VSRS Sklep I Ips 246/2003

Zahteva zagovornika obtoženega D.L. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom z dne 03.07.2003 na podlagi preizkusa, opravljenega po 2. odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP zoper obtoženega D.L. podaljšalo pripor. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obtoženčevega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obtoženega D.L. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP dne 18.7.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po 1. odstavku 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem postopku iz taksativno naštetih razlogov iz 1. do 3. točke iste zakonske določbe vložiti zahteva za varstvo zakonitosti. Izjema od tega pravila je predpisana v 4. odstavku 420. člena ZKP. Ta je bila z določbo 44. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-E) spremenjena tako, da je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, samo zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata Vrhovnega sodišča (2.

odstavek 205. člena ZKP) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (2. odstavek 272. člena ZKP). V 63. členu ZKP-E je v prehodnih in končnih določbah novele določeno, da se, če na dan uveljavitve tega zakona že teče rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbo iz 4. odstavka 420. člena ZKP, ta rok izteče po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

Obdolženec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP smejo po 3. odstavku 421. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo. Če zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe, se ta rok šteje od pravnomočnosti te odločbe.

Pravnomočno sodbo, izpodbijano z zahtevo, je sodišče sprejelo dne 11.07.2003, vendar pa je bila ta, kakor je razvidno iz povratnice, obtoženemu D.L. vročena dne 16.07.2003, torej že po uveljavitvi novele ZKP-E. Glede na določbo 3. odstavka 421. člena ZKP je pri presoji dovoljenosti vloženega izrednega pravnega sredstva pomemben čas vročitve sklepa obtožencu in ne tisti, ko je postala odločba pravnomočna. V konkretni zadevi je bil pripor zoper obtoženega D.L. z napadeno pravnomočno odločbo podaljšan na podlagi preizkusa, opravljenega po 2. odstavku 207. člena ZKP in ne po določbi 2.

odstavka 272. člena ZKP. Ne gre torej za pravnomočen sklep, zoper katerega je po novelirani določbi 4. odstavka 420. člena ZKP dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti. Obtožencu je bila odločba vročena po uveljavitvi novele in mu zato rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pred 13.7.2003 ni začel teči.

Vložitev tega izrednega pravnega sredstva zoper tak sklep o podaljšanju pripora po uveljavitvi novele ni dovoljena. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obtoženega D.L. za varstvo zakonitosti na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo.