VSRS Sodba in sklep I Ips 62/2001 in I Ips 205/2003

1. Zahteva zagovornika obsojenega R.Č. zoper sklep Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 20.04.1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 29.11.2000 se zavrne kot neutemeljena.

2. Zahteva zagovornika obsojenega R.Č. zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 26.03.1997 se zavrže kot prepozna.

Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 26.03.1999 obsojenega R.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 133. člena KZ določilo kazen enega meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojeni R.Č. skupaj s soobsojenim S.Š. dolžan nerazdelno plačati stroške, nastale z izplačilom nagrade izvedencu medicinske stroke v znesku 15.203,00 SIT, vsak od njiju pa še povprečnino v znesku 40.000,00 SIT. Okrajno sodišče je v sklepom z dne 20.04.1999 obsojenčevo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zavrglo kot prepozno, njegovo zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje pa zavrnilo kot neutemeljeno. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 29.11.2000 pritožbo zagovornika obsojenega R.Č. zoper sklep o zavrženju pritožbe zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega R.Č. dne 21.02.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je zoper sodbo napovedal pritožbo, še preden je zapustil razpravno dvorano. Poudarja, da je prav tako pritožbo po razglasitvi sodbe napovedal tudi obsojeni R.Č., vendar sodišče tega ni protokoliralo. Ker prvostopenjsko sodišče, kljub napovedi pritožbe obsojencu ni poslalo sodbe, da bi se zoper njo lahko pritožil, je s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Izpostavlja tudi, da je obsojeni ravnal v silobranu, ki izključuje protipravnost, zato je sodišče, ki je sprejelo nasproten zaključeki, kršilo kazenski zakon. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijane odločbe spremeni "v smislu navedb oziroma naj obdolženega oprosti obtožbe".

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da ni bilo pogojev za vrnitev v prejšnje stanje po 1.

odstavku 89. člena ZKP, saj obsojenec ni iz opravičenih razlogov zamudil roka za napoved pritožbe. Preden je bila sodba izrečena, obsojenčev zagovornik ni mogel veljavno napovedati pritožbe. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi obsojenca opozorilo na dolžnost v zvezi z napovedjo pritožbe in podalo popoln pravni pouk, kakršen izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi. Ta vsebuje tudi način napovedi pritožbe in posledice, če bi prišlo do zamude roka za to napoved. Ni pa v razpravnem zapisniku nobenega zapisa o tem, da naj bi obsojenec pritožbo napovedal. Obsojenec, ki ima zagovornika, bi lahko pritožbo napovedal tudi pozneje, zato je sodišče ravnalo prav, ko ni ugodilo prošnji za vrnitev v prejšnje stanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zoper sklep o zavrženju pritožbe je neutemeljena, zahteva zoper pravnomočno sodbo pa je prepozna.

Po 1. odstavku 362. člena ZKP po razglasitvi sodbe pouči predsednik senata, v skrajšanem postopku je to sodnik posameznik, stranke o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe. Pouk se vnese v zapisnik o poteku glavne obravnave. Upravičenci do pritožbe morajo pritožbo napovedati, kar lahko storijo takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe (1. odstavek 362. člena ZKP), najkasneje pa v 8 dneh od dneva razglasitve sodbe (1. odstavek 368. člena ZKP). Če upravičenec do pritožbe v zakonskem roku pritožbe ne napove, se razen v primeru, če je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen, šteje, da se je odpovedal pravici do pritožbe.

Iz zapisnika o poteku glavne obravnave je razvidno, da je sodnik stranke opozoril na določbe 362. in 368. člena ZKP o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe, kar so stranke dolžne storiti v roku 8 dni od dneva razglasitve sodbe, sicer se bo v nasprotnem štelo, da so se pravici do pritožbe odpovedale. Tak pravni pouk je popolnoma korekten in v skladu z zahtevo iz 1. odstavka 362. člena ZKP.

Zagovornik obsojenega R.Č. navaja, da je po končani glavni obravnavi, še preden je zapustil razpravno dvorano, na razglasitvi sodbe namreč ni bil navzoč, napovedal pritožbo. Četudi bi ta trditev, ki v spisovnih podatkih nima potrditve, držala, pa ne bi imela nobenega procesnega učinka. Napoved pritožbe mora biti podana izrecno in to po razglašeni sodbi. Najave pritožbe za primer neugodne sodbe pred njenim izrekom ni mogoče šteti kot napovedi. Enako stališče, ki ga je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zavzelo sodišče druge stopnje, je zato pravilno.

Kolikor pa vložnik v zahtevi zatrjuje, da je obsojeni R.Č. takoj po razglasitvi sodbe napovedal pritožbo, kar pa iz zapisnika o poteku glavne obravnave ne izhaja in česar tudi nobena druga okoliščina iz spisa ne potrjuje, glede tega procesno relevantnega dejstva uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče ugotovilo, da obsojenec pritožbe zoper sodbo po razglasitvi sodbe ni napovedal, da bi obsojenec to storil pozneje in še v predpisanem 8-dnevnem roku, pa zahteva niti ne zatrjuje. Zato s to navedbo zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, marveč ponuja lastno presojo glede tega odločilnega dejstva. Na ta način po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Po 3. odstavku 421. člena ZKP smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo. Če zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe, se ta rok šteje od pravnomočnosti te odločbe.

Sodba Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 26.03.1999, ki je glede na to, da nihče v roku 8 dni pritožbe ni napovedal, v skladu z določbo 4. odstavka 88. člena ZKP postala pravnomočna dne 06.04.1999, obsojenemu R.Č., pa je bila, kakor je razvidno iz povratnice, vročena dne 16.04.1999. Glede na to, je očitno, da je obsojenčev zagovornik, ki je zahtevo vložil šele dne 21.02.2000, to storil prepozno.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katerega se je zagovornik obsojenega R.Č. skliceval, ko je izpodbijal pravnomočen sklep o zavrženju pritožbe, zoper to odločbo pa je uveljavljal tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato je zahtevo zoper sklep Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 20.04.1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 29.11.2000 na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno. Zahtevo zoper pravnomočno sodbo z dne 26.03.1999 pa je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot prepozno.