VSRS Sodba I Ips 374/2007

Zahtevi obsojenega D.Z. in zagovornika obsojenega J.B. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP sta obsojenca dolžna plačati kot stroške nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, vsak 1.000,00 EUR povprečnine.

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani sta bila D.Z. in J.B. spoznana za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (KZ), obdolženi J.B. kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po prvem odstavku 302. člena KZ, obdolženi D.Z. pa še kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena, za kar sta jima bili izrečeni enotni kazni vsakemu dve leti in devet mesecev zapora, v kateri je sodišče vštelo čas, ki sta ga prebila v priporu od 17.3.2006 dalje. V skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče odločilo, da sta dolžna nerazdelno plačati premoženjsko pravni zahtevek oškodovani banki E.B. v višini 75.000,00 SIT, s preostankom pa je oškodovano banko napotilo na pravdo. Po členu 95 KZ je obema obdolžencema odvzelo še skupno premoženjsko korist v višini 6.453.000,00 SIT. Višje sodišče je pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obema obdolžencema za kaznivo dejanje opisano v točkah I. in II. (nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po členu 212/1 točka 1, v zvezi s členom 25 KZ) določeni kazni zvišalo, in sicer vsakemu na tri leta in šest mesecev zapora, za tem pa jima ob nespremenjenih določenih kaznih za dejanji, opisani v točkah III in IV, izreklo novo enotno kazen, in sicer vsakemu tri leta in sedem mesecev zapora. V skladu s prvim odstavkom 40. člena KZ je obema obtožencema izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo petih let, sicer je pritožbo državne tožilke in v celoti pritožbi obeh zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencema v plačilo naložili tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, obsojeni D.Z. sam in zagovornik obsojenega J.B. Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevi, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. V izreku opisan način storitve kaznivega dejanja velike tatvine je namreč popoln, saj je bančni avtomat šteti kot zaprt prostor, jemanje tujega denarja iz njega z uporabo bančne kartice proti volji lastnika, vtipkanje kode s kartico s ponarejenim magnetnim zapisom prave kartice namreč predstavlja neobičajen način. Ponuja se primerjava z blagajno, pri kateri je na vdoren način storjeno kaznivo dejanje podano, kadar jo je storilec odprl npr. s ponarejenim ključem. Sodbi imata tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih, natančno pojasnjujeta zakaj štejeta za dokazano, da gre za skupno delovanje obeh obsojencev oziroma zakaj sodišče šteje, da sta delovala v sostorilstvu. Res je tudi, da so policisti obsojenega B. obvladali, potem ko se jim je uprl, vendar ostaja dejstvo, da policista P. in U. varnostnega pregleda in ugotavljanja identitete zaradi nasilnega ravnanja obsojenca nista opravila. Ti dve opravili sta bili izvedeni šele, ko so na pomoč prihiteli drugi policisti in obsojenca obvladali. Upor obsojenca obema policistoma je bil torej uspešen in dejanje v tem delu dokončano.

Neutemeljeni pa sta zahtevi obsojenega Z. in B. in zagovornika obsojenega B. tudi v delu, kjer izpodbija odločbo o odvzem o premoženjske koristi, saj je bila ta obsojencema odvzeta pravilno in zakonito.

Zagovornik obsojenega B. v odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti vztraja pri navedbah v zahtevi.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP glede dejanja, opisanega v točki I in II izpodbijane prvostopenjske sodbe, ki ju uveljavlja zagovornik obsojenega B., ni podana. Zagovornik meni, da ne moremo govoriti o načinu storitve kaznivega dejanja tatvine na vdoren način samo zato, ker naj bi obsojenec prišel do denarja v bančnih avtomatih s karticami, ki so vsebovale ponarejen magnetni zapis. Pri svojem ravnanju namreč ni uporabil nobene sile in ni premagoval večjih ovir, niti ni kako drugače poškodoval ali onemogočil delovanje bančnega avtomata. Po njegovem mnenju gre kvečjemu za kaznivo dejanje goljufije.

Kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ se stori z vlomom, vdorom ali z drugačnim premagovanjem večjih ovir v zaprt prostor. Kot takšen prostor je moč šteti vsak prostor (premičen ali nepremičen), ki je na mestu, namenjenem za odpiranje ali vhod na primeren način zavarovan pred nepooblaščenim vstopanjem ali odpiranjem. Vdor v zaprt prostor, ki je predmet obravnavanega kaznivega dejanja, pomeni premagovanje določenih ovir brez uporabe sile oziroma na nenavaden način proti volji lastnika. Bančni avtomat z vidika ustaljenih razlag predstavlja predmet (zaprt prostor), proti kateremu je bilo kaznivo dejanje storjeno in ga je po zasnovi namena mogoče enačiti s predmeti pri tako imenovanih "klasičnih" velikih tatvinah, kot so npr. blagajna (kot na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo), omara ali drugi zaprti prostori. Ob takšnem izhodišču je tudi bančna kartica le sredstvo, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno, s kartico storilec premaguje ovire za dostop v zaprt prostor (bančni avtomat), ovire pa predstavlja sistemska zaščita, ki varuje denar v bančnem avtomatu in ki od storilca zahteva ustrezen intelektualni napor. Zloraba računalniškega sistema z nepooblaščeno uporabo magnetnega zapisa ter varnostnih kod predstavlja vdor v računalniški sistem banke oziroma premagovanje večjih ovir, ki stojijo storilcu na poti do denarja v bančnem avtomatu. Denar pa je tuja premična stvar, pravna opredelitev, kot izhaja iz izpodbijanih sodb, je povsem pravilna. Kaznivo dejanje goljufije je storjeno le tedaj, ko obdolženec spravi v zmoto ali pusti v zmoti neko fizično osebo (ne pa stroja), da ta nekaj stori ali opusti v svojo ali tujo škodo.

Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe zagovornika v zahtevi, da je tako imenovane "poskuse", ki se očitajo obsojencu, potrebno šteti izključno kot nekaznovana pripravljalna dejanja ali vsaj neprimeren poskus. Razlogovanje, kot ga uveljavlja zagovornik v zahtevi, namreč izhaja iz drugačnega dejanskega stanja kot ga ugotavlja sodišče. Pri teh dejanjih namreč ni šlo le za informacijo o tem, koliko denarja lahko dvigneta, saj za to ne bi bilo potrebno odtipkati vsote, ki sta jo želela dvigniti. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Sodišče pa ima tudi obširne razloge o tem, zakaj šteje, da sta obsojenca ravnala v sostorilstvu (obtoženca sta skupaj prišla v L., se skupaj prijavila v isti hotelski sobi v hotelu U. pod lažnimi imeni, sta skupaj delovala na enak način, bila pri določenem bankomatu sočasno in dvigovala denar izmenjaje, pri tem pa jima je bilo zaseženo še veliko število in sicer vsakemu od njiju ponarejenih kartic, na katerih so bili magnetni zapisi originalnih kreditnih kartic različnih tujih, predvsem italijanskih bank, bila sta prijeta kmalu po tem, ko sta bila opažena na bankomatih, kartice so bile enako opremljene, z enakimi etiketami v ovitkih, bile so na enak način ponarejene itd.), izražanje dvoma v takšno presojo sodišča pa pomeni, tako kot v prejšnjem primeru, le uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Tudi pri kaznivem dejanju preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po prvem odstavku 302. člena KZ gre za dokončano kaznivo dejanje, medtem ko zagovornik meni, da gre le za poskus, pri čemer pa izhaja iz drugačnih dejanskih ugotovitev. Iz izreka prvostopenjske sodbe in obrazložitve sodb obeh sodišč namreč nedvoumno izhaja, da sta policista kriminalista J.U. in M.P. pozvala obsojenega B., da nasloni roke na zid, razširi noge, da bi opravila postopek varnostnega pregleda in ugotovila njegovo identiteto, vendar slednji tega ni storil, temveč se je obrnil in dvakrat zamahnil proti glavi policista M.P. in ga zadel po desni ličnici in ušesu ter se hotel rešiti prijema policista U. tako, da ga je z roko zgrabil za ličnici ter ga pri tem opraskal po obrazu, zaradi česar varnostnega pregleda in identifikacijskega postopka nista opravila. Dogajanje po dejanju, ko so policistoma na pomoč prihiteli še drugi policisti in obsojenca obvladali, na samo dejanje nima nikakršnega vpliva.

Trditev v zahtevi, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, saj je pravočasno predlagal in opozoril na razbremenilne dokaze, vendar sta jih sodišči povsem obšli, je premalo konkretizirana, da bi jo sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 424. člena ZKP lahko preizkusilo. Glede na strogo določenost meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti mora vložnik zahteve uveljavljene kršitve zakona obrazložiti, pri čemer pri uveljavitvi kršitev iz drugega odstavka 372. člena ne zadosti navedenemu kriteriju, če navede in obrazloži kršitev, temveč mora obrazložiti tudi obstoj vzročne zveze med kršitvijo in zakonitostjo sodbe. Tega pa zagovornik obsojenega B. s posplošenimi navedbami o kršitvi pravnih jamstev v kazenskem postopku ni storil.

Bistveni očitek zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojeni D.Z., pa je očitek kršitve določb ZKP in KZ, ki se nanašajo na odvzem premoženjske koristi. Sodišče je po njegovem mnenju namreč nezakonito odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist, ker oškodovanci premoženjsko pravnega zahtevka niso uveljavljali. Odločbo o odvzemu protipravne premoženjske koristi izpodbija tudi zagovornik obsojenega B. in navaja, da je sodišče odvzelo višji znesek koristi, kot so domnevno ugotovljeno škodo uveljavljale banke. V izpodbijanih sodbah pa razlogu o navedenem ni mogoče zaslediti, zaradi česar je podana še kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Ukrep odvzema premoženjske koristi, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (prvi odstavek 95. člena KZ), je ukrep subsidiarne narave, kar pomeni, da ga je sodišče dolžno izreči le, če oškodovanci niso uveljavljali premoženjsko pravnega zahtevka. Izhaja iz načela, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma gre za izravnavo stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. S tem, ko je sodišče obsojencema izreklo tak ukrep, ni kršilo določb KZ in ZKP, temveč je ravnalo v skladu z zakonom (prvim odstavkom 95. člena KZ), ki takšno ukrepanje zahteva (ni torej v presoji sodišča, ali bo protipravno premoženjsko korist odvzelo ali ne, temveč je ukrep obvezen). Bi pa ravnalo sodišče arbitrarno in nezakonito, kolikor tega ukrepa ne bi izreklo. To se pravi, da denar pripade državi v skladu z zakonom, ne glede na to pa ima kasneje oškodovanec v pravdi možnost poplačati se iz protipravno odvzete premoženjske koristi v kolikor te možnosti prej ni imel ali je ni izkoristil. Neutemeljena pa je v tem delu tudi zahteva zagovornika obsojenega B. Sodišče sicer pri obrazložitvi izreka odvzema premoženjske koristi navaja le, da je obema obdolžencema odvzelo skupno premoženjsko korist v višini 6.453.000,00 SIT, od česar je odštelo premoženjsko pravni zahtevek, ki ga je priznalo v višini 75.000,00 SIT banki E.B., saj nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, vendar pa so obširni razlogi v tej sodbi navedeni v delu, kjer ugotavlja višino povzročene škode štirinajstim bankam. Res je tudi, da so v spisu različni podatki o višini škode, in sicer podatek B.d.o.o., procesnega centra, ki vrši spremljavo bankomatne mreže v Sloveniji in podatki oškodovanih tujih bank. Sodišče se je pri odvzemu premoženjske koristi obsojencema upravičeno oprlo na izpovedbo priče M.P., predstavnice B., ki je pojasnila, zakaj do takšnih razlik pride. Kolikor pa zagovornik v takšno odločitev sodišča dvomi, pa s tem izpodbija dejanske ugotovitve sodišča, oziroma s takšnimi razlogi ne more uspeti.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve procesnega in materialnega zakona uveljavljane v zahtevi, zahtevi pa sta deloma vloženi tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jih je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Odločitev o stroških temelji na izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine, poleg trajanja in zapletenosti postopka, upoštevalo tudi premoženjske razmere obeh obsojencev, razvidne iz podatkov v spisu.