VSRS Sodba in sklep I Ips 113/93

1. Ob reševanju zahteve zagovornika obt. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2. Zoper obt. se podaljša pripor iz razloga po 1. točki 2. odstavka 191. člena ZKP.

Temeljno sodišče je s sodbo spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 46. člena KZ RS, v zvezi z 2. odstavkom 12. člena KZ SFRJ in ga obsodilo na 5 let zapora. Zoper to sodbo sta se pritožila javni tožilec in zagovornik. Višje sodišče je s sodbo navedeno v uvodu ugodilo pritožbi javnega tožilca in sodbo prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obtožencu kazen zvišalo na 7 let zapora, pritožbo zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in jo v nespremenjenih delih potrdilo.

Zoper ti sodbi je zagovornik vložil še zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. S sklicevanjem na določbo 1. točke 427. člena ZKP po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 365. člena ZKP. Ta razlog naj bi bil podan zato, ker je oškodovanec obtoženca izzval, da je bil pri njem podan nenadni naklep in da bi bilo treba dejanje obtoženca opredeliti kot uboj na mah po 47. členu KZ RS. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni in obtožencu izreče milejšo kazen, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ob reševanju zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe je bilo treba sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Senat vrhovnega sodišča je ob obravnavanju zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe spoznal, da trditev vlagatelja o kršitvah kazenskega zakona na škodo obtoženca ni mogoče zanesljivo presoditi glede na to, da obstoji utemeljen dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev. V opisu dejanja v izreku sodbe se glede elementa kazenske odgovornosti - obtoženčeve prištevnosti, zatrjuje, da je obtoženec v stanju patološkega efekta, ko je bila njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšano, tedaj v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, z opisanim ravnanjem vzel življenje tastu. O tem, da je bil v stanju patološkega efekta, ki je pri obtožencu doseglo stopnjo bistveno zmanjšane prištevnosti, se je sodišče oprlo na mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke. Iz pisnega mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je usodnega dne obtoženec, ki je čustveno labilna osebnost, doživljal ponavljanje poniževanja oškodovanca, ki je kot prej tudi tokrat s svojim ravnanjem pri njem povzročal negativne afektivne izbruhe in agresivnost. Povzetek ugotovitev v mnenju sodnega izvedenca o odnosih na domačiji, ki temeljijo na zbranem dokaznem gradivu, bi lahko kazal, da so ponavljajoča provokativna ravnanja oškodovanca, ki so trajala dalj časa, pri obtožencu nakopičila negativne emocije in da je ob tem lahko bilo ravnanje oškodovanca v kritičnem trenutku povod za nenadni izbruh obtoženca, katerega rezultat je bil umor tasta. Po oceni sodišča navedeni v obrazložitvi prvostopne sodbe očitkov, ki naj bi jih po zatrjevanju obtoženca izrekel oškodovanec, da je razbojnik, da ni nič vreden in da bo tako ali tako moral oditi od hiše, ni mogoče opredeliti kot hujše žalitve, zaradi katerih bi moral biti obtoženec močno razdražen. Ob ugotovitvi, da je bilo nesoglasje v družini že prej in da je obtoženec že večkrat slišal od oškodovanca kakšne žaljivke, pa zaključuje, da je bil nanje v nekem smislu že navajen. Ponavljajoča poniževanja, ki jih je doživljal obtoženec, kot jih ugotavlja izvedenec v svojem mnenju in ki predstavljajo provokativna ravnanja oškodovanca so lahko pri obtožencu stopnjevala razdraženost. Če je zaradi tega v kritičnem trenutku prišlo pri obtožencu do močne razdraženosti, pa sodišče ni ugotavljalo. Sicer pa okoliščine, iz katerih je razvidno, da se je obtoženec po očitkih, ki mu jih je izrekel oškodovanec: pred njim po kosilu umaknil v svojo sobo, ki je bila zatemnjena, tudi ne dajejo podlage za sklep, da je obtoženec pred tem oškodovanca izzval. Po vsem tem in da je dejanje obtoženca bilo storjeno v kratkem času, utegne imeti zahteva prav, ko uveljavlja, da dejanje obtoženca ni bilo pravilno pravno opredeljeno. Seveda pa določna pravna opredelitev o tem vprašanju zato, ker ni v celoti razjasnjeno, kako so provokativna ravnanja oškodovanca vplivala na razdraženost obtoženca in če je zaradi tega pri njem v kritičnem trenutku prišlo do močne razdraženosti (stanje patološkega afekta), zaenkrat ni možna.

Glede na to, da je pri odločanju o zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi zoper katero je vložena zahteva in zaradi tega ni bilo mogoče zanesljivo odločiti o zahtevi v zvezi z njenim zatrjevanjem o kršitvi kazenskega zakona, je senat vrhovnega sodišča v skladu z določbami 1. odstavka 423. in 429. člena ZKP sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavil in odredil, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob upoštevanju, da je obtoženec zoper katerega je bil odrejen pripor na podlagi 1. odstavka 353. člena ZKP, s pravnomočno sodbo izrečeno kazen že začel prestajati v KPD, je moral senat vrhovnega sodišča glede na sprejeto odločitev v skladu s 4. odstavkom 385. člena ZKP preizkusiti, ali so še podani priporni razlogi. Pri tem je ob upoštevanju dejstev, ugotovljenih v rednem postopku in ki so navedena v sklepu o odreditvi pripora ugotovil, da je še vedno podan priporni razlog iz 1. točke 2. odstavka 191. člena ZKP. Zato je tudi odločil, da se pripor zoper obtoženca podaljša.