191. člen ZKP

Zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa se presoja po stanju zadeve v času, ko je bila taka odločba izdana. Sklicevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti na nova dejstva in dokaze, ki niso bili uveljavljeni v pritožbi, pomeni uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče. Bo pa moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku v skladu s 3. odstavkom 200. člena ZKP preizkusiti, ali ne gre za okoliščine, ki kažejo, da so prenehali razlogi, iz katerih je bil odrejen pripor. S tem ko je sodišče izdalo tiralico, nato pa večkrat pri organih za notranje zadeve opravilo poizvedbe glede tega, kje se nahaja obtoženec, je z vsakim od teh dejanj, ki so bila usmerjena v pregon storilca kaznivega dejanja, pretrgalo zastaranje.

Pravico do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora ima tudi tisti, zoper katerega je bil kazenski postopek ustavljen, ker po novi kazenski zakonodaji ni več kaznivo dejanje, ki ga je bil osumljen, če ni z drugim svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost.

Priporni razlog koluzijske nevarnosti po 2. točki 2. odstavka 191. člena ZKP, ki v 5. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah ni izrecno naštet, poznajo pa ga vsa prava kontinentalne Evrope in tudi tista, kjer pretežno velja akuzatorni postopek, kot podlago za odreditev ali podaljšanje pripora sprejema tudi Evropsko sodišče za človekove pravice in Evropska komisija za človekove pravice.

Zoper obdolženca se sme odrediti pripor le, če je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje. V kolikor preiskava ni bila opravljena, pač pa je bila obtožnica vložena neposredno, na podlagi 6. odstavka 160. člena ZKP, o ugovoru zoper njo pa še ni bilo odločeno, mora sklep o odreditvi pripora vsebovati tudi razloge, na podlagi katerih je mogoče preizkusiti, ali je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Ako teh razlogov ni, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP.

Ko sodišče odloča o priporu, mora pretehtati tudi utemeljenost suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, in oceniti, kolikšna je verjetnost izreka obsodilne sodbe. V kolikor so izgledi za tak izid postopka minimalni, je to spoznanje pri odločanju o priporu potrebno ustrezno upoštevati.

Dejstvo, da je bil obtoženec kot mladoletnik obravnavan zaradi številnih kaznivih dejanj z elementi nasilja in tudi kaznivih dejanj zoper premoženje, ob upoštevanju dejstva, da je sedaj obtožen storitve kaznivega dejanja ropa in napeljevanja h kaznivemu dejanju velike tatvine, tudi po oceni pritožbenega sodišča kažejo na nevarnost, da bi obtoženec na prostosti kazniva dejanja ponavljal.

Okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bi obdolženec ponavljal kazniva dejanja, so tudi dejstvo, da je v kazenskem postopku zaradi štirih kaznivih dejanj, pred tem pa je bil že dvakrat pravnomočno obsojen, dvakrat pa je bil tudi zaradi kaznivih dejanj obravnavan kot mladoletnik.

Zatrjevanja obtoženca, da ponovitvena nevarnost ni podana, ker ga bo vzdrževal oče, ne more omajati ugotovitve, da je takšna nevarnost podana glede na to, da je obtoženec brez zaposlitve, da nima lastnih sredstev za preživljanje in da je obtožen večjega števila kaznivih dejanj zoper premoženje, s čimer si je očitno pridobival sredstva za preživljanje. Možnost, da bi ga preživljal oče, tudi do sedaj na obtoženca ni vplivala tako, da ne bi izvrševal kaznivih dejanj.

Ker je obdolženec pred preiskovalnim sodnikom sam izjavil, da ga je dejstvo, da bo moral zapustiti Slovenijo tako vznemirilo, da bi lahko ubil še koga, je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 191. čl. ZKP.

Obseg, trajanje in način izvrševanja kriminalne dejavnosti, ki je predmet kazenskega postopka, je lahko podlaga za oceno, da je nevarno, da bi storilec takšno dejavnost, v kolikor bi bil na prostosti, ponavljal.

Po oceni pritožbenega sodišča niso podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obtoženec kazniva dejanja ponavljal in tudi ne na nevarnost, da bi na prostosti pobegnil in se izognil kazenskemu postopku.

Ponovitvena nevarnost je nedvomno podana, če je obdolženka osumljena večjega števila kaznivih dejanj, ki jih je izvrševala v razdobju 2 let, zadnjega med njimi še potem, ko je bila že zaslišana pred preiskovalnim sodnikom.

Pri obdolžencu, ki je še potem, v nekaj dneh ko je bil že zaslišan na sodišču kot obdolženec zaradi kaznivega dejanja igranja na srečo in kljub temu, da je obljubil, da tega ne bo več počel, ponovno druge slepil z enako igro na srečo, pri čemer je povedal, da je to storil zato, ker mora plačati denarno kazen pri sodniku za prekrške, je pa brez zaposlitve, je podana posebna okoliščina, ki opravičuje bojazen, da bi utegnil ponoviti kaznivo dejanje, zaradi česar je podan priporni razlog iz 3. točke II. odstavka 191. člena ZKP, zaradi česar je podaljšanje pripora utemeljeno.

Ni ponovitvene nevarnosti, če se je oškodovanka odselila in tako ni realne možnosti, da bi jo obdolženec lahko spolno nadlegoval in zlorabljal svoj položaj očeta.

Okoliščine, da je obdolženec, zoper katerega je že vložena obtožnica, prebil določen čas v priporu, da dejanje priznava in da je razkritje dejanja znano tudi javnosti, so lahko podlaga za zaključek, da nevarnost, da bo kaznivo dejanje ponavljal, praktično ni večja od tiste, da bo kdorkoli storil kaznivo dejanje oziroma, da ni podlage za podaljšanje pripora.

Pri beguncu iz BiH, ki je obtožen kaznivega dejanja po členu 168/III KZS - ropa v skupini, je še zaradi visoko zagrožene kazni najmanj 5 let podana bojazen, da bi na prostosti pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku.

Število kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil obdolženec, način in okoliščine, v katerih naj bi jih izvršil, kot tudi podatki o njegovem prejšnjem življenju (obdolženec je že bil obsojen zaradi enakovrstnih kaznivih dejanj) so tiste posebne okoliščine, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča opravičujejo bojazen, da bi obdolženec na prostosti utegnil ponavljati kazniva dejanja.

Dejstvo, da je obtoženec, ki je bil že obsojen zaradi spolnega napada na svojo starejšo hčerko, kmalu po prestani kazni storil dejanje na škodo mlajše hčerke, kaže na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj.

Obdolženec je bil že dvakrat kaznovan, zoper njega je vložena obtožba zaradi štirih kaznivih dejanj, kar vse so okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja.

Ni ponovitvene nevarnosti, če obdolženec nima redne zaposlitve, pa sicer živi urejeno v družinski skupnosti in je njegova žena zaposlena.