VSRS Sklep I Up 503/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka izpodbijanega sklepa.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) s 1. točko izreka zavrglo tožbo tožnika zoper Odredbo o javni razgrnitvi spremembe lokacijskega načrta X., objavljeno v Uradnih objavah, št. 14/2007 z dne 16. 4 2007, in Odredbo o podaljšanju javne razprave, objavljeno v Uradnih objavah, št. 19/2007 z dne 10. 5. 2007; z 2. točko izreka pa je zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da navedeni odredbi nista akta v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, saj z njima ni poseženo v pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznika. S tema odredbama, ki sta bili objavljeni v Uradnih objavah v skladu z 31. členom Zakona o urejanju prostora (ZureP-l, Uradni list RS, št. 110/02 in 8/03), je bilo v postopku spreminjanja lokacijskega načrta X. le določeno, koliko časa in kje bodo razgrnjene spremembe lokacijskega načrta X., zainteresiranim pa omogočeno, da v času javne razgrnitve vpišejo svoje pripombe in predloge v knjigo pripomb, ali pa jih pisno posredujejo Uradu za okolje in prostor Občine Y. Javna razgrnitev in obravnava prostorskega akta je namreč le del postopka v pripravi izdelave prostorskega akta, ki se ga po zaključenem postopku, ki je opisan v poglavju Prostorsko načrtovanje v členih od 17 do 35 ZUreP-1, sprejme z odlokom in objavi v Uradnem glasilu. Odlok vsebuje tudi seznam prilog k prostorskemu aktu ter naslove, kjer je prostorski akt na vpogled (23. člen ZUreP-1). Tako bo mogoče, če bodo izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 5. člena ZUS-1, izpodbijati šele Odlok o spremembi lokacijskega načrta X. Glede na to je bilo treba tožbo zavreči, saj akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Tožnik je vložil pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zaradi kršitve 2., 3. in 4. člena ter prve alineje 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/06) in s tem v zvezi 4. in 5. člena ZUS-1, sklicujoč se na prvo, drugo, tretjo in četrto alinejo 153. člena (usklajenost pravnih aktov) in drugo alinejo 157. člena (upravni spor) Ustave Republike Slovenije (URS). Uveljavlja pritožbene razloge iz 237. člena ZUP in to neuporabe materialnih predpisov, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično kršitve njegove ustavne pravice. Izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje kot nepopolne. Te so zaradi neuporabe materialnih predpisov in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v neposrednem nasprotju s prvim in drugim odstavkom 4. člena in s četrtim odstavkom 5. člena ZUS-1, pri čemer posledično v postopku odločanja niso upoštevane že navedene določbe URS. Trdi, da v tožbi dokazuje, da sta obe izpodbijani odredbi v nasprotju z veljavnimi v utemeljitvi tožbe podrobno navedenimi zakonskimi predpisi ter akti in so v zadevnem primeru kršene tiste njegove z ustavo zagotovljene pravice, po katerih morajo (med drugim) biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in z zakoni. Zahteva, da sodišče na drugi stopnji ugotovi, da ima kot državljan RS pravico, da je v upravni zadevi (2. člen in 3. člen ZUS-1, pravilno ZUP), ki je predmet njegove tožbe, tudi vsak posamični akt izvajalcev javnih služb (subsidiarna uporaba zakona, 3. člen ZUS-1, pravilno ZUP) izveden in uveljavljen na zakonit in posledično na verodostojen način.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit in to iz razlogov, ki jih je v njegovi obrazložitvi navedlo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da izpodbijani odredbi župana nista upravna akta v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je upravni akt upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Navedeni odredbi v ničemer ne posegata v pravni položaj tožnika, niti ne gre za akta iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 oziroma za akta organa, izdana v obliki predpisa, ki bi urejala posamična razmerja, kot to smiselno v pritožbi zatrjuje tožnik. S spornima odredbama pa tudi ni poseženo v nobeno z URS določeno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Določba 153. člena URS, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi, določa splošna načela usklajenosti pravnih aktov, ne pa tudi, da je to človekova pravica, kot to smiselno trdi tožnik s tem, da so mu kršene z ustavo zagotovljene pravice, po kateri morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakoni. Sodišče prve stopnje je tožnika tudi glede na to, da je iz njegove tožbe razbrati, da se v bistvu ne strinja s samo vsebino spremembe lokacijskega načrta, pravilno podučilo o postopku sprejemanja odloka o spremembah obravnavanega lokacijskega načrta, v katerem je imel možnost svoje nestrinjanje s predvideno gradnjo garažne hiše izraziti v javni razpravi, in o morebitnih pravnih možnosti za izpodbijanje njegove vsebine po sprejetju navedenega odloka. Tožnik pa tudi v pritožbi zgolj navaja pritožbene razloge in se pri tem sklicuje na določbe ZUP, ki se za postopek pritožbe po ZUS-1 ne uporabljajo, zato zgolj s pavšalnim sklicevanjem na posamezne člene predpisov in na tožbo, s to pritožbo ne more uspeti.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano 1. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje.