VSRS Sklep I Up 7/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo, v kateri zatrjuje, da sta Zavod za prestajanje kazni zapora K. (v nadaljevanju ZPKZ) in njegov direktor z neupravičenim odvzemom osebne svobode posegla v njegove človekove pravice in svoboščine. Tožnik je v tožbi navajal, da bi moralo Višje sodišče v Kopru, ki je dne 21.11.2007 na seji senata obravnavalo pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 21.6.2007, odločati tudi o priporu, ki je bil zoper tožnika nazadnje podaljšan s sklepom izvenrazpravnega senata Okrožnega sodišča v Kopru z dne 16.8.2007. Ker višje sodišče tega ni storilo, bi moral biti tožnik najkasneje v roku 24 ur po seji senata višjega sodišča, torej do 22.11.2007 do 12.00 ure, izpuščen na prostost. ZPKZ in njegov direktor tožnika torej neupravičeno zadržujeta v priporu in s tem posegata v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožena stranka izvaja pripor na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Kopru z dne 16.8.2007, s katerim je bil tožeči stranki pripor podaljšan do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni zapora, vendar najdalj do izteka izrečene zaporne kazni. Navedeni sklep do vložitve tožbe ni bil odpravljen. Po določbah 2. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94 s spremembami in dopolnitvami) mora pravnomočno odločbo sodne oblasti spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji, takšne odločbe pa vežejo tudi sodišče in druge državne organe Republike Slovenije. To pomeni, da je na pravnomočni sklep, s katerim je bil tožnikov pripor podaljšan do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni zapora, vezana tudi tožena stranka oz. njen direktor. Tožena stranka, ki le izvršuje pravnomočno sodno odločbo, ni pristojna presojati razlogov, s katerimi tožnik utemeljuje prenehanje pripora, odrejenega s pravnomočno sodno odločbo. Zato tožena stranka in njen direktor, dokler navedena odločba ne bo odpravljena ali spremenjena, oziroma se ne bodo iztekli roki oziroma pogoji iz izreka sklepa, ne moreta posegati v pravico do svobode tožnika. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožena stranka in njen direktor očitno ne posegata v pravico do svobode tožnika, zato je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US).

V pritožbi tožnik podrobno opiše "potek" pripora, ki mu je bil odrejen s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru dne 26.4.2006 ter nato ves čas podaljševan s sklepi na podlagi Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Uradni list RS, št. 63/94 s spremembami in dopolnitvami). Ob izreku sodbe je bil tožniku pripor podaljšan s sklepom, do pravnomočne sodbe oziroma do nastopa kazni zapora, vendar najdalj do izteka časa izrečenih zapornih kazni, po preteku dveh mesecev pa je Okrožno sodišče v Kopru opravilo preizkus, ali so še podani priporni razlogi in s sklepom z dne 16.8.2007, pripor podaljšalo še za dva meseca, to je do 15.10.2007. Pripor je bil torej tožniku podaljšan za dva meseca in ne za več, zato je navedba v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje, da se pripor izvaja na podlagi pravnomočnega sklepa, zmotna. Ko je Višje sodišče v Kopru na seji dne 21.11.2007 obravnavalo pritožbe zoper sodbo, se o tožnikovem predlogu za odpravo pripora ni izreklo, ravno tako pa ni postopalo v skladu z določbo 7. odstavka 92. člena ZKP, po kateri mora sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na seji senata preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor in ga s sklepom podaljšati ali pa odpraviti. Glede na odsotnost sodne odločbe o podaljšanju pripora ni zadoščeno vsem trem pogojem iz 1. odstavka 20. člena Ustave RS. Čeprav je Višje sodišče v Kopru odločalo na seji dne 21.11.2007, je sodbo istega sodišča tožnik prejel šele 21.12.2007, pri čemer se je ob prejemu sodbe še zmeraj nahajal v priporu. Okrožno sodišče v Kopru ga ob vročitvi sodbe Višjega sodišča v Kopru ni napotilo na prestajanje kazni zapora, kar pomeni, da kazen zapora po pravnomočni sodbi še vedno prestaja v priporu. Glede na to, da se je seja senata Višjega sodišča v Kopru končala dne 21.12.2007 ob približno 12.00 uri, je tožnik do naslednjega dne do 12.00 ure pričakoval odločbo Višjega sodišča v Kopru o odpravi oziroma podaljšanju pripora, vendar višje sodišče o tem očitno ni odločalo. Tožnik zato meni, da se v priporu nahaja brez sodne odločbe, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 20. člena Ustave RS. ZPKZ je prejel vse sklepe in bil tudi seznanjen s sejo senata na Višjem sodišču v Kopru dne 21.11.2007. ZPKZ-ju je bilo znano, da se je seja senata na Višjem sodišču v Kopru zaključila, zaradi česar bi ZPKZ moral tožnika, ker Višje sodišče v Kopru ni izdalo novega sklepa o podaljšanju pripora, izpustiti na prostost. Na to bi ZPKZ moral paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje zmotno razlaga, da ZPKZ ni dolžan skrbeti za izvajanje veljavnih sodnih odločb oziroma veljavnost le-teh. V določbah ZKP je jasno določeno, kakšne so naloge sodišča in opustitev izvajanja teh določb s strani sodišča po mnenju tožnika ne odvezuje ZPKZ, da po uradni dolžnosti pazi na časovno veljavnost odločb o priporu. Tožnik vrhovnemu sodišču predlaga, da samo opravi glavno obravnavo in ugotovi drugačno dejansko stanje ter razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, v sodbi pa direktorju ZPKZ K. naloži, da ga nemudoma izpusti na prostost ter ugotovi, da je bilo z dejanjem poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine. V Ustavi RS imajo namreč človekove pravice in temeljne svoboščine posebno mesto in na tem področju je prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno. Podaljšanje pripora do pravnomočnosti oziroma izteka kazni zapora nima podlage v sklepu o podaljšanju pripora, saj je podaljšanje pripora možno izvajati samo ob vsakokratnem dvomesečnem preizkusu. Kolikor bi veljala razlaga Upravnega sodišča RS, teh preizkusov sploh ne bi bilo treba izvajati. Tožnik prosi tudi za oprostitev plačila stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

V 2. odstavku 19. člena Ustave RS je določeno, da se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, se sme pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi (1. odstavek 20. člena Ustave RS), ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, pa mora biti priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba (2. odstavek 20. člena Ustave RS).

Če je oseba v priporu brez pravočasno izdane sodne odločbe, gre lahko za kršitev ustavne pravice, zato lahko na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 zahteva od upravnega sodišča, da na podlagi 1. odstavka 66. člena ZUS-1 ugotovi nezakonitost akta oziroma dejanja, prepove nadaljevanje dejanja ter odloči o morebitnem zahtevku za povrnitev škode in določi, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni prišlo do posega v tožnikovo pravico do osebne svobode s strani tožene stranke.

Po izročitvi obtožnice sodišču, pa do konca glavne obravnave, mora senat (kazenskega) sodišča (prve stopnje) vsaka dva meseca od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi (2. odstavek 207. člena Zakona o kazenskem postopku). Na navedeno določbo je "kazensko" sodišče vezano tudi po izreku sodbe, vendar samo v primeru, če zadeva (v primeru pritožbe) ni predložena višjemu sodišču v pristojno reševanje. Po prejemu zadeve pa senat višjega sodišča do svoje odločitve ne preizkuša pripornih razlogov po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru je bil tožniku po izrečeni sodbi z dne 21.6.2007 (in pred predložitvijo višjemu sodišču), pripor podaljšan s sklepom z dne 16.8.2007. Vendar pa pripor ni bil podaljšan samo za dva meseca, kot zmotno zatrjuje tožnik v pritožbi, temveč do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni zapora, vendar najdalj do izteka časa izrečene zaporne kazni. Navedeni sklep z dne 16.8.2007 je postal pravnomočen z odločitvijo Višjega sodišča v Kopru, ki je s sklepom z dne 29.8.2007, pritožbo tožnika zavrnilo. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da pravnomočne sodne odločbe vežejo vsa sodišča in tudi druge državne organe v Republiki Sloveniji. ZPKZ in njegov direktor nista dolžna in tudi ne pristojna presojati pravnomočne sodne odločbe, v konkretnem primeru torej tudi ne pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora z dne 16.8.2007. Iz navedenega sklepa pa, kot rečeno, jasno izhaja, da se tožniku pripor podaljša do pravnomočnosti sodbe oziroma do pričetka prestajanja kazni zapora, vendar najdalj do izteka izrečene zaporne kazni. Sodba kazenskega sodišča z dne 21.6.2007 je z odločitvijo Višjega sodišča v Kopru sicer postala pravnomočna, vendar pa tožnik, po lastnem zatrjevanju, še ni prejel ustrezne odločbe predsednika Okrožnega sodišča v K. o nastopu oziroma začetku prestajanja izrečene kazni zapora. Glede na pravnomočen sklep je torej tožnik še vedno zakonito v priporu, ki mu je bil odrejen oziroma podaljšan s pravnomočnim sklepom. Da bi tožnik že prestal izrečeno kazen, pa ne zatrjuje.

Ne samo, da ZPKZ ni dolžan in pristojen presojati pravilnosti sklepov, s katerimi so pripori odrejeni ali podaljšani, tega ne more storiti niti upravno sodišče v postopku sojenja o zatrjevanih kršitvah ustavnih pravic. Upravno sodišče tudi ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe kazenskega postopka ali preverjati zatrjevano nespoštovanje rokov, ki jih ZKP določa za preverjanje pripornih pogojev. Morebitne take kršitve mora stranka uveljavljati v kazenskem postopku. Za postopek pred upravnim sodiščem pa je v primeru zatrjevanega neupravičenega pripora in s tem posega v pravico do osebne svobode pomembno dejstvo, ali obstaja za časovno obdobje, za katerega stranka zatrjuje, da je neupravičeno v priporu, ustrezen akt pristojnega sodišča. V obravnavanem primeru je torej tožnik tudi po seji senata Višjega sodišča v Kopru dne 21.11.2007 in po sprejeti odločitvi še vedno v pravnomočno odrejenem oziroma podaljšanem priporu, ne glede na to, da Višje sodišče v Kopru ni presojalo, ali razlogi za pripor še vedno obstajajo ali ne. Neutemeljeno je namreč sklicevanje tožnika na določbo 7. odstavka 392. člena ZKP, saj se ta določba nanaša samo na primere, kadar sodišče druge stopnje s sklepom ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ali jo razveljavi po uradni dolžnosti in vrne zadevo v novo sojenje. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer.

Ker je po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik tudi po pravnomočnosti sodbe v priporu na podlagi pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora (z dne 16.8.2007), ki ni bil odpravljen ali spremenjen, tožena stranka ne posega v tožnikovo pravico do osebne svobode in s svojim ravnanjem ne posega v kakšno tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

Tožnik je že v tožbi prosil za oprostitev plačila stroškov postopka, vendar sodišče prve stopnje o tej prošnji še ni odločalo. Tožnik je prošnjo za oprostitev ponovil tudi v pritožbi, vendar pritožbeno sodišče o tej prošnji ni odločalo, saj bo to moralo (najprej) storiti prvostopenjsko sodišče.