VSRS Sodba in sklep I Up 587/2002

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije v Ljubljani z dne 14.3.2001 in se zadeva vrne temu ministrstvu v nov postopek.

2. Tožeči stranki sami trpita stroške tega upravnega spora.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 14.3.2000 (pravilno: 2001). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote K. z dne 19.1.2001, s katerim je bila zahteva tožnikov za denacionalizacijo zavržena.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo točke b 2. odstavka 62. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki določa, da je zahtevi za denacionalizacijo treba priložiti potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu. Navedeno potrdilo je po citirani določbi ZDen obvezni sestavni del denacionalizacijske zahteve in brez takega potrdila vloga ni popolna in je upravni organ ne more obravnavati. Po mnenju sodišča prve stopnje je prvostopni organ postopal pravilno, da je vlogo tožnikov za denacionalizacijo obravnaval kot nepopolno po določbah 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86; Uradni list SFRJ, št. 47/86). Po mnenju sodišča prve stopnje upravna organa obeh stopenj pravilno ugotavljata, saj to potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, da sta bila tožnika večkrat pisno pozvana k predložitvi navedenega potrdila in da sta bila tudi opozorjena na posledice iz 2. odstavka 68. člena ZUP/86, da bo njuna vloga, če je ne bosta v postavljenem roku dopolnila, s sklepom kot nepopolna zavržena.

Sodišče prve stopnje navaja, da tožnika zatrjujeta, da sta svojo vlogo pravočasno dopolnila, kar pa iz upravnih spisov ne izhaja. Iz tožbi priložene fotokopije potrdila o oddaji poštne pošiljke je res razvidno, da sta "dopolnitev vloge", na katero se tožnika sklicujeta, poslala upravnemu organu prve stopnje dne 18.1.2001 priporočeno po pošti, vendar sta jo poslala brez prilog. Sodišče prve stopnje tako ugotavlja, da tožnika v postavljenem roku prvostopnemu organu nista posredovala potrdila o vpisu upravičenke (M.I.) v evidenco o državljanstvu, to je listine, ki je bila od njiju zahtevana.

Upravnemu organu sta namreč posredovala le dopis, v katerem niti ne navajata, da bi navedeno listino sploh pridobila in jo priložila "dopolnitvi vloge" z dne 18.1.2001. Ker je, kot je že navedeno, potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu po določbah 62. člena ZDen obvezni sestavni del zahteve za denacionalizacijo, tožnika pa navedenega potrdila nista predložila, je po mnenju sodišča prve stopnje odločitev prvostopnega organa o zavrženju njune denacionalizacijske zahteve kot nepopolne, pravilna. Ker gre v obravnavani zadevi za procesno odločitev prvostopnega organa, tudi ni utemeljen tožbeni ugovor tožnikov, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila do same vsebine pritožbenih navedb.

Sodišče prve stopnje pa v tej zadevi opozarja na nevestno poslovanje prvostopnega organa, saj v njegovih upravnih spisih ni ovojnice, iz katere bi bilo razvidno, ali mu je bila navedena (dopolnitev vloge) z dne 18.1.2001 poslana priporočeno po pošti, ali z navadno pošto. Ker sta tožnika s potrdilom o oddaji poštne pošiljke z dne 18.1.2001 dokazala, da je bila njuna vloga poslana po pošti priporočeno, je napačna navedba prvostopnega organa v dveh dopisih toženi stranki, da naj bi bila ta vloga poslana organu z navadno pošto.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.

Tožnika v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavljata tožbene navedbe in še dodajata:

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta dopolnitev vloge z dne 18.1.2001 poslala organu prve stopnje brez prilog, je napačna. Tej vlogi sta priložila potrdilo o državljanstvu tožnika, rojstni list tožnice ter poročni list njene matere M.I., iz katerih izhaja, da je tožnica hči M.I. (poročene in razvezane S.) ter vnukinja M.I., na katero glasi odločba o podržavljenju. Poleg tega pa sta priložila zahtevo za dopolnitev vloge organa prve stopnje, ki se nanaša na izdajo potrdila o državljanstvu za M.I., roj. 30.1.1886. Tudi, če teh prilog ni več v upravnih spisih, izhaja iz potrdila o oddaji pošiljke z dne 18.1.2001, da znaša masa poslane pošiljke 0,058 kg oziroma 5,8 g, kar je bistveno več od navadne pošiljke. Masa poštne pošiljke dokazuje, da je bilo v poslani pošiljki več listov in ne le dopolnitev vloge v dveh izvodih. Nesporno s svojo vlogo prvostopnemu organu nista posredovala potrdila o državljanstvu za M.I., roj.

30.1.1886, ker tega potrdila še nista pridobila, kar izhaja tudi iz zahteve za dopolnitev vloge organa prve stopnje z dne 11.1.2001 (pravilno: 9.1.2001). Tega potrdila nista mogla pridobiti, ker nista razpolagala z izvirnim izpiskom iz matične knjige umrlih, saj je M.I. umrla v letu 1944 v taborišču R., kjer pa je SS v začetku leta 1945 uničil dokumentacijo. V dopolnitvi vloge pa sta navedla, da sta med upravnim postopkom izvedela, da je M.I. umrla v letu 1944 v navedenem taborišču, kar pa pomeni, da dejansko ni upravičenka, ampak bi bila prava upravičenca tožnik kot njen sin in vlagatelj zahteve ter M.I., razvezana S., mati druge vlagateljice oziroma tožnice. Glede na takšno stanje pa bi bila vsaj zahteva vlagatelja in upravičenca, to je tožnika, popolna, saj se je v upravnih spisih nahajalo njegovo potrdilo o državljanstvu, kar kot nesporno izhaja tudi iz odločbe organa prve stopnje. Ker je v skladu z 2. odstavkom 64. člena ZDen pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteve nanaša, bi moral organ prve stopnje odločati le na podlagi pravočasne in popolne vloge tožnika. Ne glede na navedeno, pa tudi 63. člen ZDen v 3. odstavku določa, da mora občinski upravni organ na zahtevo organa, ki vodi postopek za denacionalizacijo, izdati ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu, kar pomeni, da bi moral organ prve stopnje odpraviti pomanjkljivost vloge tako, da bi sam zahteval od pristojnega organa za notranje zadeve izdajo odločbe o državljanstvu upravičenke M.I., roj. 30.1.1886. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi, spremeni izpodbijano odločbo tako, da ugodi njuni tožbi in odpravi odločbo tožene stranke ter ji vrne zadevo v nov postopek, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagata tudi, da pritožbeno sodišče naloži toženi stranki povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki:

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni odločilo pravilno in zakonito.

Pravilni sta sicer ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki izhajata iz podatkov in listin v upravnih spisih, da sta tožnika poslala svojo vlogo z dne 18.1.2001 upravnemu organu prve stopnje priporočeno po pošti in da nista temu organu posredovala potrdila o vpisu upravičenke M.I., roj. 30.1.1886, v evidenco o državljanstvu. Ni pa točna trditev sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu po določbah 62. člena ZDen obvezni sestavni del zahteve za denacionalizacijo. Potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu je namreč po točki b 2. odstavka 62. člena ZDen le priloga zahtevi za denacionalizacijo. Če organ prve stopnje, kljub večkratnim pozivom tožnikoma, tega potrdila ni prejel, bi lahko po uradni dolžnosti sam začel postopek, v zvezi s katerim bi zahteval od pristojnega občinskega upravnega organa ugotovitveno odločbo o državljanstvu za upravičenko M.I., roj. 30.1.1886 (glej 1. in 3.

odstavek 63. člena ZDen in določbi 2. in 3. odstavka 137. člena ZUP/86). Ker pa tega organ prve stopnje ni storil, pa bi morala tožena stranka na pritožbo tožnikov zoper prvostopni sklep to pomanjkljivost odpraviti, torej bi morala tožena stranka upoštevati vlogo tožnikov z dne 18.1.2001 in njune navedbe v zvezi s smrtjo M.I., roj. 30.1.1886, to je, da tožnika kot vlagatelja še nimata izpiska iz matične knjige umrlih, na podlagi katerega bo jasno, ali sta denacionalizacijska upravičenca tožnik in mati tožnice M.I., ali M.I., roj. 30.1.1886. Zato tožena stranka po presoji pritožbenega sodišče ne bi smela zavrniti pritožbe tožnikov, pač pa bi zaradi navedene pomanjkljivosti, na katero sta opozorila tožnika v svoji pritožbi zoper prvostopni sklep, morala odpraviti prvostopni sklep o zavržbi denacionalizacijske zahteve tožnikov in naložiti organu prve stopnje, da se v ponovnem postopku pri obravnavi navedene zahteve ravna po določbah 2. in 3. odstavka 137. člena ZUP/86 (gl. 324. člen ZUP/99) in po določbah 1. in 3. odstavka 63. člena ZDen.

Ker je tudi sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov in s tem potrdilo izpodbijano odločbo tožene stranke, ki ni ravnala v skladu z navedenimi določbami ZUP/86 in ZDen, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnikov ter je izpodbijano sodbo na podlagi 1. točke 2.

odstavka 77. člena ZUS spremenilo tako, da je ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke in vrnilo zadevo toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka bo morala pri ponovni obravnavi pritožbe tožnikov zoper prvostopni sklep upoštevati pravno stališče in pripombe pritožbenega sodišča v tej sodbi (2. in 3.

odstavek 60. člena ZUS).

K 2. točki:

Pritožbeno sodišče ni upoštevalo predloga tožnikov, naj bi toženi stranki naložilo povrnitev stroškov tega upravnega spora, saj je odločalo le o zakonitosti s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke (3. odstavek 23. člena ZUS, po katerem v navedenem primeru trpi vsaka stranka svoje stroške postopka). Zato je pritožbeno sodišče sprejelo odločitev v 2. točki izreka te sodbe in sklepa na podlagi 2. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS.