VSRS Sklep I Up 137/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 38. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št.

134/2003-UPB-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.11.2004, kot prepozno (1. točka izreka) in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter odločila, da mora tožnik v treh dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo. Ugotovila je namreč, da je tožnik pod drugimi imeni v Nemčiji in na Švedskem vložil prošnjo za azil, kar pa je v postopku pred slovenskimi organi zanikal. Te podatke je tožena stranka pridobila iz baze prstnih odtisov, ki se v Evropski uniji vodi na podlagi uredbe Sveta (ES), št. 2725/2000 o vzpostavitvi Eurodac za primerjavo prstnih odtisov za učinkovito uporabo Dublinske konvencije (Uradni list ES, L 316/1 z dne 15.12.2000).

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrglo. Ugotovilo je namreč, da je bila izpodbijana odločba tožene stranke tožniku vročena 13.12.2004, njegovemu pooblaščencu pa 17.12.2004. Tridnevni rok za vložitev tožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, ki je določen v 2. odstavku 38. člena ZAzil, je zato pričel teči prvi naslednji dan potem, ko je bila odločba vročena tožniku, iztekel pa se je v četrtek dne 16.12.2004. Ker je bila tožba vložena 18.12.2004, jo je prvostopno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS, ker so bile na njegovo škodo bistveno kršene določbe 2. točke 1. odstavka 25. člena ZUS v zvezi s 1. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP); določbe 86. do 101. člena ZPP, določba 2. odstavka 32. člena ZAzil v zvezi s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP); kršena mu je bila pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS (URS), pravica do sodnega varstva po 23. členu URS in pravica do učinkovitega pravnega sredstva po 25.

členu URS. Bistveno so bile prekršene določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS in 22. členom URS, ker se sodišče prve stopnje ni seznanilo s tožnikovimi navedbami in se do njih opredelilo ter na njih v obrazložitvi prvostopne sodbe tudi ni odgovorilo. Kršene so bile določbe 14., 15., 16., 23., 45. in 48.

člena URS ter 3. člena, 1. odstavka 6. člena in 13. člena EKČP.

Bistveno je kršena določba 33. člena Konvencije o statusu beguncev oziroma temeljno načelo te konvencije o nevračanju, v zvezi s 3.

členom EKČP. Zato meni, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje nepravilen. V celoti vztraja pri svojih tožbenih navedbah. Pojasnjuje razloge za svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo, zlasti subjektivni element tega strahu. Pripominja, da je zaprosil za azil v Republiki Sloveniji skupaj s člani svoje družine, torej s svojo ženo in mladoletnim otrokom. Vse to pa je povezano s poštenim postopkom, povezanim z vročanjem upravnih aktov tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu. Domneva se, da je prosilec za azil prava neuka stranka in je ZAzil zaradi specifičnosti in zahtevnosti tega postopka in tudi zaradi neznanja jezikov ter drugih razlogov v 16. členu predvidel svetovalca za begunce. Strinja se z vsebino določbe 2. odstavka 32. člena ZAzil, vendar meni, da je vročanje pravno pomembne odločbe s časovnim zamikom pooblaščencu zloraba prava in zloraba oblasti v pravem pomenu besede. Na ta način se izkoristi pravno neukost stranke in se nato sklicuje na določbo 2. odstavka 32. člena ZAzil, s katere vsebino tožnik ni bil ustrezno poučen pred podajo prošnje za azil. To pa bi morala tožena stranka narediti še zlasti, ker je njegovemu odvetniku svojo odločbo vročila s časovnim zamikom. Ni tudi nepomembno, da tožena stranka še ni odločila o vlogah za azil, ki sta jih vložila tožnikova žena in njegovi mladoletni sin, kar je pomembno zlasti zaradi načela celovitosti družine in pravice ožjih družinskih članov, vsebovanega v 3. členu ZAzil. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali podrejeno, da samo opravi glavno obravnavo, na njo povabi njegovega pooblaščenca ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje in mu prizna azil po določbah ZAzil.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Kot je tožniku pravilno navedlo že prvostopno sodišče, so v 32. členu ZAzil urejene posebnosti postopka glede na Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) pri vročanju pisanj v azilnem postopku. V 2. odstavku 32. člena ZAzil je določeno, da se spisi (vabila, odločbe, sklepi in drugi uradni spisi) v postopku obvezno vročajo prosilcu za azil osebno oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu, ter da se spis šteje za vročen, ko ga sprejme ena od navedenih oseb.

Ta določba je izjema glede na pravila vročanja, ki veljajo v upravnem postopku, ki jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04) in v pravdnem postopku, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04-UPB), ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS niso urejena. Po drugem odstavku 32. člena ZAzil se namreč šteje, da je pisanje pravilno vročeno, tudi v primeru, ko ima stranka pooblaščenca oziroma zastopnika, ko ga sprejme ena od teh oseb. V takem primeru po presoji pritožbenega sodišča rok za pritožbo začne teči z vročitvijo pisanja prvi od navedenih oseb. Kot izhaja iz obravnavane pritožbe, tožnikov odvetnik takemu pomenu določbe 2.

odstavka 32. člena ZAzil niti ne nasprotuje.

V obravnavanem primeru je šlo za vročitev odločbe, izdane na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, zoper katero je mogoče vložiti pritožbo v treh dneh od vročitve odločbe (2. odstavek 38. člena ZAzil). Ta rok je začel teči z vročitvijo odločbe tožniku osebno, vročitev je bila 13.12.2004, torej je iztekel v četrtek 16.12.2004 ob 24.00 uri. Ker je tožnikov odvetnik, ki je po podatkih upravnih spisov odločbo prejel 17.12.2004, vložil tožbo 18.12.2004, tega dne jo je poslal priporočeno po pošti, je ta tožba tudi po presoji pritožbenega sodišča prepozna. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko jo je na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člen ZUS zavrglo kot prepozno.

Na odločitev v stvari ne vpliva tožnikovo sklicevanje na pravila vročanja v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, določena v ZUP oziroma ZPP. ZAzil ima zaradi zagotovitve hitrega postopka o tem svoje določbe. Že v osnutku ZAzil (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 78/98) je bilo v obrazložitvi navedeno, da so v ZAzil določene posebnosti postopka zaradi zagotovitve hitrega in učinkovitega postopka, določba veljavnega 2. odstavka 32. člena ZAzil pa je bila v osnutku 34. člen.

Na odločitev po presoji pritožbenega sodišča ne vplivajo pritožbene navedbe, da je bil s takim načinom vročanja, pri katerem je večdnevni zamik pri vročanju odločbe tožniku osebno in njegovemu odvetniku, tožnik izigran. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je bila odločba tožene stranke tožnikovemu odvetniku poslana s povratnico priporočeno po pošti 14.12.2004, zato pritožbeno sodišče ne vidi razloga na strani tožene stranke, zaradi katerega je tožnikov odvetnik odločbo prevzel šele 17.12.2004.

Na odločitev v tej stvari tudi ne vpliva tožnikova trditev, da s to posebnostjo postopka ni bil posebej seznanjen. Tožnik je bil seznanjen s pravico do zanj brezplačnega svetovalca za begunce (plača ga Republika Slovenija), ki si ga je tudi izbral, in ga je ta zastopal že v upravnem postopku pred toženo stranko. V 2.

odstavku 16. člena ZAzil so navedene naloge svetovalca za begunce. Ta določba svetovalca zavezuje, da svojega klienta seznani z določbami predpisov o azilu in ga opozori na njegove pravice in dolžnosti v postopku ter na pravice in obveznosti v njunem medsebojnem razmerju. Dolžnost tožnikovega odvetnika je bila torej med drugim tudi ta, da tožnika opozori tudi na posebna pravila glede vročanja pisanj po ZAzil, in mu svetuje, da takoj po prejemu kakršnegakoli pisanja s strani tožene stranke vzpostavi stik z odvetnikom.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene pritožbene ugovore, s katerimi tožnik uveljavlja kršenje pravic iz Ženevske konvencije, EKČP in Ustave RS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.