VSRS Sodba U 639/93-6

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Odseka za plan in analize, Oddelka za gospodarstvo občine z dne 1.12.1992, s katero je navedeni prvostopni organ odločil, da se denacionalizacijskem upravičencu (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) vrnejo v last pritlični poslovni prostori v izmeri 176,95 m2 v stavbi, stoječi na parc. št. ..., skupaj s 3/4 k stavbi pripadajočega funkcionalnega zemljišča; vrednost navedenih pritličnih prostorov je po stanju v času podržavljanja znašala 7.000.149,80 SIT (upoštevan je tečaj DEM na dan 9.9.1992); sedanja vrednost istih prostorov pa je 8.948.642,10 SIT (upoštevan je tečaj DEM na dan 9.9.1992); zemljiški knjigi pri temeljnem sodišču se naroča, da izpelje vpis v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti, ko bo prvostopna odločba pravnomočna (1-3 točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 1. odstavka 25. člena, 2. odstavka 29. člena, ter na 30., 44., 72. in 85. člen zakona o denacionalizaciji (ZDen) in na določbo 2. odstavka 232. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka navaja, da je iz podatkov cenitve razvidno, da se je vrednost poslovnih prostorov po podržavljenju povečala za 1.948.492,30 SIT, kar pa ne presega 30 % njihove takratne vednosti. Meni, da zvišanje vrednosti nepremičnine za navedeni znesek ne pomeni bistvenega povečanja vrednosti podržavljenih poslovnih prostorov, ter zato ni osnove za poračun vrednosti. Pritožbene navedbe tožeče stranke kot zavezanca, da ne soglaša z ocenitvijo sedanje vrednosti poslovnih prostorov, so zgolj pavšalne in niso podprte z nobenimi dokazi. Kolikor bi tožeča stranka hotela ovreči pravilnost cenitve, ki jo je izdelala sodna cenilka, bi morala zahtevati že v postopku na prvi stopnji, da nepremičnino ponovno oceni še drugi sodni cenilec oziroma bi morala tako cenitev njej sama predložiti, seveda z obrazložitvijo, zakaj je ni predložila že v postopku na prvi stopnji (2. odstavek 232. člena ZUP). Iz podatkov v upravnih spisih (zapisnik z dne 6.9.1961) je razvidno, da je denacionalizacijski upravičenec oziroma njegova mati na račun najemnine za nacionalizirane poslovne prostore prejela skupno 52.592,00 takratnih dinarjev, kar valorizirano na isti datum kot cenitev poslovnih prostorov znaša 22.013,11 SIT. Odškodnina, ki je bila izplačana upravičencu, torej v skladu z 72. členom ZDen, ne presega 30% vrednosti podržavljenega premoženja in se zato pri odločanju o denacionalizaciji ne upošteva. Navedenega dejstva prvostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe sicer ni navedel, pač pa to nesporno izhaja iz upravnih spisov. Zato po mnenju tožene stranke tudi ni možno slediti pritožbenim navedbam tožeče stranke, da kolikor bi se izkazalo, da je upravičenec odškodnino za nacionalizirane poslovne prostore prejel, da bi to bistveno vplivalo na odločitev o stvari. Prav tako ne more slediti pritožbenim navedbam tožeče stranke, da pritličnih poslovnih prostorov ni možno vrniti upravičencu, dokler ne bo rešeno vprašanje zgornjih prostorov v objektu, ki naj bi bili po navedbah tožeče stranke funkcionalno povezani s pritličnimi poslovnimi prostori. Iz zapisnika o ogledu poslovnih prostorov na kraju samem z dne 5.8.1992 je razvidno, da so zgornji stanovanjski prostori popolnoma ločeni od poslovnih prostorov v pritličju ter da imajo svoj poseben vhod in lasten dostop preko južnega dela parcele. Kot to pravilno ugotavlja že upravičenec v svojem odgovoru na pritožbo, gre v danem primeru po mnenju tožene stranke za dve ločeni in samostojni gradbeni celoti, to je za etažno lastnino na delih zgradbe. Medsebojna razmerja med etažnimi lastniki pa se po mnenju tožene stranke urejajo po predpisih o etažni lastnini, v primeru spora pa sodijo v pristojnost sodišča in ne upravnega organa. Pritožbo tožeče stranke proti prvostopni odločbi je zavrnila, ker je ugotovila, da je bila odločitev prvostopnega organa pravilna in da je temeljila na zakonu.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ne soglaša s tem, da se upravičencu vrnejo v last navedeni prostori, vse dokler ni rešeno vprašanje v zvezi z zgornjim stanovanjskim delom prostorov v navedeni zgradbi, ki so njena last in ki so bili odkupljeni od upravičenca po kupoprodajni pogodbi z dne 4.4.1964 leta za uporabo v sklopu celotnega objekta. V izreku prvostopne odločbe je navedeno, da so zgornji stanovanjski prostori ločeni od poslovnih prostorov v pritličju ter da imajo svoj poseben vhod in lasten dostop preko južnega dela parcele. Te navedbe veljajo le za tisti del stanovanja, na katerem ima stanovanjsko pravico uporabe upokojenec tožeče stranke K.Š. Ostali stanovanjski del zgornjih prostorov pa ima vhod ob vhodu v delavniške prostore. Ta del je bil namenjen za začasno prebivanje delavcev tožeče stranke, ki so delali v teh prostorih. Ti prostori so v tesni povezavi z delavniškimi prostori. Z odvzemom spornih prostorov bi zgornji prostori bistveno izgubili na prometni vrednosti. Vprašljivo pa bi bilo tudi, kako bi tožeča stranka dosegla služnostno pravico dostopa do teh prostorov ter souporabo drugih pomožnih prostorov in zemljišča. Zato meni, da je potrebno stvari reševati hkrati. Iz cenitve prostorov je bilo razvidno, da vrednost prostorov po podržavljenju ne presega 30 % njihove takratne vrednosti oziroma jih je cenilka ovrednotila na 28 %. Ti odstotki so vprašljivi, ker so na meji vrednosti 30 %. Meni, da je sedanja vrednost navedenih prostorov bistveno večja od ocenjene. To utemeljuje s tem, da je bilo že v času nacionalizacije potrebno vlagati v te prostore. V letih 1965 in 1976 so bile izvedene izboljšave teh prostorov, kar lahko dokaže z obstoječo dokumentacijo. Če bi bile upoštevane pritožbene navedbe, bi vrednost teh prostorov po podržavljenju bila prikazana z oceno več kot 30%. V zvezi z navedbo o plačilu najemnine za nacionalizirane poslovne prostore upravičencu in njegovi materi pove, da je najemnina ne zanima. Zanima jo odškodnina, ki je bila izplačana za nacionalizirane prostore, kar je tudi navedla v pritožbi proti prvostopni odločbi. Meni, da bi izplačilo odškodnine bistveno vplivalo na odločitev upravnega organa. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih in citirane materialne predpise (1. odstavek 25. člena, 2. odstavek 29. člena, 30., 44., 72. in 85. člen ZDen) in procesni predpis (2. odstavek 232. člena ZUP) sta po presoji sodišča prvostopni organ in tožena stranka odločila pravilno.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljeno zavrnila pritožbene navedbe tožeče stranke, ki jih ponavlja v tožbi, in dala pravilne razloge za to zavrnitev. Sodišče teh razlogov na tem mestu ne ponavlja.

Glede na navedeno so neupoštevne tožbene navedbe tožeče stranke.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Navedeni določbi ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).