232. člen ZUP

Tudi zoper odločitev o podaljšanju specializacije je možno vložiti pritožbo na drugostopenjski organ, tj. na ministrstvo, pristojno za zdravje. Ker izpodbijani sklep še ni dokončen, je tožba v tem upravnem sporu preuranjena.

Pravica pritožbe, zagotovljena v 13. členu ZUP, pomeni pravico stranke do rednega pravnega sredstva, ki ima odložilni učinek (če ni z zakonom določena izjema) in devolutivni učinek.

Ker nalog uresničevanja ustavnih in zakonskih določb za zaščito v Sloveniji živeče romske skupnosti ni mogoče uvrstiti na področje nobenega od ministrstev, je za obravnavanje pritožbe v tovrstnih zadevah, pristojna Vlada Republike Slovenije. Iz izpodbijanih sklepov in navedb strank izhaja, da v obravnavanem primeru prijaviteljem na javni razpis pravno sredstvo ni bilo zagotovljeno. Tožnici bi tako morala biti zagotovljena pritožba, o kateri bi kot pristojna odločala Vlada Republike Slovenije.

Odločanje o dodelitvi javnih sredstev po povsem enotni in ustaljeni upravnosodni praksi nima značaja upravne zadeve iz 2. člena ZUP, temveč gre za odločanje v drugi javnopravni stvari (4. člen ZUP), torej za postopek, v katerem se določbe ZUP uporabljajo subsidiarno, kolikor področje ni urejeno s posebnim zakonom, in smiselno, kolikor je uporaba posameznih določb oziroma procesnih institutov po ZUP v določeni javnopravni stvari mogoča in primerna. Toženka v obravnavani (javnopravni) zadevi nastopa kot nosilec javnega pooblastila, ki ima pri izvajanju tega pooblastila pravice in dolžnosti uprave, ki jih določa zakon ali drug predpis. V kontekstu obravnavane zadeve to pomeni, da je toženka zavezana k uporabi ZUP, kot je določeno v določbah 1. do 4. člena tega zakona. Tožnici bi morala biti zagotovljena možnost pritožbe v smislu določb ZUP, o kateri bi kot pristojen odločal organ, določen v skladu z 232. členom ZUP. Da bi bila tožba v upravnem sporu sploh dopustna, bi morala tožnica pred njeno vložitvijo to možnost tudi izčrpati. Ker tega ni storila, je to razlog za zavrženje tožbe po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

V zvezi s postopkom umeščanja dodatne kvalifikacije je najti podlage za opredelitev zadeve kot upravne zadeve. Glede na določbe 8. člena ZSOK je mogoče zaključevati, da gre za enostransko odločanje v posamični in konkretni zadevi. Odločitev CPI (strokovne komisije NKT v njegovem okviru) z dne 14. 5. 2018 se vsebinsko izrazi v obliki upravne odločbe kot oblastvenega posamičnega akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je odločeno o (pravici, obveznosti oziroma) pravni koristi predlagatelja. Ob stališču, da odločitev strokovne komisije NKT o vlogi predlagatelja (četrti odstavek 8. člena ZSOK) po vsebini predstavlja upravno odločbo, izdano v upravni zadevi (2. člen ZUP), to pomeni, da je po prvem odstavku 13. člena ZUP zoper to odločitev dovoljena pritožba, kajti ZSOK pravice pritožbe ne izključuje.

Tožnici bi morala biti zagotovljena pritožba v smislu določb ZUP, o kateri bi kot pristojen odločal organ, določen v skladu z 232. členom ZUP, in bi pritožbo pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu, da bi bila tožba dopustna, tudi morala izčrpati.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ni drugostopenjski organ v upravnih zadevah, kjer v upravnem postopku odločajo organi univerze, hkrati pa tudi ne obstaja noben drug organ, ki bi imel vlogo drugostopenjskega organa v zvezi z upravnim odločanjem univerzitetnih organov. Z dokončnim upravnim aktom univerze se upravni postopek na univerzi konča in je možen le še upravni spor. Ker tožena stranka ni drugostopenjski organ pri upravnih odločitvah univerze in ker tudi noben drug organ nima pri tem vloge drugostopenjskega organa, je tožena stranka pravilno zavrgla vlogo. Pri pedagoškem procesu ne gre za oblastveno odločanje, ampak za izvajanje negospodarske javne službe, torej za storitveno dejavnost javnega sektorja, kot jo opravljajo tudi zdravstvene ustanove, ostale izobraževalne ustanove, kulturne ustanove ipd. Izvajalci javnih služb postopajo v skladu z ZUP, kadar odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov njihovih storitev, vendar pa za njih glede odločanja na drugi stopnji ne velja določilo 232. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se nanaša le na nosilce javnih pooblastil.

Iz odgovora na tožbo izhaja, da je Informacijski pooblaščenec po prejemu zadeve ugotovil, da v obravnavani zadevi ne gre za pritožbo posameznika, zaradi česar bi bil pristojen za odločanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 2. člena ZInfP, saj tožnik v obravnavani zadevi ni zahteval podatkov, ki bi se nanašali nanj, temveč podatke tretjih oseb. V tem primeru pa ga je v skladu z 8. točko prvega odstavka 6. člena ZVOP-1 treba šteti za uporabnika osebnih podatkov, zato je za odločanje o pritožbi treba uporabiti splošno določbo 232. člena ZUP. Po tej določbi o pritožbi odloča Ministrstvo za zdravje.

Tožeča stranka pritožbe zoper odločbo upravnega organa prve stopnje ni vložila zaradi napačnega pravnega pouka, ki pa ni imel pravne podlage v zakonu. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

ZSPOZ (kot področni zakon) v osmem odstavku 12. člena sicer izključuje pritožbo zoper odločbo tožene stranke o višini odškodnine, kar pa po presoji Vrhovnega sodišča še ne pomeni, da je pritožba izključena tudi v primeru, kakršen je obravnavani. ZSPOZ namreč posebnih (izrecnih) določb glede izdaje potrdil o pravnomočnosti in izvršljivosti nima, zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZUP, ki predvidevajo pritožbo zoper zavrnitev zahteve za izdajo potrdila.

Tožena stranka v pritožbi dejansko napada stališče sodišča prve stopnje, ki se nanaša na njene pristojnosti, s tem pa ne varuje nobene svoje pravice ali pravnega interesa. Zlasti pa s pritožbenimi navedbami ne zasleduje kakšnega svojega konkretnega pravnega interesa, temveč le interes za varstvo objektivne zakonitosti, torej abstrakten pravni interes, ki pa za presojo (ne)zakonitosti izpodbijanega sklepa ne zadošča. Z izpodbijanim sklepom prvostopenjskega sodišča namreč ni bilo poseženo v nobeno njeno pravico niti na zakon oprto osebno korist.

Prvostopenjski sklep tožene stranke je bil izdan v zadevi aktivne politike zaposlovanja. Po določbah ZZZPB, ki je še veljal v času odločanja tožene stranke, opravlja tožena stranka tudi naloge, ki se nanašajo na izvajanje teh ukrepov. Vendar pa ta zakon ne določa organa, ki je pristojen za odločanje o pritožbi zoper prvostopenjski akt zavoda. V ZUP je v 232. členu določeno, da o pritožbi, ki jo je na prvi stopnji izdal nosilec javnega pooblastila, odloča organ, določen z zakonom. Če zakon ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbi, odloča o njej stvarno pristojno ministrstvo.

Ker je bilo carinskemu organu v času, ko je odločal, znano le, da sporno blago ni bilo izvoženo ter da je glavni zavezanec tožeča stranka, je lahko svojo odločitev oprl le na 146. člen (carinski dolg zaradi neizpolnjevanja dolžnosti) in ne na 145. člen CZ (carinski dolg pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora).

Ker spada področje aktivne politike zaposlovanja v pristojnost Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, je ob dejstvu, da v ZZZBP ni določen organ, pristojen za odločanje o pritožbi, ko gre za vračilo prispevkov, ter na podlagi 232. člena ZUP za odločanje o pritožbi tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa tožene stranke stvarno pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Pritožba v postopku upravne izvršbe je dopustna le, če je podana v okviru okoliščin in rokov iz 291. do 293. člena v zvezi z 230. do 236. členom ZUP. V primeru pritožbe po 292. in 293. členu ZUP se vzpostavljanje prejšnjega stanja ne predvideva; iz tega (in ob upoštevanju posebnih določb v primeru izvršbe s prisilitvijo po 300. členu ZUP) po presoji sodišča izhaja stališče, da se je glede izvršilnih dejanj iz razlogov po 292. in 293. členu ZUP (časovno gledano) mogoče pritožiti samo, dokler izvršba še ni končana. Potem, ko je upravna izvršba že končana, bi imel tožnik le civilnopravni (odškodninski) zahtevek pred pristojnim rednim sodiščem, če bi tam seveda dokazal nezakonitost izvedene upravne izvršbe. Prav tako pa v obravnavanem primeru tudi ni podan nobeden od relevantnih vsebinskih razlogov za pritožbo po določbah 292. in 293. člena ZUP, saj so bila vsa neposredna dejanja upravne izvršbe opravljena z ustrezno pravno podlago, prav tako niso nastopili razlogi, ki bi narekovali ustavitev izvršilnega postopka - obveznost ni bila izpolnjena (tožnik spornega objekta sam ni porušil), pa tudi izvršilni naslov ni bil odpravljen.

ZZVN omogoča priznanje posameznim osebam odvisno od tega, kakšne ukrepe je okupator izvajal nad posameznikom (ali skupino oseb). Za priznanje statusa je tako treba v vsakem primeru posebej ugotavljati izpostavljenost posameznika nasilnim dejanjem in prisilnim ukrepom okupatorja, ki morajo biti dejansko podani, pri čemer je treba zlasti ugotoviti pred kakšnim vojnim nasiljem je oseba pobegnila oziroma je bila prisilno izseljena ali ji je prisilna izselitev oziroma izgon sploh dejansko grozil in tudi, kam je bila oseba, ki so ji taki ukrepi grozili, izseljena. Tožena stranka kot razlog, zakaj tožnici ne gre status žrtve vojnega nasilja navaja, da za priznanje zahtevanega statusa v določbah ZZVN ni pravne podlage, ker tožnica ni bila prisilno izseljena, ampak je šlo le za umik zaradi zaščite pred vojnimi dejavnostmi v času pete ofenzive nemške okupatorske vojske. To pa pomeni, da tožnica oziroma njena družina s strani okupatorja ni bila izgnana iz svojega doma zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, kar je tudi eden izmed zakonsko določenih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Zakon pa velja za vse enako, ka

Zamudne obresti začnejo teči šele z dnem izvršljivosti odmerne odločbe. Če stranka šele v pritožbi zatrjuje, da je dokumentacija njenega dobavitelja napačna in da na nekaterih dobavnicah, ki jih dobavitelj ima, ni njenega podpisa, ne podpisov njenega moža oziroma pri njej zaposlenih, je to nedopustna tožbena novota. Če zavezanec ne vodi evidence o kupljenem in prodanem blagu v skladu s predpisi, se prometni davek obračuna na podlagi razpoložljivih podatkov o prometu, to pa so tudi podatki zavezančevega dobavitelja.

Ker ZZZPB nič ne določa o tem, katera postopkovna pravila se uporabljajo v postopkih odločanja o teh pravicah, je potrebno izhajati iz ZUP in v zvezi z določbo 232. člena ZUP

Ker spada področje aktivne politike zaposlovanja v pristojnost ministrstva za delo, je ob dejstvu, da v ZZZBP ni določen organ pristojen za odločanje o pritožbi iz tega področja ter upoštevajoč 232. člen ZUP, za odločanje o pritožbi tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa tožene stranke, stvarno pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije in ne tožena stranka.

ZPD v 3. točki 2. odstavka 5. člena določa, da se za promet proizvodov šteje med drugim tudi brezplačna odtujitev, obveznost obračuna prometnega davka za davčnega zavezanca nastane takrat, ko je promet opravljen, pri brezplačni odtujitvi je opravljen s trenutkom brezplačne odtujitve (5. točka 2. odstavka 26. člena ZPD). Po navedenih določbah nastane obveznost plačila prometnega davka od prometa proizvodov za zavezanca, ki brezplačno odtuji proizvod, ne pa, če brezplačno proizvod pridobi. ZPD ne določa obveznosti plačila davka od prometa proizvodov za pridobitelja, na kar napotuje tudi zakonska dikcija, ki govori o »brezplačni odtujitvi«. Je pa v takem primeru (ko se proizvod podari pravni osebi ali zasebniku) potrebno preveriti, ali ni darovalec morebitni zavezanec za plačilo prometnega davka glede na določbo 6. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92, 8/92, 29/92 in 39/93, dalje: Pravilnik), ki opredeljuje način obdavčitve pri brezplačni odtujitvi proizvoda.