VSRS Sodba U 1049/93-8

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka med drugim zavrnila tudi pritožbo tožeče stranke proti sklepu Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 19.4.1993, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka za vrnitev podržavljenih nepremičnin, stavbišče v izmeri 762 m2, vl. št. 328 in parc. št. 261/2 v izmeri 73 m2, vl. št. 479 iste k.o.. V obrazložitvi navaja, da sta navedeni parceli bili podržavljeni na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) J.M. in E.M. kot stavbno zemljišče in ne kot podjetje. Obe parceli sta bili kasneje deljeni in preštevilčeni in sta danes pozidani z trajnim objektom v lasti različnih pravnih oseb. Ker trajni objekt ni v lasti denacionalizacijskih upravičencev, ni pogojev za vrnitev v naravi podržavljenih stavbnih zemljišč (2. odstavek 32. člena zakona o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/91, 31/93 - v nadaljevanju ZDEN), zato tudi niso izpolnjeni pogoji za predlagano začasno odredbo po 12. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92).

Tožnik v obsežni tožbi ponavlja pritožbene navedbe in podrobno opisuje gradbeno dejavnost pok. J.M. Poudarja, da parcelacija podržavljenih nepremičnin po ZDEN niti po ZLPP ni ovira za vrnitev odvzetega premoženja. Sicer pa zatrjevana parcelacija niti ni vpisana v zemljiški knjigi. Razlaščena nepremičnina je predstavljala "gospodarsko - kapitalsko bazo gradbenega podjetja ...", ki se ne more nadomestiti z obveznicami. Če je zavezanec pridobil zemljišče za gradnjo svojega objekta, prej pa porušil stanovanjski in gospodarski objekt, je to premoženje po zakonu dolžan vrniti. Razlaščenci so najmanj "kot podjetje" upravičeni do lastninskega deleža na obstoječih nepremičninah. Podjetje ... kot zavezanec opravlja enako dejavnost, kot jo je podjetje .... V stavbi zavezanca tudi ni nobene javne ustanove, ki bi ovirala vrnitev premoženja v naravi. Zato meni, da so izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po 12. in 15. členu ZLPP. Nadalje še navaja, da o pogojih vračanja nacionaliziranega premoženja načeloma odločajo isti oblastni organi, ki so izvajali nacionalizacijo, pri čemer se izključuje pravica sodelovanja upravičencev in so tako kršene njihove ustavne pravice. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izda predlagano začasno odredbo. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijano odločbo je sodišče preizkusilo v delu, ki se nanaša na tožnika.

Tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvomov v ugotovitev tožene stranke, da sta na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč bili J.M. in E.M. podržavljeni stavbni zemljišči parc. št. 30/9, vl. št. 328 in parc. št. 261/2, vl. št. 479. Ta ugotovitev ima podlago v predloženem zemljiškoknjižnem izpisku in se tudi ujema z vloženo zahtevo za denacionalizacijo z dne 19.1.1992, v kateri tožnik skupaj z dediči zahteva vrnitev odvzetega komunalno opremeljenega zemljišča parc. št. 30/9 in parc. št. 261/2. Res je sicer, da ugotovljena parcelacija navedenih zemljišč sama po sebi še ni ovira za vrnitev podržavljenih zemljišč v naravi. Toda v obravnavani zadevi ne gre samo za delitev navedenih parcel ampak je bistveno to, da je na obravnavanem podržavljenem zemljišču zgrajena poslovna stavba, ki ni v lasti denacionalizacijskih upravičencev. Te odločilne okoliščine tožnik ne izpodbija. Podržavljena zazidana stavbna zemljišča pa se ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca (2. odstavek 32. člena ZDEN). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, zato je pravilen zaključek obeh organov, da ni pogojev za vračilo podržavljenih zemljišč v naravi. Ker po podatkih upravnih spisov tudi ni izkazano, da bi bilo podržavljeno podjetje, ni zakonske podlage za vzpostavitev lastinskega deleža na obstoječih nepremičninah (34. do 39. člen ZDEN).

Po določbi 12. člena ZLPP pristojni organ lahko z začasno odredbo prepove podjetju razpolaganje s stavarmi, ki so predmet zavarovanja in prepove delno ali popolno lastninsko preoblikovanje podjetja, če je dejanska in pravna podlaga predloga za vrnitev premoženja po vsebini in obsegu verjetno izkazana. V obravnavani zadevi tožena stranka pravilno ugotavlja in obrazlaga, da niso izpolnjeni vsi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, ker podržavljenih zemljišč ni mogoče vrniti v naravi zaradi ovir, ki jih določa ZDEN v 2. odstavku 32. člena. Ker torej po vsebini in obsegu ni verjetno izkazan postavljeni zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, je bil utemeljeno zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe. Zakon o denacionalizaciji določa, kateri upravni organi so pristojni za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo. O zadevi je tako v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 54. člena zakona odločil stvarno pristojni upravni organ, sicer pa tožnik niti ne zatrjuje, da bi o zadevi odločal nepristojni organ. ZDEN niti ZLPP nimata posebnih procesnih določb glede izdaje začasne odredbe, zato veljajo splošni procesni predpisi - torej določbe ZUP (53. člen ZDEN). Po skrajšanem ugotovitvenem postopku organ lahko odloči o stvari, kadar ni potrebno opraviti kakšnega posebnega dejanja v postopku. V obravnavani zadevi je upravni organ v navedbah tožeče stranke in priloženih listinah imel zadostno podlago za ugotovitev dejanskega stanja, glede predlagane začasne odredbe, zato je o predlogu lahko odločil brez zaslišanja strank (141. člen ZUP).

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Pravila ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.