39. člen ZDen

Ugotovljene okoliščine primera utemeljujejo presojo, da obravnavano zemljišče po zakonu ne pripada predlagatelju kot lastniku stavbe. Da že ob razlastitvi ni šlo za zemljišče, ki bi bilo namenjeno za funkcionalno rabo stavbe, kaže dejstvo, da je moralo biti skladno s tedanjo zakonodajo izročeno občini kot nezazidano gradbeno zemljišče za gradnjo ali druga dela v smislu prvega odstavka 38. člena ZNNZ. Da je bila v tem smislu nacionalizacija tudi realizirana, pa dejstvo, da upravičenci v postopku denacionalizacije niso mogli doseči vrnitve premoženja v naravi. S plačilom odškodnine namesto vračila zemljišč v naravi je bilo po pravilni presoji sodišča prve stopnje navedeno zemljišče privatizirano v smislu določitve lastnika nekdaj družbene lastnine, in sicer na podlagi materialnopravnih določil ZDen in ne ZLNDL. Ta je olastninil le tista zemljišča v družbeni lastnini, ki niso bila olastninjena po drugih predpisih. Za obravnavani primer velja, da so upravičenci z izročitvijo zemljišča občini pravico uporabe na obravnavanem zemljišču izgubili. Iz nje izvirajoče lastninske pravice v procesu lastninjenja nekdanje družbene lastnine niso pridobili oziroma dobili vrnjene, ker jim je bila

V času do izročitve poslovnih prostorov denacionalizacijskemu upravičencu je bila tožeča stranka (denacionalizacijski zavezanec) dolžna sporne poslovne prostore uporabljati kot dober gospodar. V primeru vrnitve premoženja mora namreč denacionalizacijski zavezanec plačati upravičencu odškodnino zaradi nemožnosti uporabe predmeta vrnitve za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja. Za plačilo takšne odškodnine (višina odškodnine je enaka uporabnini – izpadli potencialni najemnini) je pasivno legitimiran tisti, ki mora premoženje vrniti (denacionalizacijski zavezanec), ki se takšnemu zahtevku ne more izogniti. Zato ne drži, da denacionalizacijski zavezanec v času, dokler lahko uporablja predmet denacionalizacije in gospodari z njim, ne bi imel pravice zahtevati plačila uporabnine.

Interes stranke z interesom v upravnem sporu je vezan na eno od strank, zato je ugoditev njegovi zahtevi za povrnitev stroškov postopka vezana na njen uspeh.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo potem, ko je ugotovilo, da denacionalizacijski upravičenci niso pedlagali začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, ki ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, kar je pogoj za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov v skladu z določbami 34. do 39. čl. ZDen. Prva toženka, ki se je lastninila po ZLPP, je tako v preoblikovanje vključila tudi stvari ali lastninske deleže, na katere se je nanašal denacionalizacijski zahtevek. Ker tako ni dolžnosti vrnitve v naravi, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe po 88. čl. ZDen ni verjetno utemeljen in zato tudi ni verjetno izkazana terjatev do druge toženke na izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vpisati lastninsko pravico na ime prve toženke. Takšna razlaga je sicer pravilna vendar le pod pogojem, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen oziroma v času lastninskega preoblikovanja v svojih sredstvih imela nepremičnine oziroma premoženje, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku.

V postopku izdaje začasne odredbe po 12. členu ZLPP mora upravni organ presoditi, ali je predlog za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu izkazan, kar pomeni, da če so bile nepremičnine podržavljene kot sestavni del podjetij in so v sredstvih zavezanca, je dolžan zavarovati tudi te nepremičnine. Okoliščina, da so te spadale v zasebno premoženje upravičenca, je v tem postopku nepomembna.

Po uveljavitvi ZLPP 68. člen ZDen ne more biti več podlaga za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ne glede na vrsto oz. obliko denacionalizacijskega zahtevka.

Podržavljena zazidana stavbna zemljišča se ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca (2. odstavek 32. člena ZDen), zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka za vrnitev takšnih zemljišč.

Najemnik poslovnega prostora nima položaja stranke v denacionalizacijskem postopku.