VSRS Sodba X Ips 456/2004

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Agencije za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto Republike Slovenije št.... z dne ..., odpravi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne .... Z navedeno odločbo je tožena stranka tožeči stranki in družbi A. d. d. naložila, da se morata v šestih tednih po vročitvi odločbe dogovoriti o medomrežni povezavi v celoti, skleniti o tem pogodbo, usklajeno z veljavno zakonodajo, in jo najkasneje do roka, ko naj bi postala veljavna, dostaviti toženi stranki.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in navedlo, da izpodbijana odločitev pravilno temelji na določbah prvega, šestega, osmega in devetega odstavka 73. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel-1, Uradni list RS, št. 30/01), zato tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Ker je bilo v postopku dejansko stanje ugotovljeno na podlagi dejstev, ki so bila toženi stranki znana (1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP), tudi ni utemeljen ugovor bistvene kršitve določb postopka, ker tožeči stranki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Kot neutemeljene je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbene navedbe o ničnosti odločbe zaradi njene neizvršljivosti.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da sta imela operaterja v času izdaje sporne odločbe sklenjeno pogodbo o medomrežnem povezovanju. Meni, da je v tem primeru uporaba določbe devetega odstavka 73. člena ZTel-1 sporna. Tako v odločbi kot tudi v sodbi namreč ni ugotovitve, da operaterja za medomrežno povezavo nista bila zainteresirana, prav tako ni obrazložen interes uporabnikov (na katerega se tožena stranka v odločbi sklicuje), kot tudi ne pravica tožene stranke do odločanja po prostem preudarku. Na te pomanjkljivosti je opozarjala že v tožbi, vendar sodišče na te navedb in tudi na navedbe o ničnosti odločbe ni odgovorilo. Zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vztraja pri navedbi, da je izpodbijana odločba nična, ker je ni mogoče izvršiti in se sklicuje na deveti in deseti odstavek 73. člena ZTel-1.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, prereka navedbe tožeče stranke ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Prizadeta stranka, družba A. d. d., na pritožbo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po ZUS-1. Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1, zato jo v skladu z isto določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1) in se lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno kot revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekala tudi presoja zakonitosti in pravilnosti izpodbijane sodbe.

V obravnavanem primeru je sporna odločba, s katero je tožena stranka tožeči stranki in družbi A. d. d.. naložila, da se dogovorita o medomrežni povezavi v celoti in o tem skleneta pogodbo, usklajeno z veljavno zakonodajo, in jo predložita toženi stranki, vse v rokih, navedenih v izreku odločbe.

Tožena stranka je kot materialno pravno podlago za izdajo sporne odločbe navedla določbe prvega, šestega, sedmega, osmega in smiselno devetega odstavka 73. člena in 108. člen ZTel-1.

V določbi prvega odstavka 73. člena ZTel-1 je določeno, da morajo operaterji omogočiti in izboljšati komuniciranje uporabnikov različnih telekomunikacijskih omrežij in se dogovarjati o medomrežnih povezavah z drugimi operaterji, jim na njihovo povpraševanje dati ponudbo za medomrežno povezavo, ter svojim uporabnikom omogočiti komuniciranje z drugimi uporabniki. Določbe šestega, sedmega in osmega odstavka 73. člena ZTel-1 določajo, da so operaterji javnih telekomunikacijskih omrežij, ki imajo pomembno tržno moč, dolžni ugoditi vsem razumnim zahtevam za medomrežne povezave, vključno z zahtevo po posebnih vmesnikih in da morajo kopije pogodb o medomrežnih povezavah, kot tudi njihove dopolnitve ali spremembe, dostaviti agenciji najkasneje do roka, ko naj bi pogodbe postale veljavne in, da mora agencija zagotoviti, da je vsebina pogodb, najmanj pa podrobnosti o cenah medomrežnih povezav, pogoji in roki, dostopna interesentom. V določbi devetega odstavka 73. člena ZTel-1 je določeno, da če operaterji v 6 tednih po podani zahtevi za medomrežno povezavo ne dosežejo sporazuma o tem, določi agencija z odločbo na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti postopke, roke in pogoje (vključujoč kapaciteto) pod katerimi morajo operaterji vzpostaviti medsebojno povezavo in da lahko agencija naloži obveznost medsebojnega povezovanja v interesu uporabnikov tudi, če operaterji niso zainteresirani zanjo. V določbi 108. člena ZTel-1, ki ureja delovanje agencije, pa je med drugim določeno, da o posamičnih zadevah iz pristojnosti agencije odloča direktor.

Po presoji revizijskega sodišča iz vsebine citiranih zakonskih določb nedvomno izhaja pristojnost tožene stranke, da na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti, ob izpolnjevanju v citiranih določbah določenih pogojih, z odločbo uredi postopke, roke in pogoje medomrežnega povezovanja oziroma da operaterjem naloži obveznost medomrežnega povezovanja, torej tudi obveznost, da o medomrežnem povezovanju sklenejo pogodbo. Vendar pa iz upravnega spisa in vsebine same odločbe ni razvidno, da so bili v obravnavani zadevi za izdajo take odločbe podani pogoji iz zakonskih določb, na katere se tožena stranka sklicuje. Iz upravnega spora ni razvidno, da bi bila zahteva za medomrežno povezavo podana, prav tako ni razvidno, kateri interesi uporabnikov naj bi bili kršeni, kar bi narekovalo izdajo odločbe v interesu uporabnikov. Kot izhaja iz sporne odločbe, je bila ta izdana po uradni dolžnosti le zaradi uskladitve že sklenjenih pogodb o medomrežni povezavi z veljavno zakonodajo, to je določbami ZTel-1. Za izdajo take določbe pa tožena stranka ni imela podlage niti v določbi 73. člena ZTel-1 niti v katerikoli drugi določbi ZTel-1. Glede na določbo 106. člena ZTel-1, ki določa, da tožena stranka opravlja le naloge, ki so določene s tem zakonom ali na njegovi podlagi sprejetim podzakonskim predpisom, bi tožena stranka za izdajo take odločbe sicer lahko imela podlago v podzakonskem predpisu. Vendar se tožena stranka na tak podzakonski predpis ne sklicuje. Iz določb ZTel-1 pa tudi ne izhaja, da bi bil za namen, za katerega je bila sporna odločba izdana, predvidena izdaja podzakonskega predpisa. Vprašanja, ki se nanašajo na prilagoditev izvajanja telekomunikacijskih storitev določbam ZTel-1 namreč ureja sam ZTel-1 v določbah 145. do 153. člena. Vendar po presoji pritožbenega sodišča tudi te določbe ne predstavljajo pravne podlage za izdajo odločbe z vsebino, kot jo ima izpodbijana odločba.

Ker za izdajo izpodbijane odločbe ni bilo podlage v določbah ZTel-1, na katere se tožena stranka sklicuje, niti v katerikoli drugi določbi ZTel-1, sta tožena stranka in sodišče prve stopnje, ki je odločitvi tožene stranke pritrdilo, zmotno uporabila materialno pravo. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odločbo tožene stranke odpravilo. Ker je tožena stranka s sporno odločbo po uradni dolžnosti odločila o obveznosti operaterjev, za odločanje o taki obveznosti pa ni imela zakonske podlage, revizijsko sodišče zadeve ni vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.