VSRS Sodba X Ips 1440/2006

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 7.2.2006, s katero je zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Centra za socialno delo ... z dne 3.1.2006. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel zahtevo tožnikov za upravno izvršbo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in razlogi v odločbi tožene stranke ter se sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Po presoji sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za vložitev upravne izvršbe, vrnitve otrok tožnikov, saj je bila v posledici sodb vrhovnega in upravnega sodišča odpravljena le odločba tožene stranke, medtem ko niti v upravnem niti v sodnem postopku še ni bila odpravljena ali razveljavljena odločba Centra za socialno delo ..., s katero je ta center odločil, da se tožnikoma odvzameta oba mladoletna otroka in se oddata v rejništvo. Ker ta odločba še vedno obstaja in je še izvršljiva, tožnika nimata pravnih argumentov za izvršbo po 300. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnika v pritožbi ne navajata pritožbenih razlogov. Zatrjujeta, da je prišlo v obravnavanem primeru do nepravilnega odvzema otrok. Tožena stranka je dne 9.3.2006 razveljavila odločbo Centra za socialno delo z dne 18.12.2003. Sodišče prve stopnje pa navaja, da odločba Centra za socialno delo z dne 18.12.2003 še velja in da do izdaje izpodbijane sodbe z dne 19.9.2006 še ni bila odpravljena oziroma razveljavljena. Predlagata, da sodišče dovoli vrnitev njunih otrok, da bosta sama zagotovila zdrav psihofizični razvoj svojih otrok, saj ju imata rada.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki je veljal od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožnikov zoper sodbo ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato pritožbo v skladu z navedeno zakonsko določbo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo sodišča prve stopnje (83. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V obravnavani zadevi je izpodbijana procesna odločitev - sklep o zavrženju zahteve za izvršbo, izdan na podlagi 1. odstavka 129. člena ZUP. Sodišče prve stopnje je presojalo v upravnem sporu zakonitost odločbe tožene stranke z dne 7.2.2006 v zvezi s sklepom prvostopenjskega upravnega organa z dne 3.1.2006 in je presodilo, da v času izdaje tega sklepa niso bili izpolnjeni pogoji za vložitev zahteve tožnikov za izvršbo po 300. členu ZUP. V času izdaje navedenega sklepa upravnega organa prve stopnje je bila po podatkih predložnih spisov odločba Centra za socialno delo z dne 18.12.2003 v veljavi in izvršljiva oziroma še ni bila odpravljena niti razveljavljena, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Predmet presoje v upravnem sporu torej ni bila odločba Centra za socialno delo z dne 18.12.2003, s katero sta bila otroka tožnikov odvzeta, temveč le sklep Centra za socialno delo z dne 3.1.2006 o zavrženju vloge tožnikov. V reviziji ni mogoče uveljavljati bistvenih kršitev določb ZUP (glej 1. odstavek 85. člena ZUS-1). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, da postopek v zvezi z izdajo v upravnem sporu izpodbijanega sklepa ni bil kršen. Zmotna presoja pravilnosti postopka pri izdaji izpodbijanega akta ni revizijski razlog v smislu določbe 85. člena ZUS-1. Zato revizijski ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev vrhovnega sodišča.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.