300. člen ZUP

Sodno varstvo zaradi morebitne nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v pravico do doma ves čas od izdaje izpodbijanega sklepa zagotovljeno v postopku odloga izvršbe. Ureditev, po kateri je obseg sodne presoje v postopku dovolitve izvršbe omejen na materijo iz 290. člena ZUP in na način izvršbe (členi 296 do 300 ZUP), tako ni v nasprotju z Ustavo in EKČP.

Če je izvršilni naslov odpravljen, se (upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in) opravljena procesna dejanja odpravijo (prvi odstavek 293. člena ZUP). Ker je torej inšpekcijska odločba z dne 29. 11. 2019 (izvršilni naslov) (s pravnomočno sodbo I U 416/2020 z dne 21. 1. 2021) odpravljena ter je posledično odpravljen (s pravnomočno sodbo I U 828/2020 z dne 6. 5. 2021) tudi sklep o dovolitvi izvršbe z dne 19. 2. 2020, je glede na ugotovljeno spremenjeno dejansko stanje treba odpraviti tudi izpodbijani sklep o izvršbi z denarno kaznijo, saj je ostal brez podlage (291., 298. člen ZUP).

Korektivna dolžnost sodišča v obliki materialnega procesnega vodstva nastopi le v primeru, ko stranka kljub vsej svoji ustrezni skrbnosti spregleda kakšen pomemben dejanski ali pravni vidik zadeve, kar bi lahko vodilo k sodbi presenečenja. Materialno procesno vodstvo ni namenjeno temu, da bi sodišče namesto stranke oblikovalo trditve. Dejstvo, da tožena stranka ne odgovori na tožbo, ni sankcionirano s fikcijo pripoznave tožbenega zahtevka (razen v sporu majhne vrednosti), temveč zgolj s fikcijo, da priznava dejanske navedbe tožeče stranke v tožbi. Zato je v kontumacijskem postopku po 318. členu ZPP tudi ob odsotnosti odgovora na tožbo naloga sodišča, da preveri, ali je glede na ta dejstva zahtevek utemeljen po materialnem pravu, ali je torej sklepčen. Če ugotovi, da zahtevek ni sklepčen, mora postopati v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP.

Dve prvotni dokončni in pravnomočni odločbi sta bili z dne 20. 2. 2010 naknadno razveljavljeni z dvema odločbama z dne 27. 7. 2011 o spremembi - zmanjšanju pomoči za tekoče poslovanje, ki sta bili zatem tudi že izvršeni s strani operaterja družbe A. d.o.o., je zato relevantno predvsem določilo 1. odstavka 300. člena ZUP, ki se glasi: "Če je bila na podlagi odločbe opravljena izvršba, odločba pa je bila pozneje odpravljena ali spremenjena, ima zavezanec - v konkretnem primeru tožnik, pravico zahtevati, da se mu vrne, kar mu je bilo vzeto, oziroma da se vrne v stanje, ki izhaja iz nove odločbe." Po določbi 2. odstavka 300. člena ZUP odloča o zavezančevi zahtevi organ, ki je izdal sklep, s katerim je dovolil izvršbo, v konkretnem primeru torej tožena stranka.

Določbo prvega odstavka 281. člena ZUP se pravilno razlaga v povezavi z določbo prvega odstavka 300. člena tega zakona, in torej v pomenu, da odprava odločbe terja odpravo tudi pravnih posledic, ki so iz nje nastale, (šele) ko je odpravljena odločba nadomeščena z novo odločbo. Zato tudi tožnikovemu zahtevku za vračilo plačane denarne kazni ni mogoče ugoditi, ker je sodišče s sodbo I U 1824/2015 z dne 23. 2. 2016 njen sklep o naloženi denarni kazni (sicer) odpravilo, zadevo pa vrnilo v ponovni postopek, v katerem pa, kar ni sporno, do vložitve tožnikovega zahtevka za vračilo denarne kazni (18. 3. 2016) novega upravnega akta (sklepa) (še) ni izdala. Denarne sankcije se, ob tem ko morajo biti primerne, da zagotovijo učinkovitost preiskave, po zakonu prilagajajo finančni zmožnosti podjetja. Na pravna jamstva, ki veljajo za kazenski postopek, se tožnik v tožbi zoper sklep, ki se nanaša na odpravo posledic izvrševanja upravnega akta, s katerim mu je naložena procesna kazen (v upravnem - konkurenčnopravnem postopku), ne more z uspehom sklicevati.

Prvostopenjski organ je izvršbo uvedel na podlagi plačilnega naloga, opremljenega s klavzulo o izvršljivosti in pravnomočnosti. Navedena klavzula oziroma potrdilo predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP in se zato, glede na prvi odstavek 169. člena ZUP, to, kar je v njem vsebovano, šteje za dokazano. Glede na tožbene navedbe, da postopek v zvezi s prekrškom na Vrhovnem sodišču RS še ni končan, sodišče dodaja, da ima tožnik v primeru, če je odločba, na podlagi katere je bila opravljena izvršba, pozneje odpravljena ali spremenjena, pravico zahtevati, da se mu vrne, kar mu je bilo vzeto v izvršilnem postopku.

Pogoji za vračilo preveč plačanega davka so določeni v Zakonu o davčnem postopku, ki vračilo veže na nastop pravnomočnosti odločbe, s katero je odločeno, da je davčni zavezanec plačal preveč davka. Tudi ZUP ne daje podlage za vračilo davka, če je odmerna odločba odpravljena in vrnjena prvostopnemu organu v nov postopek.

V reviziji ni mogoče uveljavljati bistvenih kršitev določb ZUP.

Ugotavljanje dejstev in dokazna ocena sicer praviloma spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja, katerega presoja je v reviziji izrecno izključena (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), vendar lahko v primerih, ko dokazna ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku, ki se v skladu z 22. členom ZUS-1 primerno uporablja v postopku upravnega spora, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka. Ker obstaja nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin, ki jih je sodišče presojalo, in med samimi temi listinami, je podana bistvena kršitev določb postopka upravnega spora.

Sporne nepremičnine so bile podržavljene na podlagi odločbe zaplembene komisije z dne 20.1.1946, s katero je bilo podržavljeno celotno premoženje prednikov predlagateljev, sporne premičnine kot naknadno najdeno premoženje pa na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Šoštanju z dne 23.3.1956 pod opr.št. I 313/55. Prva odločba se sklicuje na 1. in 2. točko 1. člena odloka AVNOJ-a z dne 21.11.1944, sodna odločba pa na odločbo zaplembene komisije ter 1. in 2. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. Oba predpisa sta navedena v 3. členu ZDen, in sicer v 20. in 21. točki navedenega člena. Zato gre v tej zadevi za denacionalizacijsko zahtevo, o kateri je pristojen odločiti upravni organ. Ni pravno pomembna okoliščina, da je bila zaplembena odločba izrečena za nično, saj se v denacionalizacijskem postopku ne ugotavlja veljavnost ali pravilnost upravnih ali sodnih odločb in pravnih poslov, ki so bili podlaga podržavljenju. Neutemeljeno je sklicevanje na 288. člen ZUP (1986) oziroma sedaj 300. člen ZUP (1999), ker je ZDen tudi glede vprašanja pristojnosti v primerjavi z ZUP specialni predpis. Sodišče je