VSRS Sodba X Ips 168/2008

1. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 2786/2005-9 z dne 29.6.2006 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločbi Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 4.11.2005 in Upravne enote Maribor z dne 2.4.2004 odpravita. 2. Ugotovi se, da se A.A., roj. S., roj. 29.9.1942 v Mariboru, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 dalje šteje za jugoslovansko in slovensko državljanko.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.11.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote Maribor z dne 2.4.2004, s katero je bilo ugotovljeno, da A.A., roj. S., roj. 29.9.1942 v M., ni državljanka Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), od 28.8.1945 dalje ni štela za jugoslovansko in slovensko državljanko.

Sodišče prve stopnje navaja, da se pri ugotavljanju državljanstva po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) uporablja 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Zdrž), po kateri tudi otroci sledijo državljanstvu staršev. Nemška narodnost tožnice ni bila ugotovljena nepravilno. Oče in mati tožnice sta bila vpisana kot člana v seznamu Kulturbunda, skupaj s tožnico pa so bili 31.3.1946 izseljeni preko P. v Avstrijo in je bila v času 4.12.1948 v tujini. Zato se tudi tožnica ni štela za jugoslovansko državljanko.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnica dne 13.7.2006 vložila pritožbo. Meni, da se 4. člen ZDrž uporablja le za otroke, rojene po uveljavitvi ZDrž, državljanstvo otrok, rojenih pred 28.8.1945, pa se ugotavlja izključno po 1. in 2. odstavku 35. člena ZDrž. Ker sta bila njena oče in mati državljana Kraljevine Jugoslavije in je bila sama domovinsko pristojna v takratno občino M., je po zakonu pridobila državljanstvo DFJ z dnem 28.8.1945. Tega državljanstva pa po njenem mnenju ni izgubila, ker ni ravnala nelojalno. Rojena je bila 29.9.1942, in ko se je vojna končala, je bila stara 2 leti. V takšni starosti ni mogla ravnati nelojalno. Tožena stranka je zavzela zmotno stališče, da se za mladoletne otroke nelojalnost ne ugotavlja.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati in se uporabljati ZUS-1, ki je uvedel revizijo kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 odloča vrhovno sodišče o vloženih pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Skladno z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se do uveljavitve ZUS-1 vložene pritožbe obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, če ne izpolnjujejo pogojev iz ZUS-1 za obravnavo kot pritožba. Zato je vrhovno sodišče tožničino pritožbo obravnavalo kot revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, torej s 1.1.2007..

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

O tožničini pritožbi oziroma sedaj reviziji, je vrhovno sodišče že odločalo s sodbo, št. X Ips 1307/2006-3 z dne 20.6.2007. Tedaj je tožničino revizijo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. V sodbi je navedlo, da v postopkih ugotavljanja državljanstva denacionalizacijskih upravičencev, pri katerih se to ugotavlja ob upoštevanju 2. odstavka 35. člena ZDrž, domneva nelojalnosti oseb, na katere se ta določba nanaša, velja tudi za mladoletne osebe. Te domneve pa ni mogoče izpodbiti zgolj s sklicevanjem na mladoletnost vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka. Drugih okoliščin, ki naj bi izpodbile domnevo tožničine nelojalnosti, pa ta v postopku ni navajala. Tožnica zaradi svoje mladoletnosti ni bila sama sposobna tvoriti svoje volje in se ravnati po njej, domnevo nelojalnosti se torej lahko izpodbija le tako, da se sklicuje, da je njej bližnja oseba ravnala lojalno, praviloma naj bi to storili starši, kar pa dokazano niso storili.

Tožničini ustavni pritožbi je Ustavno sodišče RS ugodilo in z odločbo, št. Up – 3303/07-13 z dne 13.3.2008, sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 1307/2006-3 z dne 20.6.2007, razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Ustavno sodišče meni, da stališču vrhovnega sodišča, da zgolj zatrjevanje mladoletnosti ne zadostuje za izpodbijanje domneve nelojalnosti, samemu po sebi ni mogoče očitati neskladja s kakšno od človekovih pravic. Vendar je to stališče zgolj izhodišče za odločanje. V konkretnem primeru pa je treba ob njegovi uporabi upoštevati, ali (ne) gre za mladoletno osebo, pri kateri glede na njeno starost v času, ko naj bi bila domnevno nelojalna, domneva sploh ne pride v poštev, ker bi glede na duševne in telesne sposobnosti takšne osebe dejansko pomenila fikcijo. To bi že samo po sebi pomenilo neenakost obravnavanja mladoletnih oseb. Če pa se pri odločanju kljub zatrjevanju stranke niti ne opredeli, zakaj starost osebe, za katero se ugotavlja državljanstvo, že sama po sebi ne izključuje domneve nelojalnosti, se krši tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali zgolj sama starost tožnice kot možne denacionalizacijske upravičenke, ki je bila ob koncu druge svetovne vojne še mladoletni otrok, lahko vpliva na izpodbijanje zakonske domneve o nelojalnosti državljanov Kraljevine Jugoslavije nemške nerodnosti, ki so bili ob uveljavitvi novele ZDrž (4.12.1945) v tujini in so se zato šteli za nelojalne do slovenskega naroda. Z izpolnitvijo vseh treh navedenih negativnih pogojev take osebe niso pridobile jugoslovanskega državljanstva že po samem zakonu (2. odstavke 35. člena ZDrž). Razširitev domneve nelojalnosti staršev na mladoletne otroke je po presoji revizijskega sodišča z vidika 22. člena Ustave RS nedopustna, saj mora imeti vsak posameznik, ne glede na svoje prednike, možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti, ki ga ta bremeni. Tudi Konvencija OZN o otrokovih pravicah v 2. odstavku 2. člena zagotavlja varstvo otroka pred vsemi oblikami razlikovanja ali kaznovanja zaradi položaja, delovanja, izraženih mnenj ali prepričanj njegovih staršev, zakonitih skrbnikov ali družinskih članov. Pri odločanju o vprašanju (ne)lojalnosti je zato treba upoštevati tudi starost mladoletne osebe in se glede na njeno starost opredeliti, ali jo je mogoče šteti za nelojalno, in če jo je mogoče, zakaj. Ne glede na dosedanjo enotno upravnosodno prakso pa je po presoji revizijskega sodišča starost otroka tista okoliščina, ki lahko sama po sebi izpodbija domnevo nelojalnosti, zlasti otroka, ki zaradi svoje zgodnje mladoletnosti še ne more tvoriti svojega samostojnega mišljenja.

A.A., roj. S., je bila ob koncu druge svetovne vojne stara dobri dve leti, saj je rojena 29.9.1942. Toliko stari otroci sodijo po ugotovitvah razvojnih psihologov v razvojno obdobje dojenčkov oziroma malčkov. Otroci do spolnjenega 7 leta starosti pa so po ugotovitvah pravne teorije (Štempihar, Berden) izenačeni z osebami, ki nimajo opravilne sposobnosti, njihovi pravni posli so nični. Po presoji revizijskega sodišča gre v obravnavanem primeru za mlajšo mladoletnico, ki jo je treba uvrstiti med poslovno popolnoma nesposobne osebe, ki niso sposobne oblikovati pravno relevantne volje, tako tudi ne zavesti o (ne)lojalnosti. Še ne triletna starost otroka torej sama po sebi tudi že pomeni, da domneva nelojalnosti iz 2. odstavka 35. člena ZDrž ne obstaja oziroma, da je domneva nelojalnosti zaradi popolne poslovne nesposobnosti toliko starega otroka izpodbita. S tem pa niso kumulativno izpolnjeni vsi trije negativni pogoji po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž (nemška narodnost, življenje v tujini in domneva nelojalnosti), da se tožnica po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen v primeru ugotavljanja državljanstva ne bi štela za jugoslovansko in slovensko državljanko.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je bila tožnica ob koncu vojne še mladoletna in v takšni starosti (dveh let in pol), da pravzaprav ni mogla tvoriti svojega samostojnega mišljenja. Kljub temu pa je napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen, ko je presodilo, da zaradi svoje mladosti tudi glede domneve nelojalnosti sledi usodi svojim staršem, za katere tožnica v postopku ugotavljanja državljanstva ni uspela izpodbiti domneve nelojalnosti. Zaradi kršitve materialnega prava so nastopili pogoji za spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Ker pa sta tudi tožena stranka in organ prve stopnje v postopku ugotavljanja državljanstva tožnice napačno uporabila materialno pravo, je bilo treba tožbi ugoditi, odpraviti odločbi upravnih organov in o zadevi odločiti. Narava stvari zaradi napačne uporabe materialnega prava to dopušča, podatki, ugotovljeni v postopku, zlasti o starosti tožnice ob koncu druge svetovne vojne, pa dajejo zanesljivo podlago, da je revizijsko sodišče lahko o zadevi meritorno odločilo (1. odstavek 65. člena ZUS-1).

Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče RS skladno z določbo 1. odstavka 94. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke in upravni akt upravne enote odpravilo ter o zadevi na podlagi 1. odstavka 65. člena ZUS-1 odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.