VSRS Sodba X Ips 633/2008

1. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 583/2005-7 z dne 27.2.2006, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločbi Ministrstva za notranje zadeve z dne 7.10.2005 in Upravne enote Kočevje z dne 16.5.2005 odpravita. 2. Ugotovi se, da se A.A., roj. ..., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 dalje šteje za jugoslovansko in slovensko državljanko.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.10.2005. S to odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka zavrnila tožničino pritožbo in potrdila prvostopno odločbo Upravne enote Kočevje z dne 16.5.2005, s katero je bilo ugotovljeno, da se tožnica po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDrž, Uradni list RS, št. 7/03 – uradno prečiščeno besedilo), ni štela za jugoslovansko državljanko; z 2. točko izreka pa je še dopolnila navedeno prvostopno odločbo z ugotovitvijo, da se tožnica od dne 25.6.1991 dalje ne šteje za državljanko Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje je navedlo, da se pri ugotavljanju državljanstva uporablja 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Otroci glede na določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž sledijo državljanstvu staršev. Tožnica je bila ob koncu druge svetovne vojne mladoletna (okoli 8 let). Ona in oba starša so bili nemške narodnosti in so 4.12.1948 živeli v tujini. Starša se tudi nista štela za jugoslovanska državljana.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila pritožbo, sedaj revizijo. Poudarila je, da je bila v letih 1941 do 1945 stara od 4 do 8 let. Tak otrok pa sam res še ni mogel odločati o čemerkoli in sodelovati glede česarkoli, saj še nima takšne stopnje sposobnosti dojemanja in razumevanja, kot jo imajo odrasli. Predlagala je, da Vrhovno sodišče RS njeni pritožbi, sedaj reviziji, ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Revizija je utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati in se uporabljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je tožničina pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Zato je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, torej s 1.1.2007.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

O tožničini pritožbi oziroma sedaj reviziji je vrhovno sodišče že odločalo s sodbo, št. X Ips 679/2006-3 z dne 13.12.2007. Tedaj je tožničino revizijo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je tožničini ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 679/2006 z dne 13.12.2007 ugodilo z odločbo, št. Up-380/08-15 z dne 11.9.2008, razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ustavno sodišče meni, da stališču vrhovnega sodišča, da zgolj zatrjevanje mladoletnosti ne zadostuje za izpodbijanje domneve nelojalnosti, samemu po sebi ni mogoče očitati neskladja s kakšno od človekovih pravic. Vendar je to stališče zgolj izhodišče za odločanje. V obravnavanem primeru pa je treba ob njegovi uporabi upoštevati, ali (ne) gre za mladoletno osebo, pri kateri glede na njeno starost v času, ko naj bi bila domnevno nelojalna, domneva sploh ne pride v poštev, ker bi glede na duševne in telesne sposobnosti takšne osebe dejansko pomenila fikcijo. To bi že samo po sebi pomenilo neenakost obravnavanja mladoletnih oseb. Če pa se pri odločanju, kljub zatrjevanju stranke, niti ne opredeli, zakaj starost osebe, za katero se ugotavlja državljanstvo, že sama po sebi ne izključuje domneve nelojalnosti, se krši tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali zgolj sama tožničina starost kot možne denacionalizacijske upravičenke, ki je bila ob koncu druge svetovne vojne še otrok (mladoleten), lahko vpliva na izpodbijanje zakonske domneve o nelojalnosti državljanov Kraljevine Jugoslavije nemške narodnosti, ki so bili ob uveljavitvi novele ZDrž (4.12.1948) v tujini in so se zato šteli za nelojalne jugoslovanskim oblastem. Z izpolnitvijo vseh treh negativnih pogojev take osebe niso pridobile jugoslovanskega državljanstva že po samem zakonu (2. odstavek 35. člena ZDrž). Razširitev domneve nelojalnosti staršev na mladoletne otroke je po presoji revizijskega sodišča z vidika 22. člena Ustave RS nedopustna, saj mora imeti vsak posameznik, ne glede na svoje prednike, možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti, ki ga bremeni. Tudi Konvencija OZN o otrokovih pravicah v 2. odstavku 2. člena zagotavlja varstvo otroka pred vsemi oblikami razlikovanja ali kaznovanja zaradi položaja, delovanja, izraženih mnenj ali prepričanj njegovih staršev, zakonitih skrbnikov ali družinskih članov. Pri odločanju o vprašanju (ne)lojalnosti je zato treba upoštevati tudi starost mladoletne osebe in se glede na njeno starost opredeliti, ali jo je mogoče šteti za nelojalno, in če jo je mogoče, zakaj.

Ne glede na dosedanjo enotno upravno-sodno prakso pa je po presoji revizijskega sodišča starost otroka tista okoliščina, ki lahko sama po sebi izpodbije domnevo nelojalnosti, zlasti otroka, ki zaradi svoje zgodnje mladoletnosti še ne more tvoriti svojega samostojnega mišljenja. Tožnica je bila ob začetku vojne v Jugoslaviji 1941 stara manj kot 4 leta, ob koncu vojne pa manj kot 8 let, saj je bila rojena .... Toliko stari otroci pa po mnenju revizijskega sodišča, glede na ugotovitve razvojnih psihologov, sodijo v razvojno obdobje zgodnjega otroštva. Otroci do izpolnjenega 7. leta starosti pa so po ugotovitvah pravne teorije (Štempihar, Berden) izenačeni z osebami, ki nimajo opravilne sposobnosti in so njihovi pravni posli nični. Po presoji revizijskega sodišča gre v obravnavanem primeru za otroka, ki ga je treba uvrstiti med poslovno popolnoma nesposobne osebe, ki niso sposobne oblikovati pravno relevantne volje, tako tudi ne zavesti o (ne)lojalnosti. Še ne 8 letna starost otroka torej sama po sebi tudi že pomeni, da domneva nelojalnosti iz 2. odstavka 35. člena ZDrž ne obstaja oziroma da je zanj domneva nelojalnosti, zaradi popolne poslovne nesposobnosti toliko starega otroka, izpodbita. S tem pa niso kumulativno izpolnjeni vsi trije negativni pogoji po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž (nemška narodnost, življenje v tujini in domneva nelojalnosti), da se tožnica po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen v primeru ugotavljanja državljanstva ne bi štela za jugoslovansko in slovensko državljanko.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je bila tožnica ob koncu vojne še mladoletna in v takšni starosti, da pravzaprav ni mogla tvoriti svojega samostojnega mnenja. Kljub temu pa je napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen, ko je presodilo, da zaradi svoje mladosti, tudi glede domneve nelojalnosti, sledi usodi svojih staršev, za katere tožnica v postopku ugotavljanja njunega državljanstva ni uspela izpodbiti domneve nelojalnosti. Zaradi kršitve materialnega prava so po presoji revizijskega sodišča nastopili pogoji za spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Ker pa sta tudi tožena stranka in organ prve stopnje v postopku ugotavljanja tožničinega državljanstva napačno uporabila materialno pravo, je bilo treba tožbi ugoditi, odpraviti odločbi upravnih organov in o zadevi odločiti. Narava stvari v obravnavanem primeru to dopušča. Podatki, ugotovljeni v upravnem postopku, zlasti o tožničini starosti ob začetku in koncu vojne v Jugoslaviji v okviru druge svetovne vojne, pa dajejo zanesljivo podlago, da je revizijsko sodišče o zadevi lahko meritorno odločilo (1. odstavek 65. člena ZUS-1).

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS kot revizijsko sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 94. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke in upravni akt organa prve stopnje odpravilo ter o zadevi na podlagi 1. odstavka 65. člena ZUS-1 odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.