VSRS Sodba X Ips 757/2004

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59.člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 92/05 – odločba US) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.11.2003, s katero je ugodila pritožbi investitorja A.A. in odpravila sklep Upravne enote Grosuplje z dne 30.10.2002. S tem sklepom je prvostopni upravni organ prekinil postopek izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo počitniške hiše, sadne kleti in drvarnice na tam navedenem zemljišču za čas do pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja – lastništva tam navedene parcele.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih ta navaja. Dodaja še, da v konkretni zadevi dejansko ne gre za predhodno vprašanje, ampak za vprašanje popolnosti vloge za izdajo dovoljenja za poseg v prostor. Skladno z določbami Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01) oziroma Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 59/96, 45/99 in 52/00) je bil priložen zemljiškoknjižni izpisek kot dokazilo, da ima investitor pravico graditi na določenem zemljišču, zato bi moral upravni organ meritorno odločiti o zahtevku stranke, v kolikor so bile predložene tudi vse ostale z zakonom predpisane listine ter zahtevek v primeru, da bi se mu porajal dvom v to, ali investitor izkazuje pravico graditi na spornem zemljišču, zavrniti zaradi neobstoja bistvenega elementa za izdajo dovoljenja za poseg v prostor, ne pa postopka prekiniti zaradi rešitve predhodnega vprašanja.

Tožnica vlaga pritožbo (sedaj revizijo) zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi (sedaj reviziji) navaja, da izpisek iz zemljiške knjige res dokazuje lastninsko pravico, vendar pa to ne pomeni, da tako izkazana lastninska pravica ni sporna. Tožnica je proti investitorju A.A. vložila tožbo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani z zahtevkom, da se ugotovi, da je lastnica nepremičnine, ki jo je kupila v letu 1976, kar izhaja tudi iz kupoprodajne pogodbe, ki pa ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Ker je kljub vpisu v zemljiško knjigo torej sporno lastništvo nepremičnine, gre dejansko za predhodno vprašanje, ki ga je potrebno rešiti pred izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo na tem zemljišču. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi (sedaj reviziji) ugodi, sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka in stranka z interesom A.A. na pritožbo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se od 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007.

Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS–1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Ker po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno. V obravnavani zadevi je investitor vložil zahtevo za izdajo dovoljenja za poseg v prostor in ji med drugim skladno s 53. členom ZUN oziroma 36. členom ZGO priložil zemljiškoknjižni izpisek kot dokazilo o pravici graditi, zato gre v tem primeru le za presojo popolnosti vložnikove zahteve za izdajo dovoljenja in ne za vprašanje ugotovitve lastninske pravice na (sporni) nepremičnini, ki jo je vložnik izkazal s predložitvijo zemljiškoknjižnega izpiska. Iz določbe 7. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Uradni list RS, št.58/03) namreč izhaja, da se stvarne pravice na nepremičninah pridobijo s trenutkom začetka učinkovanja vpisa v zemljiško knjigo. Takšnega stališča ne more spremeniti dejstvo, da je zoper investitorja s strani tožnice pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vložena tožba na ugotovitev, da je lastnica sporne nepremičnine. Tako torej v obravnavanem primeru ne gre za predhodno vprašanje po 147. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04), pomembno za rešitev same zadeve, zato tudi po presoji revizijskega postopka ni podlage za prekinitev postopka. Materialno pravo je bilo v obravnavanem primeru torej pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.