VSRS Sklep X Ips 397/2008

Revizija se zavrže.

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka dne 4. 6. 2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da vrednost premoženja, ki je predmet postopka denacionalizacije, po tožnikovi oceni znaša 80.000,00 EUR, kar presega vrednost iz 1. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07- slep US). Navaja tudi, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje glede izpolnjevanja pogojev za denacionalizacijo in s tem povezanih kršitev človekovih pravic.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 29.11.2007, ki je postala dokončna v zvezi z odločbo ministrstva z dne 28.1.2008. Ministrstvo je s svojo odločbo zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je ta zavrnil zahtevo za denacionalizacijo v odločbi navedenih nepremičnin, ki so bile odvzete A.A. in B.B., vsakemu do polovice, oziroma A.A., do celote. Prvostopni organ je zahtevo za denacionalizacijo zavrnil, ker je ugotovil, da prejšnja lastnika podržavljenega premoženja ne izpolnjujeta pogoja o državljanstvu, določenega v prvem odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), prav tako pa tega pogoja ne izpolnjuje njuna hči C.C., ki bi sicer prišla v poštev kot upravičenka na podlagi 12. člena ZDen.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po presoji vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni točki dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Da bi v obravnavani zadevi šlo za zadevo, v kateri bi bila predmet spora pravica do plačila odškodnine v smislu drugega odstavka 2. člena ZDen, pa revident v reviziji ne navaja. Ker torej ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne pride v poštev.

Po presoji vrhovnega sodišča pa revizije tudi ni mogoče dovoliti po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revident v reviziji zatrjuje, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje glede izpolnjevanja pogojev za denacionalizacijo premoženja in s tem povezane kršitve človekovih pravic, ne pove pa, kateri od pogojev za denacionalizacijo naj bi v obravnavanem primeru po vsebini zadeve predstavljal pomembno pravno vprašanje. Kolikor pa s tem misli na državljanstvo oziroma časovni okvir, za katerega je treba ugotoviti obstoj državljanstva kot pogoja za denacionalizacijo, pa vrhovno sodišče dodaja, da o tem obstoji obširna sodna praksa vrhovnega sodišča, in sicer morata biti kumulativno izpolnjeni dve predpostavki za pridobitev pravice do denacionalizacije: državljanstvo v času podržavljenja in še (dodatno) priznanje jugoslovanskega državljanstva po 9.5.1945. Jugoslovansko državljanstvo pa je bilo lahko priznano šele potem, ko je bil po drugi svetovni vojni sprejet prvi zakon s tega področja, to je bil Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije (ZDržDFJ, Uradni list DFJ, št. 64/45 z dne 28.8.1945). Takšno stališče je vrhovno sodišče sprejelo v številnih primerih, med drugim v zadevah, X Ips 604/2007 z dne 14.11.2007, X Ips 1274/2006 z dne 28.2.2008, X Ips 1522/2006 z dne 13.9.2007, X Ips 1390/2006 z dne 13.6.2007 in X Ips 1567/2006 z dne 4.10.2007. Glede tega, da je ureditev ugotavljanja državljanstva kot pogoja za denacionalizacijo skladna z Ustavo RS, pa se je izreklo tudi že Ustavno sodišče v zadevi, opr. št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997. Odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ne odstopa navedenih stališč, tega pa tudi revident ne zatrjuje. Glede na navedeno po presoji vrhovnega sodišča niso podani pogoji za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Glede na to, da revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.