VSRS Sodba U 531/92-7

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Oddelka za varstvo okolja in urejanja prostora občine z dne 6.4.1992, s katerim je bil zavržen njegov zahtevek za vzpostavitev lastninske pravice na nacionaliziranem zazidanem stavbnem zemljišču parc. št. 102/1 in 1560 in nezazidanem stavbnem zemljišču parc. št. 342/2, 342/4, 341/7. V obrazložitvi ugotavlja, da so navedena zemljišča bila podržavljena Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je možna, če tako zahtevo vloži upravičenec - to je prejšnji lastnik, ki ima na zemljišču pravico uporabe, ni pa ta možna v korist dedičev (31. člen v zvezi s 3., 4., in 5. členom zakona o denacionalizaciji v nadaljevanju:ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91). Zato ni bilo pogojev za uvedbo postopka in je iz tega razloga bila tožnikova vloga utemeljeno zavržena na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP.

Tožnik v tožbi in dopolnitvi tožbe navaja, da je kot pravni naslednik upravičenke do denacionalizacije po 9. toči 3. člena v zvezi s 15. in 60. členom ZDEN upravičen nastopati kot stranka v postopku. S tem, ko je tožena stranka vzela tožniku pravico, ki mu gre po 15. členu zakona, je kršila zakon. Dejansko stanje je bilo tudi nepopolno ugotovljeno, saj je bil zapuščinski postopek po ... opravljen že 13.9.1967 in šele v letu 1984 je bil tožnik vknjižen kot imetnik pravice uporabe na spornem zemljišču. To zemljišče tožniku ni bilo vzeto iz posesti. Ali ima tožnik pravico do vzpostavitve lastninske pravice na obravnavanih zemljiščih po določbi 31. ali 27. člena zakona (kot je že uveljavljal v zahtevi), je odvisno od vrste zemljišča. Ta pomembna okoliščina pa v postopku sploh ni bila ugotoljena. Nadalje meni, da tožeča stranka napačno razlaga določbo 31. člena zakona, saj tožnik ne more biti v slabšem položaju kot osebe, ki do uveljavitve zakona niso sprožile zapuščinskega postopka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter zahtevi ugodi oziroma podrejeno zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz tožnikove zahteve in priloženih prilog (odločbe o nacionalizaciji zazidanih in nezazidanih gradbenih zemljišč z dne 5.6.1959 in zemljiškoknjižnih izpiskov) sta oba upravna organa pravilno zaključila, da se zahteva denacionalizacija zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je bilo podržavljeno ... na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Na navedeno pravno podlago in vknjiženo pravico uporabe se sklicuje tožnik tudi v tožbi. Ne glede na to, da si tožnik v dopolnitvi tožbe, v kateri se sklicuje tudi na določbo 27. člena zakona (ki se nanaša na kmetijska zemljišča) prihaja v nasprotje z lastnimi navedbami, sodišče pripominja, da je za odločitev pomemben le pravni položaj zemljišč in ne kaj so le-ta v naravi. Njihov pravni položaj je razviden iz odločbe o nacionalizaciji zazidanih in nezazidanih gradbenih zemljišč. Lastninska pravica na takšnih zemljiščih se lahko vzpostavi le ob pogojih 31. člena zakona.

Na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, se vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist (31. člen). Na navedeno pravno podlago se sklicuje tudi tožnik. Lastninska pravica se torej vzpostavi na tistih stavbnih zemljiščih, na katerih ima upravičenec pravico uporabe. Pojem upravičenca v postopku denacionalizacije opredeljuje 9. člen citiranega zakona in to po dveh kriterijih. Prvi kriterij je prvotno lastništvo, to so torej osebe, katerih premoženje je bilo podržavljeno s predpisi oziroma na način, določen v zakonu. Drugi kriterij je jugoslovansko državljanstvo teh oseb na dan podržavljanja. Citirane zakonske določbe so torej podlaga za uvedbo denacionalizacijskega postopka, če ima na podržavljenem stavbnem zemljišču pravico uporabe še vedno bivši lastnik. Le v takem primeru se izda odločba o denacionalizaciji, ki se vedno glasi na denacionalizacijskega upravičenca, to je prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (1. odstavek 67. člena zakona). Tožnik to ni, ker je pravico uporabe na spornih zemljiščih pridobil z dedovanjem, kar ni sporno. Točno je sicer, da so pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona mrtvi (15. člen). Ker zakon za situacije iz 31. člena ne dela izjeme od tega splošnega pravila, pomeni, da je tožnik kot pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke bil upravičen vložiti predlog in mu gre tudi polažaj stranke (60. člen). Nasprotna razlaga tožene stranke torej ni v skladu z zakonom, saj bi v primeru, ko zapuščinski postopek ne bi bil izveden in bi šlo za situacijo iz 31. člena ne bi bilo upravičenega predlagatelja. Toda ta kršitev zakona ni mogla vplivati na odločitev. Zakon namreč vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču veže na pravico uporabe denacionalizacijskega upravičenca - to je prejšnjega lastnika in je samo v tem primeru mogoča vzpostavitev lastninske pravice na tej pravni podlagi. Ker v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo iz 31. člena zakona, že iz tega razloga ni bilo pogojev za uvedbo postopka.

Glede na opisano zakonsko ureditev ni mogoča širša razlaga te določbe v korist univerzalnih pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca. V preteklosti se je namreč pravica uporabe na stavbnih zemljiščih prenašala ne samo na univerzalne pravne naslednike, ampak tudi na singularne pravne naslednike. Med ožjimi družinskimi člani je bila pravica uporabe ves čas v pravnem prometu (21. člen zakona o stavbnih zemljiščih - Uradni list SRS, št. 18/84, 18. člen zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, Uradni list SRS, št. 27/72 in 5. člen zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, Uradni list SFRJ, št. 77/68). Do uveljavitve zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja pa pravni promet pravice uporabe na stavbnih zemljiščih ni bil omejen. Od prejšnjega lastnika podržavljenega zemljišča se je tako pravica uporabe v preteklosti prenašala na različne načine. Vprašanja lastninjanja na navedene načine pridobljenih stavbnih zemljišč, pa ZDEN ni uredil. To potrjuje tudi tožena stranka, ki v sporni odločbi navaja, da bo lastninjenje stavbnih zemljišč, ki ne bodo olastninjena po ZDEN, urejal drug zakon.

Uveljavljana tožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava in pomanjkljive ugotovitve dejanskega stanja torej nista podana. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiške predpise.