31. člen ZDen

Po presoji sodišča prvostopenjski organ ni pravilno zaključeval, da je prejšnji lastnik pravico uporabe na stavbnem zemljišču, podržavljenem na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, obdržal, in se z drugačnim zatrjevanjem tožnikov o tem ne strinja. Ne glede na to, da je ta organ ugotovil, da zapuščinski postopek glede pravice uporabe na stavbnem zemljišču parc. 116 (še) ni bil izveden, ter se pri tem oprl na sklep o dedovanju z dne 9. 5. 1984, izdan v zapuščinski zadevi po pok. prejšnjem lastniku tega zemljišča, in da prejšnji lastnik za časa življenja pravice uporabe ni prenesel na drugega upravičenca, pa zgolj navedene okoliščine ne zadostujejo za sklep, da je prejšnji lastnik pravico uporabe na stavbnem zemljišču obdržal. Po 31. členu ZDen le na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist, ta določba tako ne more biti podlaga za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo nacionalizirane parcele 116/1.

Planinski dom na sporni parceli in pomožni objekt na drugi parceli funkcionalno nista tako povezana, da bi z morebitno zavrnitvijo zahtevka stranke z interesom za vrnitev prve parcele v naravi prišlo do bistvene okrnitve namena izrabe predmetnih nepremičnin. Po določbi 31. člena ZDen se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Pri tem gre za upravičenca do denacionalizacije in ne za „upravičenca uporabe“.

Del stare parc. št. 2946 B. je na podlagi določil ZLNDL prešel v last denacionalizacijskega upravičenca, oziroma njegovih dedičev, zato ne more biti predmet vrnitve po ZDen.

Dediči pok. J.S. bi sicer lahko že v pravdnem postopku zahtevek prilagodili tako, da bi sodišče že v tem postopku odločilo tudi o dedovanju sporne nepremičnine in ne bi bilo potrebno po končanem pravdnem postopku glede tega premoženja izpeljati še zapuščinskega postopka, kot ga bo potrebno ob zaključku tega spora. Če pa v pravdni postopek niso vstopili poimensko in prilagodili zahtevka tako, da bi se izognili še enemu postopku, to ni v škodo toženi stranki.

31. člen in drugi odstavek 32. člena ZDen omogočata denacionalizacijo (z vzpostavitvijo lastninske pravice) le, če prejšnji lastnik pravice uporabe ni te pravice prenesel s pravnim poslom na koga drugega.

Razpolaganje s pravico uporabe na nepremičninah, nacionaliziranih po ZNNZ s strani prejšnjega lastnika, z namenom poplačila davka, ni mogoče šteti za prisilen odvzem pravice uporabe.

Glede na izrecno določbo 324. člena ZUP, vložitev pravnega sredstva, ki ga novi ZUP ne predvideva, ni utemeljena.

Odločba Ustavnega sodišča, s katero drugače razlaga materialno pravo kot je bilo uporabljeno v pravnomočno končanih upravnih postopkih, ni novo dejstvo oz. nov dokaz in tudi ne odločitev o predhodnem vprašanju, zato na tej podlagi obnova postopka ni dopustna.

Z odločbo Ustavnega sodišča določbe 4. člena, 9. točke 3. člena in 31. ter 32. člena ZDen niso bile odpravljene, kar bi imelo učinek za nazaj, zato se uporablja le za razmerja nastala po dnevu, ko je navedeno odločba Ustavnega sodišča začela učinkovati. Glede predloga za obnovo postopka pa je pojasniti, da objektivni rok petih let od vročitve odločbe stranki nanaša na vročitev tiste odločbe, zoper katero je vložen predlog za obnovo postopka, to pa je vselej odločba upravnega organa, ki je v zadevi odločil po vsebini.

Če Ustavno sodišče RS poda ustavno skladno razlago zakona, se učinek take odločbe ne more raztezati na zadeve, ki so že pravnomočno končane. Nepravilna uporaba materialnega prava in razlog za obnovo postopka.

Ker je bila pravica uporabe prenesena na podlagi kupne pogodbe, niso bili izpolnjeni osnovni pogoji za vračilo podržavljenega premoženja po določbah ZDen.

Predmet vračila po ZDen so le tista nacionalizirana zemljišča, na katerih je bila tudi pravica uporabe odvzeta na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen, ne pa tudi tista, za katera so pravico uporabe prejšnji lastniki ali njihovi dediči prenesli na tretjo osebo na podlagi pravnega posla.

Določba 31. člena ZDen omogoča vzpostavitev lastninske pravice le v korist upravičenca - prejšnjega lastnika, ki ima na takšnem zemljišču še vedno pravico uporabe.

Pri ugotavljanju pogojev za določitev statusa upravičenke je treba na podlagi določbe 3. odstavka 9. člena ZDen ugotoviti obstoj vzajemnosti glede priznanja pravic do denacionalizacije, če je bila upravičenka ob smrti državljanka R Hrvaške in SFRJ.

Ustavno sodišče RS je v odločbi, ki jo tožnica navaja kot obnovitveni razlog, podalo razlago 4. člena 9. točke 3. člena, 31. člena in 32. člena ZDen in odločilo, da navedene norme niso v neskladju z ustavo, če se razlagajo tako, kot je pojasnilo ustavno sodišče. Zaradi nepravilne interpretacije določb ZDen je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo, to pa ni razlog za obnovo postopka po 260. členu ZUP. Ustavna odločba pomeni samo spremenjeno pravno podlago za odločanje v nedokončanih denacionalizacijskih postopkih, ne pa novega dejstva ali dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da predstavlja navedena ustavna odločba tudi obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP, ker prvostopni organ z odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša, ni rešil nobenega predhodnega vprašanja, temveč je šlo le za uporabo ene od takrat še možnih razlag predmetnih določb ZDen.

Če je imetnica pravice uživanja nacionaliziranega nezazidanega stavbnega zemljišča (39. člen ZNNZ) to pravico s pravnim poslom prenesla na tretjo osebo in se hkrati odrekla svoji pravici do gradnje na nacionaliziranem zemljišču (40. člen ZNNZ), je bila s tem pravnim poslom ta pravica konzumirana in zato ni podlage za denacionalizacijo.

Upravičenci do denacionalizacije so bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno po ZNNZ, ne glede na to, kdaj jim je bilo odvzeto iz posesti in ob določenih pogojih tudi osebe, ki nikoli niso bile lastnice, temveč le imetnice pravice uporabe na nacionaliziranih zemljiščih, ki pa so jim bila odvzeta iz posesti.

Upravičenost do denacionalizacije je glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Upravičenci do denacionalizacije so bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno po ZNNZ, ne glede na to, kdaj jim je bilo odvzeto iz posesti in ob določenih pogojih tudi osebe, ki nikoli niso bile lastnice temveč le imetnice pravice uporabe na nacionaliziranih zemljiščih, ki pa so jim bila odvzeta iz posesti.

Ničen je tisti del odločbe o denacionalizaciji, ki vzpostavlja lastninsko pravico na nacionaliziranem zemljišču v korist prejšnjega lastnika, če ima po zemljiškoknjižnem stanju na takem zemljišču pravico uporabe druga fizična oseba.

Ker je bilo v upravnem postopku odločeno na podlagi razlage 9. točke 3. člena ter 4., 31. in 32. člena ZDen, ki je nasprotna stališčem Ustavnega sodišča RS, zavzetim v odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02), gre za nepravilno uporabo materialnega prava, zaradi katere je bilo treba odločbo odpraviti na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.