VSRS Sodba II Ips 163/2004

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 4.587.217 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2000 dalje do plačila. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da je tožena stranka v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje navajala nova dejstva in nove dokaze v nasprotju z določbo 337. člena ZPP.

Nedopustnost pravnega posla, sklenjenega med tožečo stranko in zavarovalnico na podlagi police življenjskega zavarovanja z dne 30.11.1995, je namreč tožena stranka zatrjevala in dokazovala ves čas postopka. Nedopusten pravni posel je ničen (46. in 103. člen ZOR), po določbi 109. člena ZOR pa sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti. Omemba vprašanja nedopustnosti, ki jo je toženec postavil v pritožbi, pomeni samo opozorilo na dejstvo, ki bi ga morali sodišči druge in prve stopnje ugotavljati po uradni dolžnosti. Zato ne gre za pritožbeno novoto. Toženec ni bil pogodbeni partner pri sklenitvi zavarovalne pogodbe in tudi ni soglašal s tem, da ga lahko tožeča stranka zavaruje, posebej pa ne s tem, da gredo materialne koristi iz takšnega zavarovanja po doživetju tožeči stranki. Ali je pravno dopustno in priznano, da lahko neka pravna oseba "investira" svoj denar na način, da življenjsko zavaruje svojega delavca brez njegovega soglasja? Smešno je stališče sodišča, da tožeči stranki pripada vtoževani znesek zato, ker je plačevala premije zavarovanja. Na strani tožeče stranke torej ni moglo nastopiti nikakršno prikrajšanje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S podpisom zavarovalne police je tožeča stranka z zavarovalnico sklenila zavarovalno pogodbo (prvi odstavek 901. člena ZOR) o življenjskem zavarovanju, nanašajočem se na življenje toženca kot tretjega (946. člen ZOR). Glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi ni dvoma, da je toženec kot zavarovanec za navedeno zavarovanje v skladu z določbo tretjega odstavka 946. člena ZOR podal potrebno pisno soglasje v pogodbi o zaposlitvi pri tožeči stranki, sklenjeni dne 2.8.1995. V točki 7 navedene pogodbe je namreč posebej določeno, da bo tožeča stranka toženca po pogojih slovenske zavarovalne družbe zavarovala za primer invalidnosti in za primer smrti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju toženec, ki v reviziji posebej poudarja "nedopustnost" zavarovalne pogodbe, ker naj bi k njej ne dal potrebnega soglasja, na revizijski stopnji navaja nova dejstva, kar pa po določbi 372. člena ZPP ni dopustno.

Vprašanje dopustnosti zavarovalne pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in zavarovalnico v korist toženca, je glede na dokaze, ki sta jih pravdni stranki predložili med postopkom, bilo pravno pravilno rešeno. V tem okviru je napačna revizijska teza o ničnosti sklenjenega zavarovanja, posebej s sklicevanjem na določbo 109. člena ZOR. Na obstoj ničnosti mora sodišče res paziti po uradni dolžnosti, vendar je tudi pri tem vezano na dejansko stanje, ki ga v trditveni podlagi svojih navedb postavljata pravdni stranki. Ugotovljena dejstva pa po povedanem uporabe določbe 103. člena ZOR o ničnosti zavarovalne pogodbe ne dopuščajo - in sicer ne glede na razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, ki pritožbene navedbe tožene stranke v tej smeri zavrača s sklicevanjem na določbe 337. člena ZPP.

Vsebina police za življenjsko zavarovanje št... z dne 30.11.1995 je v povezavi s 7. točko pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 2.8.1995 med pravdnima strankama, jasna: toženec bi bil upravičenec do izplačila zavarovalne vsote, če bi nastopil zavarovalni primer, sicer pa zavarovalnica po poteku zavarovalne dobe in izostanku zavarovalnega primera zavarovalno vsoto za doživetje izplača zavarovalcu, torej tožeči stranki. Toženec torej po poteku zavarovanja in ob "doživetju" dogovorjenega roka po določbah zavarovalne police do izplačila zavarovalne vsote ni upravičen. Revizijsko sodišče se strinja s pravno razlago, ki sta jo sprejeli nižji sodišči, da bi izplačilo zavarovalne vsote tožencu kot zavarovancu v takšnem primeru moralo biti posebej dogovorjeno. Zato ni razumljiva revizijska teza, po kateri "bi tožeča stranka morala skleniti zavarovanje le v toženčevo, ne pa v svojo korist". Premije življenjskega zavarovanja namreč ni plačeval toženec, temveč tožeča stranka. Toženec torej nima pravne podlage, po kateri bi z realizacijo vinkulacije police življenjskega zavarovanja poravnal kredit, ki ga je najel pri banki. Zato obvelja ugotovitev, sprejeta v izpodbijani sodbi, da "izplačilo doživetja pripada zavarovalcu, to je tožeči stranki, ki je namesto toženca kot dolžnika plačala banki, pri kateri je najel kredit, njeno terjatev". V tej smeri pa toženec ni niti zatrjeval, da bi tožeča stranka s pristankom na vinkulacijo police življenjskega zavarovanja pristala na to, da se zavarovalna vsota za doživetje izplača njemu kot zavarovancu in ne tožeči stranki kot zavarovalcu. Tožeča stranka je bila torej za višino zavarovalne vsote prikrajšana, toženec pa neupravičeno obogaten (210. člen ZOR). Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti zatrjevanih procesnih kršitev, niti zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).