46. člen ZOR

Glede dejstev (in dokazov) ZPP uveljavlja razpravno načelo. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP). Stranki sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da ne obstaja. To velja tudi v primeru, če sodišče določeno (nezatrjevano) dejstvo ugotovi med izvedbo dokaznega postopka. Takega dejstva ne sme upoštevati. Drugačno ravnanje pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku mora biti namreč ves čas jasno, kaj so navedbe strank in posledično dejanska podlaga, saj le to nudi strankam možnost, da se zoper zahtevek oziroma ugovore lahko ustrezno branijo. Po določbi 34. člena OZ (enako pa je določal tudi v času sklepanja pogodbe veljaven 46. člen ZOR) je predmet pogodbe lahko zgolj določljiv, takšen pa je, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (prvi odstavek odstavek 38. člena OZ, enako prvi odstavek 50. člena ZOR). Namen takšne zakonske ureditve predmeta pogodbe, ki širi meje veljavnosti pogodbe na podlagi dopustnosti nje

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v primeru pogodbenega določila o kompenzaciji kot načinu prenehanja obveznosti, kjer pogodba drugih elementov za kompenzacijo (to je določenih predmetov in cen) ne vsebuje, dopustno postaviti denarni tožbeni zahtevek.

Po cesiji ima prevzemnica nasproti dolžniku enake pravice, kot so jih imeli do odstopa terjatev nasproti njemu odstopniki (prvi odstavek 440. člena ZOR). Na vsebino obveznosti dolžnice pa ni vplival niti nadaljnji odstop terjatev toženi stranki. Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, so ohranile samostojno naravo. Gre za samostojne terjatve z različnimi datumi zapadlosti, različno obrestno mero, … Iz navedb tožene stranke in tudi iz dokumentov, ki izkazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko, zaradi česar je stališče izpodbijane sodbe o neizpolnjenosti pogojev za pobot utemeljeno. Upnik je od vložitve zahtevka za plačilo zapadlih neplačanih obresti upravičen do plačila procesnih obresti. Istočasno, če glavnica še ni bila plačana, pa je upravičen do obresti od glavne terjatve po takšni obrestni meri, po kakršni so te tekle do vložitve omenjenega zahtevka. Tožeči stranki namreč z vložitvijo zahtevka ni prenehalo obrestovanje glavne terjatve po tisti (pogodbeno dogovorjeni) obrestni meri (zamudnih obresti), po kateri se je ta obrestovala do trenut

Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, gre pri tem še vedno za samostojne terjatve. Iz navedb tožene stranke in iz (pravočasno) predloženih dokaznih listin, ki dokazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Tožena stranka bi morala pri pobotanju navesti, katere konkretne terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom. Na pravne posledice prekluzije dokazov sodišče stranke ni dolžno posebej opozarjati, saj prekluzija nastane na podlagi samega zakona. Za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov mora biti izpolnjen pogoj nekrivde. Sodišču ni treba pozivati strank k dopolnitvi navedb in predložitvi dokazov glede tistih dejstev oziroma dokazov, na katere je opozorila že nasprotna stranka. Sodišče je dolžno ugotoviti višino terjatev v dokaznem postopku. Če gre za sporno terjatev, jo je treba prej dokazati. Pri pobotanju v pravdi ugotovi sodišče likvidnost takrat, ko obravnava upravičenost pobotanja. Če se tudi takrat višina terjatve ne da ugotoviti, se pobotanje ne more opr

Možno je priposestvovanje tudi dela nepremičnine (parcele).

Za napake volje je kot sankcija predvidena izpodbojnost, tožnica pa takšnega zahtevka nima. Prejšnji lastnik je na podlagi določbe 7. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev lahko uporabljal zemljišče do izdaje odločbe o izročitvi zemljišča občini. V letu 1984 sprejeti Zakon o stavbnih zemljiščih pa je v 13. v zvezi s 64. členom določil, da so prejšnji lastniki na zemljišču, ki je v družbeno lastnino prešlo na podlagi prej navedenega Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, pridobili pravico uporabe.

Določba prvega odstavka 182. člena ZPPSL velja le za tiste postopke likvidacije, ki jih na podlagi tretjega odstavka 1. člena istega zakona izvaja sodišče, torej za sodne ali prisilne likvidacije, ne velja pa za redne ali prostovoljne, avtonomne, zunajsodne likvidacije. Redno likvidacijo družbe z omejeno odgovornostjo, začeto na podlagi sklepa skupščine, izvaja družba sama po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Dejanska in pravna podlaga za odločitev v tej zadevi sta poroštveni izjavi vsakega od tožencev z dne 30.9.1994. Povezava teh izjav z dogovorom o zavarovanju terjatev zato ni pravno pomembna. Obe poroštveni izjavi sta bili jasni in s sklicevanjem na obveznost kupca iz (bodoče) kupne pogodbe dovolj določeni (46. in 50. člen ZOR). Razlogi pritožbenega sodišča o možnosti zavarovanja bodoče terjatve so skladni s pravno teorijo in sodno prakso. Zato dejstvo, da naj bi bila kupna pogodba sklenjena nekaj dni po zapisu poroštvenih izjav, ni pomembno.

Kakšen mora biti predmet obveznosti, določa ZOR, ki se glede na določilo 1060. čl. OZ uporablja za to razmerje. Po II. odst. 46. čl. ZOR mora biti obveznost, da se nekaj da, stori, opusti ali trpi, mogoča, dopustna in določena ali določljiva. To pravilo je izpeljano tudi v 21. čl. ZIZ, ki pove, kdaj je izvršilni naslov primeren za izvršbo in sicer, če so v njem navedeni upnik in dolžnik, ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Zato tudi ZPP v 180. čl. določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Sedanji tožnikov zahtevek ni stvarno pravni, ampak obligacijski, saj tožniki zahtevajo vzpostavitev prejšnjega stanja ob nastali škodi, ki je nastala z enkratnim posegom pri ureditvi ceste. Ne gre torej za emisije po ZTLR, negatorno tožbo in zahtevek ni stvarno pravne narave. Ko sodišče odloča o tem ali mora nasprotna stranka nekaj storiti, mora odločiti o natančno določenem zahtevku, ki mora biti tak, da bo stranka vedela, kaj mora storiti. Določen mora biti tako po vsebini, kot količini. Zahtevek, o katerem je odločalo sodišče, pa ni niti določen, niti določljiv, saj iz njega ni razvidno, kakšna izpolnitev po obs

Predmet obligacijskega razmerja je izpolnitveno ravnanje, ki se ga stranki s pogodbo zavežeta opraviti.

V zagotovilu tožene stranke o neobstoju ustnih dogovorov, kakršno izhaja iz 2. člena Pogodbe, ne gre za obveznost, kot jo opredeljuje 1. odstavek 46. člena ZOR (prim. 3.1. odstavek te obrazložitve). Šlo pa bi lahko za izrecno zagotovljeno okoliščino, ki se tiče neobstoja dogovora o uživanju solastne nepremičnine v naravi. Če je takšno sklepanje pravilno, bi šlo lahko za pravno napako, če bi se kasneje izkazalo, da obstajajo dogovori (v nasprotju z izrecnim drugačnim zagotovilom prodajalca v pogodbi), ki kakorkoli omejujejo kupčevo pravico do uporabe spornega podstrešja (prim. 1. odstavek 508. člena ZOR). Toda sankcija za pravno napako iz 1. odstavka 510. člena ZOR pred izročitvijo stvari - predmeta prodajne pogodbe ne pride v poštev. Zatrjevana spremenjena izjava o zagotovilu omenjene okoliščine tako ne more biti podlaga niti za razdrtje pogodbe iz 124. člena in nasl. ZOR niti za razdrtje pogodbe po 510. členu ZOR.

V tej pogodbi je nedvoumno navedeno, da je predmet nakupa hlodovina, katere količino stranki ocenjujeta na 1.000 m3. Ker ne gre za nejasno pogodbeno določilo, tudi ni pomembno, kakšna je sicer praksa glede predmeta pri sklepanju tovrstnih pogodb.

Čeprav je predmet z zemljiščem sicer dopusten in mogoč (46. člen ZOR), pa bi kupoprodajna pogodba mogla biti nična, če bi bilo dokazano, da je prodajalec prodajal tujo stvar, kupec pa je za to vedel.

Tožena stranka se mnogih pogodbenih določb ni držala, zato ji je sodišče naložilo odgovornost za škodo, ki je nastala zaradi tega, ker ni pravočasno izdala druge in tretje kasete in zlasti, ker ni ažurno spremljala povpraševanja na tržišču. Sodišči sta upoštevali tudi razlago izvedenke, da tožena stranka ni poskrbela za objavo celostne barvne fotografije tožnika v slovenskih revijah. Vse to je bilo upoštevano pri odločitvi, da mora tožena stranka tožniku povrniti škodo, ki jo je utrpel zaradi tega, ker se kasete niso prodajale v predvidenem številu izvodov, kar znaša po izračunu izvedenke 214.986,67 tolarjev. Toda, ker je precej svojih obveznosti izpolnila in je za manjši uspeh pri prodaji kaset deloma odgovoren tudi tožnik, ki ni uspel izdelati dovolj komercialno zanimivih popevk na drugi in tretji kaseti, je sodišče pravilno uporabilo pooblastilo do prostega preudarka in tožniku prisodilo polovico nastale škode.

Izvršilni naslov odločbe delovnega sodišča ni primeren za izvršbo, ker nima za izvršitev potrebnih objektivnih elementov, hkrati pa ne gre za izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve - vrnitev delavcev na delo.

Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo v pisni obliki. Namen takšne norme je varstvo poroka pred prenagljeno odločitvijo o prevzemu obveznosti. Ker pa gre tudi v tem primeru za pogodbo med porokom in upnikom (997. člen ZOR), tudi zanjo veljajo splošna določila ZOR o pogodbi in tako tudi 46. člen, po katerem mora biti predmet pogodbene obveznosti določen oziroma določljiv.

V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica svojo voljo, da naj ji delovno razmerje preneha, izrazila tako, da bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da njena volja, da naj ji delovno razmerje preneha, obstaja. Volja strank pri sklepanju sporazuma je bistveni element sporazuma. Tudi če bi pogodbeni stranki izrazili svojo voljo, da skleneta sporazum o prenehanju delovnega razmerja, bi bil sporazum, ki bi bil sklenjen tako, da bi delavka v naprej pristala, da ji bo delovno razmerje prenehalo po preteku nedoločenega časovnega obdobja in brez opredelitve razloga prenehanja, neveljaven, ker ne bi vseboval elementov, ki jih mora vsebovati pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja.

Kadar je predmet zahtevka denar ali druga generična stvar, je mogoče istovetnost zahtevka ugotavljati le v zvezi z dejansko podlago.

Sklepanje najemnih pogodb za uporabo poslovnih prostorov in opreme z zakonom ni prepovedano in je v avtonomiji strank. Če je toženec ves čas vtoževanega obdobja dejansko uporabljal oddani poslovni prostor in opremo, se pravdi zaradi plačila najemnine ne more sklicevati na nedopustnost predmeta pogodbe, ker naj bi v času najema obratoval brez dovoljenja pristojnega organa.

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.

Za odločitev o tožbenem zahtevku sta nedvomno pomembni načeli vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR), ki sta temeljno vodilo za interpretacijo vseh ostalih določb zakona. Kljub temu pa ni mogoče razlagati določb o nastanku obveznosti, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe drugače, kot sta storili sodišči prve in druge stopnje, ki sta ugotovili, da ne gre za neobstoječ posel (neposel), saj so bili izpolnjeni vsi zahtevani elementi za nastanek sporne pogodbe in sicer: sposobnost pogodbenih strank, soglasje volj, ustrezna obličnost in tudi predmet pogodbe, ki je mogoč, dopusten in določen ali določljiv (47. člen ZOR).