VSRS Sodba II Ips 166/2002

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka s tožnikom skleniti kupoprodajno pogodbo po določbah 117. do 123. člena Stanovanjskega zakona za dvosobno stanovanje št. 4, v izmeri 64,35 m2 v pritličju stanovanjske hiše v Mariboru, po vrednosti na dan 03.05.1993 s 60 % popustom, z enkratnim plačilom kupnine v znesku 903.307,20 SIT, ki jo je tožnik dolžan plačati v roku petnajstih dni po sklenitvi in sicer po pravnomočnosti sodbe, ker bo v nasprotnem primeru kupoprodajno pogodbo nadomestila sodba. Tožena stranka je dolžna sestaviti kupoprodajno pogodbo s tako vsebino, da bo mogoča vknjižba stanovanja št. 4 v hiši v Mariboru, v etažno lastnino v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Mariboru ter z listino dovoliti, da se tožnik vknjiži kot etažni lastnik do celote za to stanovanje ter kot solastnik ustreznega dela na stanovanjski hiši.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje zavrnilo. Ugotovilo je utemeljenost toženčevega ugovora zastaranja.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je tožnik zahtevo za odkup stanovanja vložil dne 23.03.1993, tožena stranka pa jo je zavrnila z dopisom z dne 05.05.1993. Tožena stranka je zoper tožnika vložila tožbo za izpraznitev stanovanja, češ da ga ne uporablja, vendar s tožbo ni uspela. Spor je bil pravnomočno končan z zavrnilno sodbo opr. št. III P 711/93 z dne 22.10.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 240/2000 z dne 18.11.2000. S tem je bilo posredno ugotovljeno, da je tožnikova stanovanjska pravica obstajala ves čas. Tožnik je ves čas trajanja navedenega pravdnega postopka zahteval sklenitev kupoprodajne pogodbe. Tožena stranka je v odgovoru na tožnikov predlog za poravnavo z dne 01.12.1998 ponudila, da sklene poravnavo v spornem primeru, če tožnik umakne vlogo za odkup stanovanja, tožena stranka pa bi ob tem umaknila tožbo za izpraznitev stanovanja. Iz tega dopisa dejansko izhaja, da se je tožena stranka zavedala, da je tožnik vložil zahtevo za odkup stanovanja ter da je realizacija te zahteve odvisna od pravnomočnosti spora za izpraznitev stanovanja. Dopis tožene stranke dokazuje, da je tožena stranka priznavala zahtevo za odkup stanovanja, saj v nasprotnem primeru ne bi v ponudbi predlagala tožniku, da le-to umakne. Iz dopisa je razvidno, da je tožena stranka akceptirala zahtevo za odkup stanovanja in bi tožeči stranki stanovanje tudi prodala, le sklenitev pogodbe je odložila za čas po pravnomočno zaključenem sporu o izpraznitvi stanovanja. Zavrnitev tožnikove zahteve za odkup stanovanja je torej v smislu pravkar navedenega potrebno šteti kot pisno pripoznavo tožene stranke o obstoju njene obveznosti do tožnika v zvezi s prodajo stanovanja. Iz dopisa tožene stranke, ki ga je poslala servisu skupnih služb vlade, izhaja, da bi tožena stranka kupoprodajno pogodbo s tožnikom sklenila, če in ko bi sodišče zavrnilo njen zahtevek za izpraznitev, kar pomeni pisno pripoznavo zahtevka. Po končanem sporu zaradi izpraznitve stanovanja je tožnik dne 09.02.2001 pozval toženo stranko, da z njim sklene kupoprodajno pogodbo za nakup stanovanja, tožena stranka pa ga je dne 06.03.2001 z dopisom obvestila, da sedaj ni pripravljena prodati stanovanja, saj naj bi potekli vsi predpisani roki za prodajo.

Revizija nadalje navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sicer 388. člen ZOR. V letu 1991 je bila zoper tožnika s strani tožene stranke vložena tožba za izpraznitev stanovanja. Takšna tožba oziroma takšen pravdni postopek je po mnenju revizije vsekakor imel za posledico pretrganje zastaranja. V reviziji je izrecno navedeno, da "je treba določbo 388. člena ZOR tolmačiti tako, da je upnik dolžan zoper dolžnika opraviti pred sodiščem ali drugim pristojnim organom dejanja, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, ni pa potrebno, da tožbo v tej smeri vloži upnik. Iz gramatikalne in teleološke razlage citirane določbe izhaja, da je sama vložitev tožbe pogoj za pretrganje zastaranja. Ni neogibno potrebno, da takšno tožbo vloži upnik, lahko jo vloži tudi druga oseba, nenazadnje tudi dolžnik, če se nanaša na ugotovitev utemeljenosti upnikove terjatve. V konkretnem primeru je bila tožba, s katero se je upniku takorekoč neposredno priznavalo oziroma nepriznavalo imetništvo stanovanjske pravice, vložena s strani tožene stranke, od rezultatov tega postopka pa je bila odvisna sklenitev kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje. Prav nobenega smisla ne bi imelo, da bi dolžnik kot upnik vlagal identično tožbo, kakor jo je že vložil tožnik oziroma da bi postavil skorajda identičen tožbeni zahtevek, saj je od rezultatov pravde III P 711/93 bilo odvisno, ali se bo tožniku priznalo imetništvo stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Glede na povedano je torej drugostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 388. člena ZOR, ker je štelo, da vložena tožba na izselitev tožnika ni pretrgala zastaranja njegovega zahtevka za odkup spornega stanovanja".

Revizija še navaja, da je upoštevati, da je tožena stranka državni organ in kadar odloča v zadevah, ki se nanašajo na razmerja med njim in zaposlenimi v tem organu, je tožena stranka dolžna uporabljati določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Dolžna bi bila izdati odločbo o zavrnitvi zahteve, vendar take odločbe tožeči stranki ni nikoli vročila. To pa pomeni, da zahtevek tožeče stranke ni zastaran, saj splošni petletni zastaralni rok teče od dneva, ko je tožena stranka zahtevek za odkup stanovanja zavrnila, pri čemer mora biti razumljivo zavrnitev zahtevka takšna, kot jo določajo veljavni predpisi. Ker je torej tožnik svojo pravico do odkupa stanovanja pravočasno uveljavil, tožena stranka do vložitve tožbe zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe za nakup stanovanja ni izdala odločbe o zavrnitvi zahteve za nakup, je tožba vložena pravočasno.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Tožnikova pisna zahteva za prodajo stanovanja je bila pravočasna, saj je bila vložena v roku dveh let po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (prvi odstavek 123. člena Stanovanjskega zakona; SZ, Ur. l. RS, št. 18/91 in nadaljnji). Po zavrnitvi zahteve za prodajo z dne 05.05.1993 (B1) je imel tožnik pravico vložiti tožbo glede upravičenosti zavrnitve sklenitve kupoprodajne pogodbe v smislu tretjega in četrtega odstavka 128. člena SZ v splošnem zastaralnem roku petih let (371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Rok je začel teči s prvim dnem po vročitvi zavrnitve zahteve in je potekel najkasneje 01.06.1998. Dne 05.04.2001 vložena tožnikova tožba je prepozna, terjatev je zastarana, z zastaranjem je prenehala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 360. ZOR). Z navedenimi ugotovitvami in zaključki drugostopenjskega sodišča se revizijsko sodišče v celoti strinja in hkrati ugotavlja, da so revizijske trditve tožeče stranke zmotne. Zastaranje bi lahko pretrgala pripoznava tožene stranke, kar zatrjuje tožeča stranka v reviziji, vendar tožeča stranka pripoznave zahteve za odkup stanovanja s strani tožene stranke ni izkazala. Revizijske trditve v navedeni smeri zanika obvestilo servisa skupnih služb Vlade Republike Slovenije z dne 05.05.1993 (B1), kakšnih drugih dokazov pa tožeča stranka ob zanikanju tožene stranke ni predložila. Pripoznave tožene stranke bodisi z izjavo bodisi s konkludentnim dejanjem ni mogoče ugotoviti. Iz ravnanj tožene stranke in iz listin v spisu izhaja zgolj nasprotovanje tožene stranke tako tožnikovemu odkupu kot tudi nadaljnji uporabi spornega stanovanja. Za ugotovitev pretrganja zastaranja zaradi pripoznave torej ni bilo nikakršne podlage, kot pravilno ugotavlja drugostopenjsko sodišče.

Pravno zmotno je tožnikovo tolmačenje 388. člena ZOR o pretrganju zastaranja. Zastaranje pretrga samo upnikova vložitev tožbe, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala njegova terjatev. Zastaranje morebitne dolžnikove terjatve zoper upnika s tem ni pretrgano. Da pride do pravne posledice pretrganja zastaranja mora dolžnik svojo terjatev proti upniku uveljavljati pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. Tega tožnik ni storil vse do vložitve obravnavane tožbe dne 05.04.2001. Sicer pa tožbi obeh stank nista identični oziroma zrcalno nasprotni, kot zmotno trdi pritožba. V zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 711/93 proti D. M. je šlo za izpraznitev stanovanja zaradi neuporabe, v tej zadevi pa tožnik D. M. zahteva sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona. Vsaka od tožb torej temelji na drugačni pravni in dejanski podlagi. Zastaranje tožnikove terjatve je lahko pretrgala samo vložitev njegove tožbe, nikakor pa ne vložitev tožbe nasprotne stranke, ki je uveljavljala svojo povsem drugačno terjatev.

Končno tudi ni mogoče pritrditi revizijskim trditvam o tem, da je tožena stranka državni organ in da bi morala tožniku kot zaposlenemu v tem organu izdati ustrezno odločbo v smislu Zakona o upravnem postopku. Po 111. in 117. členu SZ je tožena stranka lastnik spornega stanovanja, ki v procesu privatizacije stanovanj razpolaga s svojim premoženjem in ureja civilnopravna razmerja. To razpolaganje se v skladu s 117. in nadaljnjimi členi SZ opravi s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, ne pa z upravnim aktom. Ne gre namreč za odločanje upravnega organa v okviru izvrševanja javnih pooblastil o kakšni pravici ali obveznosti posameznika. Izrecno predpisani akt poslovanja pri obravnavanem razpolaganju s stanovanjem je izključno pogodba, zato tudi pri negativni odločitvi oziroma pri zavrnitvi prodaje ne pride do upravnega postopka oziroma do izdaje upravnega akta. Sodno varstvo v zvezi z upravičenostjo sklenitve kupoprodajne pogodbe pa je po tretjem odstavku 128. člena SZ predvideno v pravdnem postopku. V tem civilnopravnem razmerju velja za uveljavitev terjatev splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. V skladu s tem je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo ob ugovoru tožene stranke pravno pravilno odločeno, da je terjatev tožeče stranke pred vložitvijo tožbe zastarala. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan, zaradi česar je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člena ZPP).