VSRS Sodba II Ips 44/2001

Revizija se zavrne.
Tožena stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo v uvodu navedenega zneska iz naslova uporabnine za poslovne prostore, ki so bili predmet denacionalizacijskega postopka, skupaj z obrestmi in pravdnimi stroški. Presodilo je, da tožnik, čeprav je bil postavljen za skrbnika denacionaliziranega premoženja, ni aktivno legitimiran, da bi v svojem imenu in za svoj račun iztožil zahtevani denarni znesek. Tožbeni zahtevek se je namreč glasil, da je "...tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odvetniku P. C....". Višje sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožnik vložil pravočasno in dovoljeno revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga revizijskemu sodišču, da razveljavi sodbi obeh sodišč v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji se najprej sklicuje na vse razloge, ki jih je navedel že v pritožbi. Meni, da je tožeča stranka že v pritožbenem postopku izkazala, da sta edina dediča denacionaliziranega premoženja vseskozi odobravala vložitev tožbe. Oba sta bila pripravljena vstopiti v pravdo kot tožnika, skrbnik - odvetnik (tožnik) pa je predlagal prekinitev postopka do takrat, ko bodo v pravdo vstopili dediči denacionaliziranega premoženja. Poleg tega tožnik meni, da je sodišče s tem, ko je njega kot skrbnika vseskozi štelo za tožečo stranko, njemu vsekakor priznalo lastnost stranke v predmetnem postopku in sicer za čas, ko dejanski lastniki premoženja še niso mogli nastopati kot tožniki v tem postopku. Tožnik meni, da če mu sodišče ne bi priznalo lastnosti stranke v tem postopku oziroma njegove aktivne legitimacije, ne bi od vložitve tožbe dalje njega štelo za tožečo stranko. Če sodišče ne bi ocenilo, da ima aktivno legitimacijo, bi moralo že ob začetku pravdnega postopka ugotoviti, da skrbnik ni upravičen nastopati v aktivni vlogi v tem postopku. Dejstvo je, da je skrbnik - odvetnik moral varovati pravice denacionaliziranega premoženja v času, ko sedanji lastniki in dediči še niso bili aktivno legitimirani za zahtevke iz naslova zavarovanja denacionaliziranega premoženja, saj bi v primeru, da tožba ne bi bila vložena, tak zahtevek dedičev in lastnikov zastaral. Revident ponovno poudarja, da sta dediča pripravljena vstopiti v pravdo in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in ugotovi, da je skrbnik pridobil lastnost tožeče stranke v tem postopku in s tem, da zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje in dovoli, da Ma. in M. S. vstopita v pravdo kot lastnika in dediča denacionaliziranega premoženja.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, ZPP), je tožena stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter vztrajala pri ugovoru pomanjkanja tožnikove aktivne legitimacije, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, v katerem je dovoljeno uveljavljati le nekatere kršitve pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (370. člen ZPP).

Revizijski preizkus pa je dovoljeno opraviti le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni in pa glede pravilne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP). To pomeni, da revizijsko sodišče ni smelo upoštevati navedb, ki jih je tožnik zapisal v pritožbi in da ni moglo preizkušati morebitnega obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker tožnik v reviziji ni navedel nobenih razlogov, katere kršitve postopka naj bi bile podane. Pavšalno sklicevanje na "vse razloge" zaradi katerih je vložena revizija, pač ne zagotavlja drugačnega preizkusa vloženega pravnega sredstva, kot preizkus pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je utemeljilo presojo pomanjkanja tožnikove aktivne legitimacije z razlogi, da mu niti določila Zakona o denacionalizaciji (20. člen in naslednji, Ur. l. RS, št. 27/91 do 66/2000, ZDen) niti določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (šesti del zakona, Ur. l. SRS, št. 14/89, p.b., ZZZDR) ne dajejo takega upravičenja. Sodišče druge stopnje je k temu dodalo primerjavo s skrbnikom zapuščine po Zakonu o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 do Ur. l. RS, št.40/94, ZD). Revizijsko sodišče k temu dodaja, da sta sodišči pravilno upoštevali 67. člena ZDen, ki izrecno določa v prvem odstavku, da se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca - prejšnjega lastnika, temu pa se postavi skrbnik za posebne primere skladno z 211. členom ZZZDR, če je upravičenec že umrl. Po temu določilu pa se skrbnik postavi neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi. Kako je dolžan skrbnik ravnati s tem premoženjem, je določeno v splošnih določbah o skrbništvu. Posebej pomembna je določba 190. člena ZZZDR, ki daje odgovor na vprašanje aktivne legitimacije glede upravljanja premoženja: skrbnik samostojno opravlja v varovančevem imenu in na njegov račun, kar spada v redno poslovanje in upravljanje varovančevega premoženja. Iz citirane določbe jasno izhaja, da je skrbnik dolžan aktivno ravnati v poslih rednega upravljanja premoženja, vendar vse koristi (in tudi bremena) opravi za varovanca in v imenu varovanca - bodisi znane osebe, bodisi neznane osebe, če je skrbnik premoženja. Kadar gre za neznano osebo, je vendarle znano vsaj to, kakšno lastnost naj ima ta oseba, ki je upravičenec premoženja v upravljanju skrbnika za poseben primer. Običajno so to dediči premoženja, kakor v obravnavanem primeru. To pomeni, da bi kot tožeča stranka lako nastopili le (ne)znani dediči denacionaliziranega premoženja, v korist katerih je tožnik upravljal premoženje in glede katerih (v nasprotju z dejansko vloženo tožbo) trdi, da je zanje zahteval plačilo uporabnine za poslovni prostor, ki je bil predmet denacionalizacije.

Ali ima neka oseba aktivno legitimacijo, je treba presojati glede na vsebino pravnega razmerja, iz katerega izhaja zahtevek, ki ga vtožuje. Povsem različna od aktivne legitimacije je po definiciji pravdna sposobnost - sposobnost, ali sme in more določena oseba nastopati kot pravdna stranka. Te lastnosti so predpisane v četrtem poglavju ZPP, posebej 76. in 77. členu ZPP. Povedano drugače: mogoče je, da določena oseba izpolnjuje vse kriterije, da lahko nastopa kot pravdna stranka, vendar kljub temu ni aktivno legitimirana glede zahtevka, ki ga je postavila. Presojo pravdne sposobnosti mora sodišče opraviti po uradni dolžnosti in nanjo paziti ves čas postopka. O ugovoru aktivne legitimacije - pravne podlage postavljenega tožbenega zahtevka - pa sodišče odloča v okviru ugovora tožene stranke in glede na navedeno pravno in dejansko podlago spora. To pomeni, da je sodišče dolžno izvesti dokazni postopek in na podlagi navedb in dokazov presoditi utemeljenost postavljenega zahtevka.

Sodišče je izvedlo dokazni postopek na podlagi citiranih zakonskih določil, kar pomeni, da je pravilno uporabilo materialno (in procesno) pravo. Neutemeljene in zgrešene so trditve v reviziji, da je sodišče tožniku priznalo status pravdne stranke s tem, ko je vodilo postopek z njim. Namreč ni bilo razloga, da bi sodišče dvomilo o pravdni sposobnosti tožnika. Drugo vprašanje pa je, ali je res on kot tožnik glede na svoj položaj skrbnika za poseben primer upravičen zahtevati od tožene stranke, da njemu plača znesek zahtevane uporabnine za poslovni prostor. Revizijsko sodišče je presodilo, da je pravilna zavrnitev zahtevka z obrazložitvijo, ki temelji na pravilni materialnopravni podlagi, kot je bilo to že obrazloženo. Skrbnik - odvetnik P. C. namreč ni upravičenec do denacionaliziranega premoženja niti njegov pravni naslednik, ampak je bil dolžan za pravne naslednike - upravičence - storiti vse, da njihovo premoženje ne bi bilo oškodovano. Vendar sme delovati le v njihovem imenu in za njihov račun.

Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (378. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka temelji na določilu 165. člena ZPP; stroški odgovora na revizijo pa niso bili potrebni, saj niso pripomogli k odločitvi (155. člen ZPP).