190. člen ZZZDR-UPB1

Zatrjevana in ugotovljena je bila neutemeljena uporaba tuje stvari, ki je omejevala in onemogočala tožnici izvrševanje lastninsko pravnih upravičenj (da bi imela nepremičnino v svoji rabi - izključni posesti) in z njo prosto razpolagala (jo oddajala v najem). S tem je (vsaj) potencialno oziroma hipotetično prikrajšanje tožeče stranke izkazano. Na drugi strani je dovolj zatrjevana obogatitev na strani tožene stranke in vzročna zveza med njima.

Po prepričanju višjega sodišča je toženec na premoženjskem področju s tem, ko je poskrbel za plačilo dolgov in preprečil izvršbo na stanovanje, zadostil standardom rednega poslovanja in upravljanja s premoženjem, ki se v skladu s 190. členom ZZZDR pričakuje od skrbnika, oziroma skrbnega upravljanja z varovankinim premoženjem (187. člen ZZZDR). Pri tem je treba upoštevati tudi, da (tedaj) veljavna zakonodaja tožencu za premoženjsko področje ne nalaga poostrene skrbnosti v primerjavi s drugimi skrbniki. Poleg tega je po prepričanju višjega sodišča treba dolžno skrbnost skrbnika odrasle osebe presojati kot celoto, ob uporabi tako drugega kot tretjega odstavka 178. člena ZZZDR. V postopku ni bilo sporno, da je toženec takoj, ko je ugotovil, da prejšnja skrbnica svojih dolžnosti ni opravljala, to razrešil in sam prevzel skrbništvo (tožnika za prevzem nista bila zainteresirana), poskrbel za plačilo zapadlih obveznosti, tekoče plačevanje oskrbe in žepnino za varovanko za leto naprej, s katero si je lahko privoščila priboljške. Ravnal je torej v skladu z namenom skrbništva, ki je prvenstveno v varstvu osebnosti varovanke (oziroma njene dobrobiti), s tem, ko je preprečil izvršbo na stano

Tožencu, ki je bil z odločbo o denacionalizaciji postavljen za skrbnika vrnjenega premoženja, je skrbništvo prenehalo s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, na podlagi katerega je premoženje med drugim dedoval tudi tožnik. Toženec bi moral na tožnika prenesti koristi, ki jih je dosegel z oddajanjem vrnjenega premoženja. Takšna obveznost izhaja iz analogne uporabe določb o mandatni pogodbi. Gre za zakonsko analogijo, ki jo dopušča tudi 2. odst. 3. čl. ZS in ki zapolnjuje pomanjkljivo zakonsko ureditev v ZZZDR glede razmerja med skrbnikom (denacionaliziranega premoženja) in varovancem (dediči tega premoženja) po prenehanju skrbništva.

Na podlagi 196. člena ZZZDR tožnik ni upravičen do povrnitve zahtevanih stroškov in bi povračilo teh stroškov, ki predstavljajo stroške varovanke, lahko kvečjemu uveljavljal v drugih postopkih.

Skrbnik, ki naj bi pri opravljanju posla za varovanca prejel denar (kot najemnino iz naslova v najem danega varovankinega stanovanja), je dolžan varovanki izročiti prejeto gotovino oziroma ji (pre)nakazati prejeta denarna sredstva.

Določba 15. člena ZTLR opredeljuje posle rednega upravljanja tako, da določa posle, ki ta okvir presegajo in to so: odtujitev cele stvari, sprememba namena stvari, oddaja cele stvari v zakup, ustanovitev hipoteke na celi stvari, ustanovitev stvarnih služnosti, večja popravila in podobno, določba 67. člena SPZ pa določa, da se za posle rednega upravljanja štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena. Niti iz vsebine odločbe, niti iz citiranih določb ZTLR ter SPZ, ni razbrati, da med te posle sodi tudi podaja pravnoposlovne volje v geodetskih upravnih postopkih, kot je bil obravnavani, ob tem, da pa ZEN tudi sam specialno ureja postopanje geodetskega podjetja in geodetske uprave v takih in podobnih primerih, kot je obravnavani. Glede na določbo 5. odstavka 11. člena ZEN navedeno, in zlasti upoštevaje okoliščine obravnavanega primera oziroma natančneje izjavo tožnika o tem, da nima pooblastila dedičev pok. D.D. ter da izjave o strinjanju s potekom predlagane meje ne more podpisati, geodetsko podjetje in prvostopni organ zato ne bi smela upoštevati dejanj, ki jih je v postopku opravil tožnik in ki so imele za posledico izdajo i

Skrbnik denacionaliziranega premoženja ima položaj skrbnika za posebne primere, ki lahko samostojno, vendar v varovančevem imenu in za varovančev račun, opravlja vse posle, ki sodijo v redno poslovanje in upravljanje varovančevega premoženja, ne more pa skrbeti za varovančevo premoženje v svojem imenu oziroma za svoj račun. Zato ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe na plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja, pač pa so to le dediči upravičencev podržavljenega premoženja.

Vprašanje obstoja določenega pravnega posla ni materialnopravno, zato je potrebno obstoj pravnega posla zatrjevati, sodišče pa nato na podlagi dejanskih navedb strank in dokazne ocene presodi, ali je bil zatrjevani pravni posel veljavno sklenjen in kakšna je materialnopravna narava posla. Varovanec s postavitvijo pod skrbništvo ne izgubi svoje pravne subjektivitete; ostane nosilec pravic in dolžnosti. Skrbnik pa varovanca zgolj zastopa (190. in 192. člen ZZZDR).

Razmerje dedičev denacionalizacijskega upravičenca in skrbnika denacionaliziranega premoženja po prenehanju skrbništva se presoja na podlagi pravil pogodbe o naročilu (nalogu).

Skrbnik denacionaliziranega premoženja po tretjem odstavku 67. člena ZDen ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe za plačilo najemnine za to premoženje. Aktivno so legitimirani (ne)znani dediči denacionaliziranega premoženja.

Če je skrbnika za posebni primer na podlagi 67. člena ZDen postavil denacionalizacijski organ, denacionalizacija pa je pravnomočno končana, lahko postavljenega skrbnika razreši in imenuje drugega center za socialno delo. Različni interesi sodedičev v zvezi z dedovanjem sami po sebi niso razlog za razrešitev skrbnika za posebni primer, ki je eden od sodedičev.

Kadar gre za neznano osebo, je vendarle znano vsaj to, kakšno lastnost naj ima ta oseba, ki je upravičenec premoženja v upravljanju skrbnika za poseben primer. Običajno so to dediči premoženja, kakor v obravnavanem primeru. To pomeni, da bi kot tožeča stranka lahko nastopili le (ne)znani dediči denacionaliziranega premoženja, v korist katerih je tožnik upravljal premoženje in glede katerih (v nasprotju z dejansko vloženo tožbo) trdi, da je zanje zahteval plačilo uporabnine za poslovni prostor, ki je bil predmet denacionalizacije.