VSRS Sklep II Ips 105/2000

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi prometne nesreče 18.11.1973. Tožbe namreč ni vložil vse do 11.2.1994. Po Zakonu o zastaranju terjatev (Uradni list FLRJ, št. 40/53 in 57/54 - ZZT), veljavnem v času obravnavane nesreče, je potekel objektivni desetletni zastaralni rok od škodnega dogodka. Pri tožniku ne gre za novo škodo, za katero naj bi zvedel leta 1992 pri nevrologu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Zavzelo je stališče, da v pritožbi niso bile pojasnjene postopkovne kršitve. Po 1106. členu Zakona o obligacijskih razmerjih je pravilno uporabiti ZZT, ta pa določa v 14. členu desetletni splošni zastaralni rok.

Tožeča stranka je vložila "predlog revizije", ki ga je treba šteti glede na njegovo vsebino kot revizijo. Vlaga jo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne kršitve "pravil ZPP". Prvi razlog vidi v zmotnem in krivičnem razumevanju 1106. člena ZOR.

Zakonodajalec ne veže začetka teka zastaranja na dan nesreče, marveč na dokončanje zdravljenja, slednje pa se pri tožniku ni zgodilo pred uveljavitvijo ZOR. Napačna je presoja, kdaj je odškodninsko obligacijsko razmerje sploh nastalo. Pri negmotni škodi je to šele takrat, ko je zdravljenje končano, za kar je sodišče ugotovilo, da se je zgodilo šele leta 1992. Opozarja na načelo neenakosti pred zakonom, saj je prav sodna praksa o začetku zastaranja več kot ustaljena. Absolutna kršitev ZPP naj bi bila v tem, da je sodišče zavrnilo zahtevek tudi za tisto škodo, ki mu je nastajala po uveljavitvi ZOR. Sodišče je namreč kot nesporno ugotovilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje posledic zaključeno šele leta 1992.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Očitane procesne kršitve ni. Ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje ni ugotovilo, še manj pa kot nesporno, da bi bilo tožnikovo zdravljenje posledic obravnavane nesreče zaključeno šele leta 1992. Do tega vprašanja se prvo ni opredelilo, saj je v obrazložitvi sodbe zapisalo le, da je zmotno tožnikovo stališče, da je postal obseg njegove škode znan šele v letu 1992, drugo pa sicer omenja, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje dokončno šele v letu 1992, vendar le v povzetku navedb tožeče stranke. Revizija torej gradi procesni očitek na zmotni postavki o tem, kaj naj bi sodišči ugotovili.

Pravilno je stališče nižjih sodišč, da je treba v tej zadevi uporabiti določbe ZZT. Po 1106. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami do št. 57/89 - ZOR) se določbe tega zakona ne bodo uporabljale za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. V tej zadevi gre za izvenposlovno odškodninsko obligacijsko razmerje. Nastanek takšnega razmerja je treba ločiti od pojma nastanka škode (ta je omenjen na primer v 186. členu in v drugem odstavku 376. člena ZOR). V 16. členu ZOR je določena prepoved povzročanja škode - vsak je dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil povzročiti škodo. Škodljivo dejanje kot poseg v integriteto drugega je potemtakem temeljna pravna podlaga odgovornosti za škodo. S tem dejanjem je vzpostavljeno odškodninsko obligacijsko razmerje. Od učinkov tega dejanja bo odvisno, ali bo sploh nastala škoda, katere povračilo je pravno varovano (155. člen ZOR), ali bo zadoščala že grožnja z nastankom škode (156. člen ZOR), od tega pa bo nadalje odvisno, ali gre oškodovanim pravica terjati povračilo škode ali zahtevek za odstranitev vira nevarnosti, in to ob nadaljnjih pogojih odškodninskega delikta vzročni zvezi in odgovornosti. Nastanek obligacijskega razmerja, kakor ga navaja kot mejnik citirani 1106. člen ZOR, je potemtakem treba razlagati v obrazloženem pomenu. Gre torej za trenutek, ko je bilo storjeno škodljivo dejanje. V obravnavanem primeru se je to zgodilo 18.11.1973, torej pred uveljavitvijo ZOR 1.10.1978 (1109. člen ZOR). Zato je treba v tej zadevi uporabiti ZZT (glej stališča in sklepe skupne seje Zveznega sodišča, vrhovnih sodišč... objavljene v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča SR Slovenije, št. II/84, stran 2, točka 2/1), ki je sicer za kasneje nastala razmerja z uveljavitvijo ZOR nehal veljati (1108. člen ZOR).

Tožena stranka je ugovarjala absolutno zastaranje tožbenega zahtevka. Objektivni zastaralni rok je urejen v drugem odstavku 19. člena ZZT (izpodbijana odločba se zmotno sklicuje na splošni zastaralni rok iz 14. člena ZZT) in ta določa, da v vsakem primeru zastarajo te terjatve v desetih letih, odkar je škoda nastala (sicer enako besedilo kot v drugem odstavku 376. člena ZOR, le da je v njem določen petletni rok). Pri odločanju o poteku takšnega roka je treba v vsakem primeru posebej ugotovitvi, kdaj je nastala škoda v zvezi s posameznimi oblikami odškodnine, ki jo sodno uveljavlja oškodovanec. Nižji sodišči pa takšnih mejnikov nista ugotovili in tako manjkajo za pravilno uporabo materialnega prava dejanske ugotovitve, na podlagi katerih bi bilo mogoče opredeliti začetek tega zastaranja posameznih oblik uveljavljane odškodnine.

To je narekovalo razveljavitev sodb nižjih sodišč in ponovno odločanje na prvi stopnji (drugi odstavek 395. člena ZPP/77), na kateri bo treba dopolniti postopek v nakazani smeri. Ob tem velja opozoriti, da je treba v tej pravdi uporabiti zakonske predpise in pravna pravila odškodninskega prava, ki so veljala ob nastanku odškodninskega razmerja, torej pred uveljavitvijo ZOR. Tako bo moralo sodišče upoštevati, kakšne oblike odškodnine za nematerialno škodo je bilo mogoče uveljavljati po takratnih pravnih pravilih in kdaj se je po njih štelo, da je škoda nastala.