VSRS Sklep I R 26/99

Predlogu za določitev krajevne pristojnosti drugega stvarno pristojnega sodišča se ne ugodi.

Predlagateljica je vložila predlog po 68. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V njem je navedla, da je bil sklep sodišča prve stopnje razveljavljen v letu 1994, sodišče prve stopnje pa je zadevo ponovno zaključilo dne 6.2.1997. Ker sodnik sklepa ni napisal, mu je predlagateljica poslala štiri pisma. Obvestila je tudi Ministra za pravosodje Republike Slovenije, z dvema pismoma pa še Varuha človekovih pravic. Sodnik je dne 17.6.1998 predlagateljici le vročil sklep sodišča. Predlagateljica je proti sklepu takoj vložila pritožbo, ki pa jo je sodnik posredoval Višjemu sodišču v Ljubljani šele 29.10.1998. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje spet razveljavilo in spis vrnilo sodišču prve stopnje dne 17.2.1999. Do vložitve predloga za delegacijo pristojnosti (26.3.1999) sodnik M. Z., ki zadevo obravnava, sklepa sodišča druge stopnje še ni vročil predlagateljici. Tako ravnanje sodnika je nemogoče in jemlje predlagateljici vsakršno upanje, da bo kdaj prišla do svojih pravic. Zato naj se za obravnavanje zadeve določi drugo stvarno pristojno sodišče.

Po določbi 68. člena ZPP, ki se na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku uporablja tudi v nepravdnem postopku, lahko najvišje sodišče v državi na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi, da naj postopa v posamezni zadevi drugo stvarno pristojno sodišče z njegovega območja, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Temeljni namen delegacije pristojnosti po 68. členu ZPP je tedaj smotrnost. Očitno morajo biti izkazani razlogi, zaradi katerih bi bilo konkretni postopek lažje opraviti pred drugim sodiščem. Gre tedaj za postopek, ki se bo lažje opravil pred drugim sodiščem in ne drugim sodnikom. Razlogi za delegacijo po 68. členu ZPP se tedaj nanašajo na celotno sodišče in ne na posameznega sodnika. Na posameznega sodnika se po določbah ZPP nanašajo določbe o izločitvi sodnika (71. člen ZPP), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, saj se v predlogu za delegacijo pristojnosti ne zatrjuje obstoj kakšnega od razlogov iz prve do šeste točke 71. člena ZPP. Ker se v predlogu za delegacijo tudi ne zatrjuje, da pristojno sodišče ne more postopati zaradi izločitve sodnika, tudi pogoji za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP niso izpolnjeni. Sicer pa je razlog za delegacijo po 67. členu ZPP lahko podan le takrat, kadar na pristojnem sodišču ni nobenega sodnika, ki bi lahko odločal.

V obravnavanem primeru zahteva predlagateljica delegacijo pristojnosti zato, ker ni zadovoljna z delom sodnika, ki mu je zadeva dodeljena v delo. Nezadovoljna je tedaj z vodenjem konkretnega postopka. To nezadovoljstvo ni razlog za delegacijo pristojnosti, kar pa ne pomeni, da ob utemeljenih trditvah o (ne)delu posameznega sodnika, proti takemu sodniku ni mogoče ukrepati.

Odločitve sodnika, za katere predlagateljica meni, da niso pravilne in zakonite, se lahko izpodbijajo s pravnimi sredstvi. Namen pravnih sredstev je torej doseči pravilno in zakonito odločbo ter s tem tudi odpravo morebitnih kršitev procesnega in materialnega prava. Kot je bilo že povedano, je namen predloga za določitev drugega pristojnega sodišča za odločanje v konkretni zadevi drugačen. S tem predlogom se želi doseči lažji in ekonomičnejši potek postopka tako za stranke kot za sodišče in druge udeležence v postopku.

V predlogu za delegacijo pristojnosti zatrjevana nedelavnost sodnika, ki mu je zadeva dodeljena v delo, tedaj ni razlog niti za delegacijo pristojnosti niti za njegovo izločitev. S trditvami, da sodnik, ki mu je zadeva dodeljena v delo, dela počasi in s procesnimi dejanji zavlačuje oziroma jih opravlja v daljših rokih, kot pa je to potrebno (in mogoče), predlagateljica namreč zatrjuje, da sodnik ne izvaja sodne oblasti oziroma jo izvaja prepočasi in z zavlačevanjem.

Vsak sodnik se mora vselej vesti tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodne oblasti (37. člen Zakona o sodniški službi, Uradni list RS, št.

19/94....24/98 v nadaljevanju ZSS). Tudi z nevestnim delom in z neutemeljenim zavlačevanjem postopka lahko sodnik prekrši navedeno zakonsko določbo. Proti sodniku, ki krši sodniške dolžnosti oziroma neredno opravlja sodniško službo, je mogoče uvesti disciplinski postopek (80. in 81. člen ZSS). Uvedbo disciplinskega postopka zoper sodnika ima pravico zahtevati predsednik sodišča, na podlagi njegove zahteve pa je disciplinski tožilec celo dolžan sprožiti disciplinski postopek (prvi odstavek 80. člena ZSS). Pobudo za uvedbo disciplinskega postopka lahko vloži tudi minister, pristojen za pravosodje, če pri izvrševanju pristojnosti službenega nadzora odkrije kršitve, zaradi katerih je mogoče začeti disciplinski postopek zoper sodnika (drugi odstavek 80. člena ZSS). Stranka (v obravnavanem primeru predlagateljica) pa lahko, kadar meni, da sodišče neutemeljeno dolgo rešuje zadevo, naslovi na predsednika sodišča pritožbo zaradi zavlačevanja postopka (nadzorstvena pritožba), lahko pa vloži takšno pritožbo tudi na ministrstvo, pristojno za pravosodje (prvi odstavek 72. člena Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94....38/99 - v nadaljevanju ZS). Če nadzorstvena pritožba ni očitno neutemeljena, predsednik od sodnika zahteva, da brez odlašanja izdela poročilo glede na navedbe v pritožbi in glede na stanje zadeve (drugi odstavek 72. člena ZS). Če je nadzorstvena pritožba vložena pri ministrstvu, pristojnem za pravosodje, ministrstvo od predsednika sodišča lahko zahteva, da ravna po določbi drugega odstavka 72. člena ZS in o ugotovitvah obvesti ministrstvo (tretji odstavek 72. člena ZS). Drugi ukrepi, ki jih ima na razpolago ministrstvo, pristojno za pravosodje v primerih, ko je nadzorstvena pritožba vložena pri njem, so določeni še v 73. členu ZS.

Iz trditev predlagateljice izhaja, da naj bi bile nadzorstvene pritožbe v smislu določb 72. in 73. člena ZS že vložene. Predlogu za delegacijo pa je predlagateljica priložila tudi dopis Varuha človekovih pravic z dne 18.2.1999, iz katerega je razvidno, da je Varuh človekovih pravic zbral še štiri druge primere, ki jih obravnava sodnik M. Z. in ki, kot je navedeno v navedenem dopisu, "prav tako kažejo, da gre zelo verjetno za neredno opravljanje sodniške službe". Varuh človekovih pravic je o svojih ugotovitvah že seznanil predsednika Višjega sodišča v Ljubljani in obvestil ministra za pravosodje. V dopisu Varuha človekovih pravic z dne 18.2.1999 je še navedeno, da bo Varuh človekovih pravic delo sodnika in predstojnika Okrajnega sodišča v ... predstavil tudi v svojem poročilu za leto 1998.

V četrtem letnem poročilu Varuha človekovih pravic za leto 1998 - EPA 796 - II-, ki je bilo objavljeno v Poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije dne 17. maja 1999, so na str. 51 in 52 v podpoglavju z naslovom: Meje sodnikove neodvisnosti v ..., objavljeni podatki, ki se nanašajo tudi na zadevo, v kateri je bila predlagana delegacija pristojnosti, in ki naj bi po mnenju Varuha človekovih pravic kazali na to, da gre zelo verjetno za neredno opravljanje sodniške službe. Zato je vrhovno sodišče, kljub temu, da predlogu za delegacijo ni bilo mogoče ugoditi, odločilo, da bo ta sklep poslalo v vednost tudi Varuhu človekovih pravic, predsedniku Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ministru pristojnem za pravosodje in predsedniku Višjega sodišča v Ljubljani.