37. člen ZSS

Sodniki odločajo na podlagi ustave in zakonov ter morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (3. člen ZS ter 2. in 37. člen ZSS). Zato zatrjevana okoliščina, da naj bi imel A. A. - odvetnik in ustanovitelj odvetniške družbe, ki zastopa upnico, zaradi nekdanje zaposlitve na Višjem sodišču v Mariboru znanstva na mariborskem sodišču, sama po sebi ne utemeljuje delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP. To bi utemeljevali šele tesnejši, prijateljski odnosi, ki bi presegali običajno poznanstvo in kolegialnost v širšem delovnem okolju, zaradi katerih bi bil pri vseh sodnikih pristojnega Okrajnega sodišča v Mariboru okrnjen videz nepristranskosti. Vendar dolžnik tega ne zatrjuje. Ob tem je treba upoštevati tudi, da Višje sodišče v Mariboru in pristojno sodišče nimata prostorov v isti stavbi ter da sta obe večji sodišči, zato že po naravi stvari ne gre za večjo medsebojno povezanost zaposlenih na njih. Poleg tega je iz podatkov AJPES razvidno, da je A. A. v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici vpisan že od 8. 4. 2015, na Okrajnem sodišču v Mariboru pa je več sodnikov, ki so funkcijo nastopili kasneje in z njim niso mogli

Sorodstveno razmerje med predsednico pristojnega sodišča in odvetnikom, ki zastopa nasprotno stranko, ni razlog za prenos krajevne pristojnosti po 67. členu ZPP. V skladu z določbami ZS ima predsednik sodišča pristojnosti na področju sodne uprave in nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov v konkretnih zadevah. Sodniki so namreč pri reševanju konkretnih zadev vezani le na ustavo in zakon (3. člen ZS) in ne na navodila nadrejenih, pri opravljanju svoje funkcije pa morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (2. in 37. člen ZSS). Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da okoliščina, da sodniki pristojnega sodišča poznajo odvetnika ene od pravdnih strank, ne utemeljuje delegacije pristojnosti. Morebitni tesnejši prijateljski odnos razpravljajoče sodnice s toženkinim odvetnikom, ki naj bi ga tožnica zaznala na prvem naroku za glavno obravnavo, pa bi lahko bil (le) razlog za njeno izločitev (70 do 74. člen ZPP) in (zato) ne hkrati tudi razlog za prenos krajevne pristojnosti. O tesnejših prijateljskih odnosih preostalih treh sodnic pristojnega sodišča s toženkinim odvetnik

Okoliščina, da je soproga nasprotnega udeleženca sodnica Višjega sodišča v Kopru, ki je v razmerju do pristojnega Okrajnega sodišča v Piranu neposredno instančno sodišče, ter da je predlagano njeno zaslišanje, sama po sebi ne vzbuja razumnega dvoma o zmožnosti nepristranskega sojenja vseh sodnikov pristojnega sodišča. Sodniki namreč odločajo na podlagi ustave in zakonov ter morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (3. člen ZS ter 2. in 37. člen ZSS).

Po ustaljeni sodni praksi je videz nepristranskosti sojenja lahko okrnjen, če je stranka, sodnik ali bližnji svojec sodnika, ki sodniško službo opravlja na stvarno in krajevno pristojnem sodišču, če je to manjše sodišče, na katerem se vsi sodniki poznajo med seboj in videza nepristranskosti ne bi bilo mogoče zagotoviti niti z izločitvijo posameznih sodnikov (70. in 75. člen ZPP). V obravnavanem primeru ne velja nič od navedenega: pristojno sodišče je največje okrožno sodišče v državi, druga toženka pa je sodnica največjega okrajnega sodišča v državi, pri čemer obe sodišči ne poslujeta v isti stavbi; da bi bile okoliščine, ki jih kot razloge za dvom v nepristranskost sojenja zatrjuje tožnik (kolegialni respekt, nenaklonjenost sojenja sodniškim kolegom in podobno) na pristojnem sodišču intenzivnejše kot na katerem drugem stvarno pristojnem sodišču, pa se ne trdi.

Upnikova žena ni več zaposlena pri pristojnem sodišču, temveč pri Okrožnem sodišču v Kopru. Stiki zaposlenih pristojnega sodišča z njo, ki potekajo v okviru službe oziroma med odmori ter okoliščina, da so zaposlenim pristojnega sodišča stranke obravnavane zadeve znane, ne pomenijo tehtnega in utemeljenega razloga, ki bi pri razumnem posamezniku ter v očeh javnosti lahko vzbudil dvom v nepristranskost sojenja vseh sodnikov tega sodišča. Sodniki namreč odločajo na podlagi ustave in zakonov ter morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (3. člen ZS ter 2. in 37. člen ZSS). V morebitnih posameznih primerih tesnejših prijateljskih odnosov, ki bi presegali običajno službeno znanstvo, pa se videz nepristranskosti sojenja lahko zagotavlja v okviru pravnega instituta izločitve po 70. in 75. členu ZPP. Ob pojasnjenem tudi okoliščina, da je nekdanja uslužbenka pristojnega sodišča predlagana kot priča, ne vzpostavlja tveganja krnitve videza objektivne nepristranskosti tega sodišča.

Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da delegacija pristojnosti ni sredstvo za odpravo kršitev pri postopanju in odločanju sodišča (v drugih postopkih), oziroma sankcija za sodnikovo nepravilno delo ali zavlačevanje v (drugem) postopku, saj imajo stranke v teh primerih na voljo z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva ter druge procesne institute. V skladu z določbami ZS ima predsednik sodišča pristojnosti na področju sodne uprave in nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov v konkretnih zadevah. Sodniki so namreč pri reševanju konkretnih zadev vezani le na ustavo in zakon (3. člen ZS) in ne na navodila nadrejenih, pri opravljanju svoje funkcije pa morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (2. in 37. člen ZSS).

S strani tožnika vložena kazenska ovadba zoper razpravljajočo sodnico in njeno domnevno znanstvo s pooblaščenko toženke sta lahko kvečjemu le razlog za njeno izločitev in ne krhata objektivne nepristranskosti celotnega sodišča. V skladu z določbami ZS ima predsednik sodišča pristojnosti na področju sodne uprave in nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov v konkretnih zadevah. Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posamičnih sodnikov so namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper sodniške odločitve. Če stranka meni, da postopek teče nedopustno dolgo in da ji je bila zaradi tega kršena pravica do sojenja v razumnem roku, pa ima na voljo pravna sredstva po ZVPSBNO.

Nujna delegacija (66. člen ZPP), na katero se predvsem sklicuje pristojno sodišče, bi prišla v poštev zgolj oziroma šele v primeru, če oziroma ko bi bili izločeni vsi sodniki tega sodišča. Okoliščina, da je tožnica sodnica na okrajnem sodišču v istem kraju, kot je tudi okrožno sodišče, ki vodi postopek v konkretni zadevi, pa tudi ni tak tehten razlog, ki bi narekoval določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

Prejšnja in sedanja zaposlitev nasprotne udeleženke na okrajnem sodišču v istem kraju, kot je tudi okrožno sodišče, ki vodi postopek v konkretni zadevi, ni tak tehten razlog, ki bi narekoval določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, kar potrjuje tudi okoliščina, da je bil predlog za delegacijo podan šele po enem letu in pol od začetka postopka in nepravdni spis obsega že 279 listovnih številk.

Sodelovanje sodnika v komisiji politične stranke (posvetovalni organ odbora strokovnega sveta) ni združljivo s sodniško funkcijo.

Trditev o (ne)strokovnosti sodnika ali sodišča in o domnevnem vplivu sodediča na sodnika ali sodišče ne morejo biti tehten razlog za delegacijo drugega sodišča.

Okoliščina, da je s pravdno stranko povezan sodnik sodišča, ki zadevo obravnava, ni (vselej) tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Nepristranskost se zagotavlja v okviru instituta izločitve sodnika. Vpliv sodelavcev na sodnika pa izključuje sistem večstopenjskega in senatnega sojenja ter obveznost sodnika, da mora varovati nepristranskost in neodvisnost sojenja ter opravljati sodniško funkcijo po ustavi in zakonu.

Okoliščina, da je upnikova žena sodnica Višjega sodišča v X., je tehten razlog za določitev drugega višjega sodišča za določanje na drugi stopnji. Ob neizkazani močni zainteresiranosti enega od sodnikov za obravnavo zadev, ni razloga za dvom, da ravnajo sodniki Okrajnega sodišča v Y. pri odločanju v konkretni izvršilni zadevi samostojnega tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega prvostopenjskega sodišča.

Poznanstvo med sodniki pristojnega sodišča in ženo strankinega zakonitega zastopnika ni tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

Okoliščina, da je direktorica bolnišnice, v kateri sta zaposleni pravdni stranki, žena predsednika sodišča, pri katerem je pravda v teku, ne predstavlja "drugega tehtnega razloga" v smislu 67. člena ZPP. To velja tudi za primer, da je točna trditev v predlogu toženca, da je v sporu, ki očitno obstaja med pravdnima strankama, bolj naklonjena tožnici. O tem, ali je tožnica upravičena do vtoževane odškodnine in če je, v kolikšnem znesku, bo moral namreč odločiti sodnik, ki bo moral pri svojem delu postopati v skladu z določbo 3. člena ZS in 37. člena ZSS.

Okoliščina, da je toženec odvetnik s pisarno na sedežu stvarno in krajevno pristojnega sodišča, sama po sebi ne predstavlja takega razloga za prenos pristojnosti na drugo sodišče.

Temeljni namen delegacije pristojnosti po 68. členu ZPP je smotrnost. Očitno morajo biti izkazani razlogi, zaradi katerih bi bilo konkretni postopek lažje opraviti pred drugim sodiščem. Gre tedaj za postopek, ki se bo lažje opravil pred drugim sodiščem in ne drugim sodnikom. Razlogi za delegacijo po 68. členu ZPP se tedaj nanašajo na celotno sodišče in ne na posameznega sodnika. Vsak sodnik se mora vselej vesti tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodne oblasti (37. člen Zakona o sodniški službi, Uradni list RS, št. 19/94.. 24/98 v nadaljevanju ZSS). Tudi z nevestnim delom in z neutemeljenim zavlačevanjem postopka lahko sodnik prekrši navedeno zakonsko določbo. Proti sodniku, ki krši sodniške dolžnosti oziroma neredno opravlja sodniško službo, je mogoče uvesti disciplinski postopek (80. in 81. člen ZSS).