VSRS Sodba in sklep VIII Ips 259/2005

1. V delu, ki se nanaša na odpravnino, se revizija zavrne.

2. V delu, ki se nanaša na jubilejno nagrado, se revizija zavrže.

Tožnik je dne 27.8.2003 podal pobudo Nadzornemu svetu tožene stranke, da ga razreši s funkcije uprave - direktorja družbe, in nanjo imenuje A. M. (listina B4). Z odločbo z dne 15.10.2003 je direktor A. M. ugotovil, da je bil tožnik s sklepom Nadzornega sveta z dne 27.8.2003 imenovan za komercialnega vodjo za dobo petih let (listina B11). V 10. točki individualne pogodbe o zaposlitvi direktorja z dne 31.1.2002 (v nadaljevanju: PZ, listina A3) je določeno, da direktorju pripada odpravnina v višini in v primerih iz 11. točke Kriterijev za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev. V stečajnem postopku, kjer je tožnik nasproti toženi stranki uveljavljal tudi v tej reviziji sporna zneska, sta njegovi terjatvi prerekala stečajni upravitelj in N. d.d.

Na revizijski stopnji sta sporni plačilo odpravnine in jubilejne nagrade.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odpravnino po PZ v znesku 4,938.523,00 SIT (izrek v točki I/3) in jubilejno nagrado za 30 let dela v znesku 98.464,00 SIT (izrek v točki I/5). Odpravnino je sodišče prisodilo na podlagi 10. točke PZ in točke 11/2 Kriterijev za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev (Uradni list RS, št. 64/1997, v nadaljevanju: Kriteriji). V dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožniku prenehal mandat direktorja sporazumno in da ima zato pravico do odpravnine v višini šestkratnega zneska zadnje mesečne plače. Do enakega zneska odpravnine ima direktor pravico na podlagi točke 11/3 Kriterijev, če mu je funkcija prenehala po njegovi želji in ob pozitivni oceni pristojnega organa o njegovem delu. Do prenehanja funkcije direktorja je prišlo na pobudo novega lastnika - družbe Marc. Ocene o delu tožnika niso bile izdelane, ni bilo govora o krivdnem ali nekrivdnem razlogi za razrešitev in o odpravnini. Na podlagi 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 do 58/2003, v nadaljevanju: ZPPSL) je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da lahko upnik, čigar terjatev je prerekana, vodi postopek le proti stečajnemu dolžniku, ne pa tudi proti posameznim upnikom. Jubilejno nagrado je sodišče prisodilo, ker je zanjo tožnik izpolnil pogoje po 52. členu Kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije (Uradni list RS, št. 67/95 do 121/2003).

Sodišče druge stopnje je po pritožbi tožene stranke med drugim potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede odpravnine in jubilejne nagrade (točka 3. izreka). Sprejelo je dokazne zaključke sodišča prve stopnje, ni pa se strinjalo z njegovo razlago 144. člena ZPPSL. Po tej določbi mora upnik vložiti tožbo zoper tistega, ki je njegovo terjatev prerekal. Po mnenju sodišča druge stopnje v primeru, da je terjatev prerekalo več oseb, te nimajo položaja nujnih sospornikov, temveč so enotni sosporniki. Upnik, katerega terjatev je v stečaju prerekalo več subjektov, ima pravico, da na ugotovitev obstoja te terjatve toži kateregakoli izmed njih, sodba pa učinkuje zoper vse, če so se pravde udeležili ali ne.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka v zvezi z zahtevkoma iz naslova odpravnine in jubilejne nagrade vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je ugoditev reviziji in zavrnitev tožbenih zahtevkov, podrejeno, razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da glede na to, da je tožnikovo terjatev prerekala tudi N.d.d., gre za nujno sosporništvo. Njegov namen je v tem, da se razmerja med stečajnimi upniki v primeru, da prereka stečajni upnik terjatev drugemu upniku, lahko uredijo le, če so toženi vsi, ki so terjatev prerekali, seveda tudi stečajni dolžnik. Nepriznanje nujnega sosporništva lahko privede do položaja, ko en stečajni upnik prereka terjatve vseh drugih stečajnih upnikov in sploh ne nosi posledic tega dejanja. Če bi soglašali z odločitvama sodišč druge in prve stopnje, bi bilo stečajnemu upniku, ki se pravde ni udeležil, onemogočeno uveljavljanje njegovih interesov. Tudi pripoznanje zahtevka je lahko v škodo stranki, ki se pravde ni udeležila. Stališče sodišča druge stopnje je tudi v nasprotju z njegovo odločitvijo, ko je zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožnikovo tožbo v delu, ki se nanaša na odškodnino za neizrabljeni letni dopust in regres za letni dopust. Sodišči bi torej morali tožbeni zahtevek zavrniti.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija v zvezi z odpravnino ni utemeljena, v zvezi z jubilejno nagrado pa ni dovoljena.

K sodbi:

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji, ki so določeni v 367. členu ZPP, in zaradi razlogov, ki jih navaja 370. člen ZPP. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija ne navaja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ga tudi ne utemeljuje. Revizijsko sodišče zato v zvezi s tem razlogom izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno opravo ni bilo zmotno uporabljeno. ZPP ureja sosporništvo v 191. do 198. členu. Loči materialno, formalno in zakonito (zakonsko) sosporništvo. Posebna vrsta enotnega sosporništva je nujno sosporništvo. Enotno sospororništvo ureja 196. člen ZPP. Nujno sosporništvo tožena stranka uveljavlja na pasivni strani, ker trdi, da bi morala biti skupaj z njo tožena tudi Nova ljubljanska banka, ki je tožnikove terjatve prerekala. Nujno sosporništvo je podano takrat, če so sosporniki po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj uveljavljajo in razpolagajo s pravicami (Komentar ZPP, s. 254 do 262). Takšno sosporništvo je torej podano, če je določenim osebam po materialnem pravu pravica uprave in razpolaganja skupna več osebam tako, da lahko le vsi skupaj razpolagajo s stvarjo (Juhart, s. 306) ali če so osebe po materialnem pravu v takšni skupnosti oziroma razmerju , da so lahko le vsi skupaj stranka v postopku (na aktivni ali pasivni strani, Triva, s. 361). ZPPSL v določbah, kjer ureja položaj oseb, ki prijavijo terjatve in/ali prerekajo terjatve upnikov v stečajnem postopku (na primer v določbah 141. do 144. člena) ne nakazuje, da bi bili upniki, ki prerekajo prijavljene terjatve, v takšni skupnosti, da bi morali biti na pasivni strani enotna (nujna) pravdna stranka. V drugem odstavku 142. člena ZPPLS je določeno, da upniki smejo prerekati prijavljene terjatve. Zakon torej ne določa, v kakšnem pravnem razmerju je več upnikov, ki prijavljeno terjatev prerekajo. Iz narave postopka prijavljanja in prerekanja terjatev v stečajnem postopku izhaja, da stečajni upniki uveljavljajo vsak svojo pravico, ki po materialnem pravu ni povezana ob pravic drugih upnikov tako, da bi v primeru spora morali biti (na primer na pasivni strani) enotna pravdna stranka, da bi torej morali biti toženi vsi, ki so terjatev prerekali. Temu stališču pritrjuje sodba praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: VS RS), ki je s sklepom III Ips 54/1999 z dne 1.9.1999 odločilo v podobni zadevi. Ugotovilo je, da "ZPPSL upravičuje vse upnike stečajnega dolžnika, da prerekajo prijavljene terjatve drugih upnikov. S tem, da posamezen upnik to upravičenje izkoristi, nastane sporno pravno razmerje med upnikom, katerega terjatev je prerekana in upnikom, ki terjatev prereka. To pa je možno razrešiti samo med strankama (upniki), ki sta v sporu, ne pa med strankama (stečajnim dolžnikom in upnikom), ki to nista." Praksa VS RS je doslej obravnavala kot nujne sospornike na pasivni strani na primer dediče pokojnega domnevnega očeta (sodba II Ips 704/94 z dne 10.11.1004) in v zemljiško knjižnih zadevah na izstavite listine v zvezi s solastniki (sklep, II Ips 612/96 z dne 18.5.1998). Položaj teh strank ni primerljiv s položajem stečajnih upnikov, ki prerekajo terjatve drugih upnikov.

Ugovori, ki jih tožena stranka v zvezi s sosporništvom navaja v reviziji, so procesno pravnega značaja. Okoliščine z navedenega pravnega področja strankam ne morejo priznati položaja nujnih sospornikov, če tak njihovo položaj je izhaja iz materialnega prava ali iz zakonske ureditve Razlaga določb ZPPSL in ZPP pokaže, da revizijska trditev o nujnem sosporništvu na pasivni strani nima podlage v določbah navedenih zakonov.

V dokaznem postopku na sodišču prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je prišlo do prenehanja mandata tožnika kot direktorja tožene stranka na podlagi sporazuma (obrazložitev na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je tak dokazni zaključek sprejelo, revizijsko sodišče pa je nanj vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). 10. točka PZ se sklicuje na določbo 11. točke Kriterijev. Ti v točki 11/2 določajo, da odpravnina poslovodji med drugim pripada tudi, če je prišlo do sporazumnega prenehanja mandata pred potekom roka, za katerega je bil poslovodja imenovan. Odpravnina je bila torej prisojena v skladu s PZ. V zvezi z odpravnino je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

K sklepu:

Po določbi prvega odstavka 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98, v nadaljevanju: ZDSS/94), ki je veljal v času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 84. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe ZPP, če ni bilo v ZDSS/94 drugače določeno. Ker posebnih določb o reviziji v zvezi z jubilejnimi nagradami ZDSS/94 ni imel (revizijo so urejale določbe 25., 37. in 60. člena ZDSS/94), je za presojo, ali je revizija dovoljena, uporabiti določbe ZPP. Ta v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 tolarjev. Spor o jubilejni nagradi je premoženjski spor, vrednost tožbenega zahtevka v tem delu je 98.464,00 SIT, kar pomeni, da revizija v tem delu ni dovoljena. Revizijsko sodišče je zato v zvezi z jubilejno nagrado revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 377. člena ZPP.