VSRS Sodba I Ips 5061/2022

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Kočevju je s sodbo I K 5061/2022 z dne 22. 11. 2024 obsojenega A. A. pod točko A/I.1. izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), pod točko A/I.2. izreka pa za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Za prvo navedeno kaznivo dejanje mu je določilo kazen štiri mesece zapora, za drugo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen devet mesecev zapora. Obsojencu je v plačilo naložilo znesek 657,98 EUR, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi, ter znesek 427,91 EUR, ki ga mora plačati oškodovani družbi B., d. o. o., medtem ko ga je plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oprostilo. Pod točko B. izreka sodbe je sodišče prve stopnje zoper A. A. zavrnilo obtožbo za pet kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in za kaznivo dejanje zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena KZ-1. Oškodovano družbo C., d. o. o., je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v tem delu bremenijo proračun.

2Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko A/I.1. izreka spremenilo tako, da je zoper obsojenca zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Oškodovano družbo B., d. o. o., je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v tem delu, kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov, bremenijo proračun. V ostalem je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu (glede kaznivega dejanja pod točko A/I.2. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi, odvzemu premoženjske koristi in stroških kazenskega postopka, medtem ko je v odločbi o kazenski sankciji izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je obsojencu izreklo kazen šest mesecev zapora.

3Obsojenčev zagovornik je zoper obsodilni del pravnomočne sodbe vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj izpodbijani del pravnomočne sodbe spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa naj pravnomočno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Obrazložila je, da pregon za kaznivo dejanje tatvine pod točko A/I.2. izreka prvostopenjske sodbe ni izključen, saj ne gre za del enotne kriminalne dejavnosti nadaljevanega kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Pri tem se je pridružila argumentaciji sodbe sodišča druge stopnje in ocenila, da so razlogi skladni z uveljavljeno prakso Vrhovnega sodišča glede konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja.

5Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

6Jedro zahteve za varstvo zakonitosti je v zatrjevanju kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) in s tem kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, saj naj bi bilo kaznivo dejanje tatvine, kot je opisano v točki A/I.2. izreka prvostopenjske sodbe, zajeto z nadaljevanim kaznivim dejanjem velike tatvine, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 47084/2024 z dne 28. 10. 2024, pravnomočno dne 4. 1. 2025. Vložnik kot ključne povezovalne kriterije, ki naj bi po 54. členu KZ-1 kaznivo dejanje tatvine iz izpodbijane sodbe umeščali v sklop konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru, izpostavlja časovno povezanost med dejanji, njihovo premoženjsko naravo, istovrstnost ter enak vzgib storilca (tj. koristoljubnost). Po drugi strani pa razlikam med dejanji, ki jih izpostavlja sodišče druge stopnje (tj. različen kraj storitve, drugačen način storitve in drugačni predmeti odtujitve), zahteva za varstvo zakonitosti ne pripisuje odločilne teže.

7Izhodišča za presojo zatrjevane kršitve izhajajo iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča, ki je že večkrat presodilo: (i) da se v okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari kot isti historični dogodek obravnava zgolj časovno in krajevno tako povezan življenjski primer, da bi bilo njegovo obravnavanje v več ločenih postopkih z vidika pravice do poštenega sojenja in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo;¹ (ii) da ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki so bila izvršena v istem časovnem obdobju kot nadaljevano kaznivo dejanje, ki je zajeto z drugo sodbo, praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu, temveč bo takšna konstrukcija mogoča samo izjemoma, ko bo med obravnavanimi dejanji in kaznivim dejanjem iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezanosti podana tudi takšna notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ne bo mogoče ustrezno ovrednotiti brez hkratnega upoštevanja okoliščin drugega kaznivega dejanja, saj bi vrednotenje relevantnih okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja;² in (iii) da je treba kriterije za institut nadaljevanega kaznivega dejanja razlagati izredno ozko ter jih razumeti tako, da je utemeljeno mogoče govoriti o enotni dejavnosti storilca.³

8V obravnavani zadevi je obsojenčev zagovornik kršitev načela ne bis in idem zatrjeval že v postopku pred sodiščem druge stopnje, ki je njegove očitke zavrnilo v točkah 13. do 16. obrazložitve drugostopenjske sodbe. Ugotovilo je, da je bil obsojeni A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 47084/2024 z dne 28. 10. 2024 obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, ki ga je storil s tem, da si je v obdobju od 9. 10. 2021 do 3. 1. 2022 v Mariboru, trikrat na ... in enkrat na ..., le tri kilometre stran, protipravno prilastil mobilne telefone različnih znamk na način, da je v treh primerih z vlomom prišel v zaprte prostore (tj. vitrine), v enem primeru pa je odprl odklenjeno omarico in iz nje vzel mobilne telefone. Opisane konkretne okoliščine je sodišče druge stopnje primerjalo z okoliščinami obravnavanega kaznivega dejanja tatvine iz točke A/I.2. izreka prvostopenjske sodbe, ki je bilo izvršeno dne 28. 10. 2021 v Sodražici na škodo D. z. o. o. na način, da je obsojenec iz tehnične trgovine E. odtujil razstavljen akumulatorski udarni vijačnik s polnilnikom. Presodilo je, da sta kaznivo dejanje tatvine iz izpodbijane sodbe in nadaljevano kaznivo dejanje iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru sicer povezani v časovnem okviru in po svoji premoženjski naravi, vendar pa dejanja po drugi strani niso povezana niti krajevno niti po načinu storitve, prav tako pa niso podane druge enake okoliščine, ki bi kaznivo dejanje iz izpodbijane sodbe z življenjskega stališča povezovale z nadaljevanim kaznivim dejanjem v eno samo, neločljivo celoto. Glede na to, da se kaznivo dejanje iz izpodbijane sodbe ni pokazalo kot sestavni del celote, ki jo tvorijo dejanja iz nadaljevanega kaznivega dejanja po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru, je zagovornikov očitek o kršitvi kazenskega zakona zavrnilo kot neutemeljen.

9Vrhovno sodišče takšno presojo pravnomočne sodbe sprejema kot razumno in skladno z uveljavljenimi stališči dosedanje sodne prakse. Relevantne okoliščine obsojenčevih izvršitvenih ravnanj kažejo, da v konkretni zadevi ne gre za izjemen primer, ko bi bila med kaznivim dejanjem tatvine, kot je opisano v točki A/I.2. izreka prvostopenjske sodbe, in nadaljevanim kaznivim dejanjem velike tatvine iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru poleg zunanje (v konkretnem primeru časovne) povezanosti dejanj podana tudi tako tesna notranja povezava med dejanji, da bi vrednotenje protipravnosti obsojenčevih ravnanj in krivde v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega (istega) življenjskega dogajanja in bi bil pregon za kaznivo dejanje tatvine po izpodbijani sodbi izključen. Medtem ko predstavljajo posamezna dejanja iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru serijo protipravnih izvršitvenih ravnanj, ki jih združuje več povezovalnih elementov (poleg časovne dimenzije, obsojenčeve koristoljubnosti in premoženjske narave dejanj tudi njihova tesna prostorska povezanost, enak način izvršitve in vsakokrat enaki predmeti odtujitve), gre pri kaznivem dejanju tatvine iz izpodbijane sodbe za prostorsko ločeno dejanje in predvsem za toliko drugačen način izvršitve, da obsojenčevega ravnanja ni mogoče šteti za del enotne dejavnosti, ki ga ne bi bilo mogoče ločeno preganjati. Tudi po prvem odstavku 54. člena KZ-1, na katerega se sklicuje vložnik, za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ne zadoščajo le enak nagib (koristoljubnosti ali oškodovalnost), enakost oziroma istovrstnost kaznivih dejanj ter njihova premoženjska narava, temveč morajo biti okoliščine dejanj v tolikšni meri enake, da je mogoče govoriti o enotni dejavnosti storilca; pregon za kaznivo dejanje pa bo zoper storilca izključen samo, če je bil predhodno že obsojen za isti historični dogodek, kar vse so pogoji, ki v konkretnem primeru niso izpolnjeni.

10V obravnavani zadevi glede na navedeno torej ni mogoče šteti, da predstavlja obsojenčevo izvršitveno ravnanje, kot je opisano v točki točki A/I.2. izreka prvostopenjske sodbe, del istega življenjskega (historičnega) dogodka, za katerega je bil obsojeni A. A. že spoznan za krivega s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 47084/2024 z dne 28. 10. 2024, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP ni podana.

C.

11Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da zatrjevana kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12Odločba o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov pravnomočne sodbe.

13Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 36893/2010-423 z dne 13. 3. 2014, I Ips 244/2015-39 z dne 18. 2. 2016, I Ips 42238/2012 z dne 2. 10. 2018 in druge.
² V tem smislu sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 36893/2010-423 z dne 13. 3. 2014 I Ips 12608/2014-237 z dne 16. 2 2017 in I Ips 42238/2012 z dne 2. 10. 2018.
³ Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Ips 6097/2010-585 z dne 20. 12. 2012.