VSM Sklep IV Cp 210/2026

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I in III razveljavi ter vrne zadeva v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke z dne 27. 11. 2025 zoper sklep o začasni odredbi I Z 17/2025 z dne 20. 11. 2025, pod točko II je zavrglo ugovor nasprotne udeleženke z dne 30. 1. 2026 zoper sklep o začasni odredbi I Z 17/2025-2 z dne 20. 11. 2025 glede začasne preživninske obveznosti ter pod točko III odločilo, da trpita udeleženca vsak svoje stroške ugovornega postopka.

2Zoper citirani sklep vlaga pritožbo nasprotna udeleženka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V obrazložitvi navaja, da je ključna pomanjkljivost izpodbijanega sklepa v tem, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je nasprotna udeleženka pravočasno in konkretno predlagala, čeprav so ti odločilni za pravilno presojo zatrjevane ogroženosti otrok in za razjasnitev dejanske družinske dinamike. Odločitev je sodišče oprlo skoraj izključno na navedbe predlagatelja ter posredna poročanja institucij, povsem pa zanemarilo dokazne predloge, s katerimi je nasprotna udeleženka dokazovala, da je bila sama žrtev dolgotrajnega psihičnega nasilja ter da očitki o njenem domnevnem nasilju nad otrokoma niso objektivno potrjeni. V nadaljevanju utemeljuje, zakaj je sodišče nezakonito zavrnilo zaslišanje predlaganih prič. Graja zavrnitev angažiranja sodnega izvedenca klinične psihologije, ki bi celostno ocenil družinsko dinamiko in ugotovil prisotnost manipulacije otrok. Sodišče ni izvedlo predlaganega neformalnega razgovora z mladoletnima otrokoma pred sodiščem brez prisotnosti predlagatelja in ni opravilo dodatnih poizvedb na osnovni šoli. Nekritično je sprejelo posredne povzetke iz zapisnikov in poročil, ne da bi preverilo, na kakšen način so bile izjave otrok pridobljene, ali so bile dane v varnem in nevtralnem okolju. Odločilo je na podlagi enostranskih trditev in brez kontradiktornosti postopka. Sodišče je prezrlo, da se je mati umaknila v materinski dom zaradi lastnega občutka ogroženosti in psihične stiske, kar je zaščitni ukrep, ne pa dokaz njene starševske neprimernosti. Ta okoliščina je bila napačno interpretirana in uporabljena v škodo nasprotne udeleženke. Zaradi neizvedbe ključnih dokazov je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, nasprotni udeleženki pa odvzeta možnost učinkovitega sodelovanja v postopku.

3Predlagatelj v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi, ki se je začela pred uvedbo rednega postopka varstva koristi otrok, na predlog predlagatelja - očeta, je sodišče njegovemu predlogu ugodilo in z začasno odredbo z dne 20. 11. 2025 začasno zaupalo mladoletna otroka, enajstletno A. A. in desetletnega B. B. v vzgojo in varstvo očetu ter materi določilo začasno preživninsko obveznost v znesku 110,00 EUR za vsakega otroka ter stike z mladoletnima otrokoma v prostorih CSD vsak ponedeljek od 13.00 do 15.00 ure. Nato je sodišče s sklepom, ki je predmet pritožbenega preizkusa, z dne 23. 1. 2026, zavrnilo ugovor matere zoper citirano začasno odredbo. Kot ključni dokaz s katerim je sodišče utemeljilo verjetno izkazano ogroženost mladoletnih otrok udeležencev, je sodišče navedlo poročanje mladoletnih otrok, A. A. in B. B., očetu o nasilju mame nad njima z utemeljitvijo: "poročanje mladoletnih otrok o izvajanju nasilja mame nad njima je po mnenju sodišča iskreno in prav gotovo brez namena škodovati mami, zato sodišče s stopnjo verjetnosti zaključuje, da sta bila mladoletna otroka pred umikom nasprotne udeleženke v materinski dom ogrožena zaradi izvajanja fizičnega in psihičnega nasilja nasprotne udeleženke nad mladoletnima otrokoma, zaradi česar je sodišče ugovor nasprotne udeleženke v celoti zavrnilo."

6Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 350. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 7. in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), preizkusilo sklep sodišča prve stopnje, ki se pritožbeno izpodbija, v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter opravilo uradni pritožbeni preizkus. Pri tem preizkusu ugotavlja, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba obrazloženo graja, med drugim z očitkom, da sodišče niti v ugovornem postopku ni pridobilo izjav enajst letne A. A. in desetletnega B. B., temveč je sledilo izpovedbi očeta, da sta se mu otroka zaupala o neprimernem vedenju matere, s katerim ju je ogrožala.

7Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (določba 161. člena Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ). Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ).

8Z začasnimi odredbami se v družinskopravnih zadevah začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo koristi otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je omejena na nujne, torej izjemne primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode ali do nasilja. Začasne odredbe v družinskopravnih zadevah imajo namreč velik neposredni vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovi izdaji pristopati restriktivno¹.

9Sodišče prve stopnje se je v točki 10 obrazložitve sicer sklicevalo na pravilno materialnopravno podlago za izdajo začasne odredbe, na verjetno izkazane okoliščine, ki morajo biti izpolnjene, da lahko sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma ugovor zoper začasno odredbo zavrne. Potem, ko je začasno odredbo izdalo na podlagi navedb očeta v predlogu in predlogu priloženih listin,² je po ugovoru matere, opravilo narok in na naroku predlagatelja in nasprotno udeleženko zaslišalo. A mati je že v ugovoru zoper izdano začasno odredbo predlagala zaslišanje več prič, pritegnitev izvedenca klinične psihologije ter neformalno zaslišanje mladoletnih otrok, poizvedbe v osnovni šoli v zvezi s tem, ali sta se otroka komu zaupala o dogajanju v družini in kako sta predstavila katerega od staršev ter zaslišanje udeležencev. Predlagatelj je v odgovoru na ugovor prav tako predlagal nadaljnje dokaze: zaslišanje strokovnih delavk CSD, pridobitev popolne dokumentacije CSD L. o obravnavi družine, pridobitev mnenja CSD P. ter mnenja osnovne šole o njihovih zaznavah pri otrocih pred in po namestitvi matere v materinski dom.

10Mati je navajala in izpovedala , da je bila sama žrtev večletnega psihičnega nasilja s strani predlagatelja, da je zaradi tega tudi fizično in psihično zbolela, zanikala pa je, da bi kakorkoli s svojimi ravnanji ogrožala otroka oziroma izvajala fizično nasilje nad otrokoma. Navajala je, da je sodišče začasno odredbo izdalo zgolj na podlagi navedb in enostranskih dokazov predlagatelja. Tudi v izpovedbi na naroku je vztrajala, da je popolna laž, kar predlagatelj navaja o njenem nasilju, da sta se s predlagateljem razvezala že leta 2024, vendar sta zaradi otrok živela pod isto streho, da je s tem, ko se je odselila v materinski dom rešila sebe, da mora sedaj še otroka, da je o vsem dogajanju zaupala polnoletni hčerki K., s katero se je večkrat slišala in ji zaupala, kaj se dogaja, da je bila v času, ko ji predlagatelj očita nasilje, v izredno slabem psihofizičnem stanju, da je še komaj živela, da so ji odpovedale roke, da je komaj hodila. Vztrajala je pri tem, da ni izvajala nasilja nad otrokoma.

11Sodišče je odločitev je utemeljilo z oceno, da verjame predlagatelju, da sta si otroka zapisovala dogajanje v lanskem letu v poletnem času, ko sta bila sama z mamo in je mama nad njima izvajala psihično in fizično nasilje s preganjanjem s kuhalnico, z udarci po glavi, cukanjem za lase, zaradi česar sta se zatekla v sobo in držala vrata, da bi preprečila njen vstop v sobo. Zaključilo je, "da poročanju A. A. in B. B. očetu o nasilju mame nad njima, sledi, saj je predlagatelj sam navedel, da je bila nasprotna udeleženka pred diagnozo rak dobra mama oziroma, kot sta mu otroka povedala, najboljša mama. Otroka prav gotovo, če ne bi bila izpostavljena nasilju mame nad njima, ne bi izražala strahu pred njo".

12Po pregledu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v fazi ugovornega postopka zaključek o verjetnem obstoju ogroženosti otrok utemeljilo z navedbam očeta, ki jih je dokazoval s svojo izpovedbo ter svojo pisno izjavo ter z zapisniki CSD.³ Iz zapisnikov izhaja, da je bil vedno na CSD prisoten le oče, ki je izjavljal o dogajanju v družini, o tem, kar sta mu govorila otroka. Iz zapisnika medinstitucionalnega sestanka je pod "sklep tima" naveden razgovor z otrokoma, kar pa ni bilo izvedeno, čeprav je mati to predlagala že v ugovoru zoper začasno odredbo. Zato sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to je kršitev pravice do kontradiktornosti oziroma pravice do izjave⁴. Sodišče ni upoštevalo, da je zahtevana stopnje utemeljitve verjetno izkazane ogroženosti v sklepu o zavrnitvi ugovora enega od staršev ter s tem povezana raziskovalna dolžnost sodišča⁵, odvisna od tega kako očitno in neposredno grozi škoda otroku. Ker živi mati sedaj v materinskem domu in ima po izdani začasni odredbi mati z otrokoma le nadzorovane stike, je zatrjevana ogroženost otrok odpravljena. Zato materi na račun hitrosti postopka ter znižanega dokaznega standarda, ne smejo biti kršene njene temeljne pravice. Pritrditi je, da sodišče neutemeljeno ni izvedlo dokazov, s katerimi bi mama lahko dokazovala svoje navedbe v ugovoru ter v nadaljnjih vlogah, zlasti, da sodišče ni pridobilo izjave otrok. Temu dokaznemu predlogu bi lahko ugodilo na način, da bi od CSD zahtevalo, da opravi razgovor z otrokoma, ali, da bi samo opravilo neformalni razgovor. Izvedba neformalnega razgovora z otrokoma, bodisi preko CSD ali s strani sodišča, ne bi bistveno zavlekla postopka. Iz večinske sodne prakse v primerljivih zadevah sicer izhaja, da sodišča v ugovornem postopku pridobijo mnenje CSD⁶. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da bi sodišče moralo izvesti dokaz z izvedencem, saj je za pridobitev izvedenskega mnenja potrebnih več mesecev, sodišče zato v postopku odločitve o ugovoru ne more čakati na izvedbo tega dokaza.

13Sodišče druge stopnje glede na navedeno pritrjuje pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo v ugovornem postopku v celoti vzpostaviti kontradiktornost in izvesti tudi dokaze, s katerimi mati dokazuje svoje nasprotne navedbe, da otrok ni ogrožala. Ker izhaja iz podatkov spisa, da je v teku tudi redni postopek varstva koristi otrok, bo sodišče preverilo ali je tam že pridobljeno mnenje CSD, ki vsebuje tudi izjave obeh mladoletnih otrok o dogajanju v družini. Prav tako bo, po pridobitvi izjav oziroma mnenja CSD, ponovno ocenilo potrebo po zaslišanju materinih prič oziroma bo dokaze zavrnilo z ustavno dopustnimi razlogi. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo ponovno presodilo verjeten izkaz ogroženosti, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe.

14Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijan sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

15Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo.

¹ Ustavno sodišče je v odločbi Up-410/01, z dne 14. 2. 2002 izpostavilo, da imajo začasne odredbe v družinsko pravnih zadevah velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. Izdaja začasne odredbe je izjemen ukrep, s katerim se začasno uredi položaj na način, s katerim se prepreči ogroženost otroka. Tako tudi v enotni sodni praksi: VSL Sklep IV Cp 149/2023, VSC I Cp 201/2022, VSL IV Cp 2123/2017, VSL sklep IV Cp 734/2021, VSM III Cp 300/2020.
² Zapisnik medinstitucionalnega sestanka CSD P. z dne 10. 11. 2025, zapisnik CSD P. z dne 15. 10. 2025, zapisnik CSD P. z dne 17. 11. 2025, mnenje o ogroženosti za BPP, podano s strani CSD P. z dne 17. 11. 2025.
³ Zapisnik CSD P. z dne 15.10.2025, Zapisnik medinstitucionalnega sestanka CSD P. z dne 10. 11. 2025, Zapisnik CSD P., Enota L., z dne 17. 11. 2025, ko se je predlagatelj oglasil na CSD in tam podal izjavo o dogajanju v družini.
⁴ Določba 5. člena ZNP-1.
⁵ Določba 7. člena ZNP-1: V postopkih, ki se lahko začnejo po uradni dolžnosti, ali če gre za varstvo pravic oseb iz drugega odstavka prejšnjega člena, sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli, in izvaja tudi dokaze, ki jih udeleženci niso predlagali.
⁶ Tako v zadevah: VSL Sklep IV Cp 1514/2025: "Da otrok ni ogrožen izhaja tudi iz mnenja CSD, enako izhaja tudi iz razgovora otroka s psihologinjo na CSD", VSC Sklep I Cp 67/2025, VSL Sklep IV Cp 1229/2024, VSM III CP 87/2024, VSM III Cp 1054/2025.