7. člen ZNP-1

Če otroci stike zavračajo, je zaradi ugotavljanja njihove koristi treba ugotoviti, zakaj jih zavračajo in v povezavi s tem presoditi, če, kakšni in koliko stikov je posameznemu otroku v korist. Pri ugotavljanju zmožnosti staršev za pridobivanje dohodka je treba ugotoviti realne pridobitne zmožnosti. Upoštevajo se zmožnosti za zaslužek v danem okolju in vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo in strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in njegovo zdravstveno stanje.

V postopku zavarovanja, v katerem je odvzet otrok, je pravni interes izkazan, če bi v primeru ugoditve pravnemu sredstvu prišlo do spremembe vložnikovega pravnega položaja ali pravnega položaja otroka.

Po pregledu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v fazi ugovornega postopka zaključek o verjetnem obstoju ogroženosti otrok utemeljilo z navedbam očeta, ki jih je dokazoval s svojo izpovedbo ter svojo pisno izjavo ter z zapisniki CSD. Iz zapisnikov izhaja, da je bil vedno na CSD prisoten le oče, ki je izjavljal o dogajanju v družini, o tem, kar sta mu govorila otroka.

Sodišče se je pravilno oprlo na določbe 161. člena v povezavi s 157. členom DZ, na podlagi katerih sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen, in da je ogroženost podana v primeru obstoja ali zelo verjetnega obstoja škode na telesnem ali duševnem zdravju ali razvoju. Pravilno je stališče, da je verjetno izkazana ogroženost otroka, če ni kontinuirano poskrbljeno za zadovoljitev potreb, ki mu omogočajo zdrav razvoj, in da pri tem ne gre le za nujne življenjske potrebščine, ampak za vse potrebe, ki terjajo denarni prispevek. Starša sta dolžna v skladu s svojimi zmožnostmi redno prispevati za kritje vseh otrokovih življenjskih potreb (189. in 190. člen DZ). Prenehanje življenjske skupnosti ne zmanjšuje te obveznosti. Terja le prilagoditev načina prispevanja glede na razporeditev dejanske skrbi za otroka.

Da sodišče lahko formira svojo materialnopravno odločitev o preživnini, mora ugotoviti dejstva, na katerih bo svojo odločitev zasnovalo. Njihova ugotovitev je najprej odvisna od udeležencev postopka. Ti so dolžni sodišču v celoti in po resnici posredovati oziroma ponuditi vsa njim znana, za odločitev sodišča odločilna dejstva in dokaze ter odgovoriti na to navezujoča se vprašanja sodišča. Predlagateljica v pritožbi poudarja preiskovalno načelo (7. člen ZNP-1), ki velja pri postopanju sodišča v postopkih za ureditev družinskih razmerij. To načelo pomeni, da lahko sodišče zaradi varstva otrok ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navajali. Tega načela pa ne gre razumeti tako, da so lahko udeleženci neaktivni in zgolj opazujejo, kaj bo storilo sodišče. Njihov pravni interes za odločitev jim narekuje sodelovalno dolžnost pri zbiranju procesnega gradiva, pri postavljanju dejanskih trditev in predlaganju dokazov. Trditveno in dokazno breme udeležencev je med njih porazdeljeno glede na njihove materialno pravne položaje. Dejanske trditve glede preživninskih potreb mora postaviti preživninski upravičenec oziroma otrokov zakoniti zastopnik (starš), pri katerem otrok živi o

Pritožba zmotno meni, da sodišče ni imelo pravne podlage za spremembo že izdane začasne odredbe po uradni dolžnosti. Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj, izreče drug ukrep za varstvo koristi otroka, če se med izvajanjem ukrepa izkaže, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje, odloči o podaljšanju izrečenega ukrepa ali ukrep ponovno izreče. Sodišče mora odločitve spremljati in nadaljnje odločitve glede načina in obsega stikov prilagajati v nadaljevanju postopka ugotovljenim okoliščinam na podlagi poročil CSD oziroma glede na ugotovitve iz nadaljnje izvedbe dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ki so mu narekovale, da izda začasno odredbo po uradni dolžnosti, ne glede na trditveno podlago in predloge strank, saj nanje ni vezano (7. člen ZNP-1).

Glede na vse te okoliščine ter ob poudarjenem procesnem vodstvu, ki ga sodišču nalaga 6. in 7. člen ZNP-1, sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki bi omogočali prepričljivo odločitev o odpustu oziroma o zadržanju na oddelku pod posebnim nadzorom.

V skladu s stališči prevladujoče sodne prakse je treba začasno odredbo o preživljanju otroka izdati, če je ogroženo njegovo nujno (eksistenčno) preživljanje, pri čemer je treba izkazati verjetnost, da roditelj krši svojo preživninsko obveznost (t.j. ne prispeva k preživljanju otroka). Pri nujnih (eksistenčnih) potrebah otrok se upoštevajo zgolj stroški prehrane, oblačila in obutve, kozmetike in stanovanjski stroški, ne pa stroški za izvenšolske dejavnosti in dodatne šolske aktivnosti. Čeprav se otroški dodatek po ustaljeni sodni praksi pri višini preživnine v rednem postopku ne upošteva, pa ga je treba upoštevati pri presoji vprašanja, ali je zaradi neplačevanja preživnine otrok eksistenčno ogrožen v smislu 161. člena DZ. Po oceni sodišča druge stopnje dejstvo, da je predlagatelj v priporu in ne more več preživljati mld. A. A. v naravi, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo iz leta 2020, in da svoje preživninske obveznosti ne izpolnjuje niti v denarju, predstavlja bistveno spremenjeno okoliščino, ki utemeljuje spremembo odločitve o preživnini, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Neprostovoljno zadržanje v psihiatrični bolnišnici zaradi pregleda, ki ga odredi sodišče v postopku postavitve pod skrbništvo, je poseg v človekovo pravico do osebne svobode. Ustavnopravna dolžnost sodišča je zato, da pred odreditvijo ukrepa stori, kar razumno more, da bi se cilj postopka - zavarovanje ogroženih pravic in koristi pritožnice - uresničil na manj invaziven način. To pomeni, da mora sodišče najprej ugotoviti, katere konkretne pravice in koristi posameznika so resno ogrožene in ali so sploh ogrožene. In, naprej, prisilni pregled se sme odrediti, ko vprašanja, ali je razlog za to ogroženost duševna motnja, izvedenec ne more zadovoljivo rešiti drugače, kot da se posameznika zadrži in pregleda v bolnišnici. Presoja, ali se izvedenec do (morda ne najbolj optimalnih, a še vedno dovolj zanesljivih) ugotovitev lahko dokoplje drugače, praviloma ne bo mogoča, dokler sodišče ne izvede razumno dosegljivih dokazov, ki so po svoji naravi lahko podlaga za oceno o posameznikovem zdravstvenem stanju. Zakonsko podlago za pridobivanje takih dokazov ima sodišče v 7. členu ZNP-1 in prvem odstavku 48. člena ZNP-1, pri tem mu v okviru svojih pristojnosti lahko pomaga tudi center za social

Če namena zavarovanja ni mogoče doseči že z izdajo sklepa o začasnem skrbništvu, v postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo sodišče lahko izda vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja - zaščito koristi in pravic osebe, ki jih ne more urediti sama. V postopku zavarovanja je temeljno vodilo izključno zaščita osebe, njenih interesov in koristi pred nevarnostjo ali škodo (premoženjsko in nepremoženjsko), ki grozi varovani osebi, nikakor pa ne zaščita premoženjskih koristi in pričakovanj predlagateljev ali tretjih oseb. Izrečeni začasni ukrep mora biti sorazmeren stopnji sposobnosti osebe in prilagojen njenim individualnim okoliščinam in izključno potrebam varovane osebe. Ker odklonitvenih razlogov ni mogoče prvič uveljavljati šele v pritožbi, se pritožbenemu sodišču ni treba vsebinsko opredeljevati do okoliščin, ki naj bi kazale na pristranskost sodnice.

V postopku za izdajo začasne odredbe se ugotavljajo le dejstva, ki so potrebna za ugotovitev zatrjevane ogroženosti otrok, medtem ko skupno dokazno oceno, ki omogoča prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mld. otrokoma, zakon nalaga sodišču glede odločitve v rednem postopku.

Za odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena med starša je treba ugotoviti njune preživninske zmožnosti in ne premoženjsko stanje.

Kadar sodišče dokaznega postopka ne izvaja, ampak le prepiše ugotovitve sodnega izvedenca, sodna odločba ni konsistentna in je ni mogoče preizkusiti (14. točka 339. člena ZPP). Da sodišče lahko popolno in pravilno ugotovi dejansko stanje, mu je zakonodajalec v 7. členu ZNP-1 podelil preiskovalna pooblastila.

Prvo sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe o preživnini, sledeč stališču sodne prakse, ki se je oblikovalo še v času veljavnosti ZZZDR v zvezi z določili ZPP in ZIZ. Tedaj je bil osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe o preživnini za otroka ogroženost njegovega nujnega preživljanja. Po uveljavitvi oziroma začetku uporabe DZ ter kasnejši spremembi ZIZ v letu 2021 je bilo takšno stališče sodne prakse vse bolj navzkriž z načelom otrokove koristi. Znesek preživnine po začasni odredbi za najnujnejše otrokove potrebe (nujno preživljanje) praviloma zagotavlja nižji življenjski standard otroka od tistega, ko starša za njegovo preživljanje prispevata prostovoljno ali na podlagi končne odločbe sodišča. Če razlike v času veljavnosti začasne odredbe ne more pokriti drugi od staršev, je na škodi kakovost otrokovega življenja. Dolgotrajno znižanje kakovosti življenja pomeni otrokovo ogroženost. Preživnina po začasni odredbi bi morala presegati znesek, potreben za otrokove nujne življenjske potrebe.

Obveznost poročanja o svojem delu in podajanja računa o upravljanju premoženja enkrat letno ali kadar to zahteva CSD nastane ob postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo in z imenovanjem skrbnika.

Na podlagi četrtega odstavka 174. člena DZ lahko ukrep odvzema otroka staršem in namestitev otroka v rejniško družino traja največ tri leta. Zmotno je stališče, da bo takšen ukrep dejansko trajal več kot tri leta, saj je k dobi trajanja potrebno prišteti tudi čas trajanja začasne odredbe o odvzemu otroka. V sodni praksi in teoriji je sprejeto stališče, da se čas trajanja izdane začasne odredbe ne všteje v čas trajanja ukrepa. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, da je rok trajanja ukrepa neposredno povezan s cilji (nameni) takšnega ukrepa trajnejšega značaja. S tem so varovane tako koristi otroka kot pravice staršev. Zakonodajalec je predvidel za izrek takšnega ukrepa samostojen rok trajanja, v katerem bi se lahko namen in cilji takšnega ukrepa tudi izpolnili, v predvidljivih okoliščinah, ko je dokončno jasna izbira ukrepa in ne le začasna rešitev.

Sodišče prve stopnje se je v okviru odločitve, da stiki potekajo v prostorih CSD Celje in pod nadzorom njihovega strokovnega delavca, opredelilo le z vidika ustreznosti stikov v razmerju do staršev, katerih možnosti za njihovo izvajanje je ugotavljalo, ne pa tudi z vidika koristi otroka. Ker se ni opredelilo, v čem je za otroka korist izvajanja stikov, ki je časovno in krajevno oddaljeno od kraja, kjer otrok skupaj z materjo sedaj biva, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Otrokova korist je vodilo tudi pri določitvi pristojnega centra za izvajanje stikov pod nadzorom, zato mora biti odločitev sodišča, še posebno, če odstopa od zakonsko predvidene pristojnosti, obrazložena.

Glede pritožbene graje, da se ne ve, kolikšne količine marihuane in tablet zaužije nasprotni udeleženec in kako poskrbi za mld. A. A. v času stikov, in da bi moralo sodišče prve stopnje to preveriti, sodišče druge stopnje odgovarja, da mora sodišče v družinskih postopkih sicer res po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi otrok (drugi odstavek 6. člena ZNP-1) in da v tovrstnih postopkih sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli, in izvaja tudi dokaze, ki jih udeleženci niso predlagali (7. člen ZNP). Vendar to ne pomeni, da mora sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ugotavljati vsa dejstva, ki so jih navajali udeleženci postopka. Dodatno zbiranje procesnega gradiva po uradni dolžnosti je omejeno zgolj na tiste primere, ko obstajajo indici (sumi) ali ko ugotovljena dejstva kažejo, da bi utegnile biti ogrožene otrokove koristi, če bi sodišče upoštevalo zgolj procesno gradivo, ki sta ga ponudila udeleženca postopka.

Natančno določen zahtevek ni obvezna sestavina predloga za vodenje nepravdnega postopka. Po prvem odstavku 23. člena ZNP-1 mora predlog vsebovati le opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, ki so pomembna za odločitev, dokaze za te navedbe, druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga, in identifikacijske podatke udeležencev. Predlog, ki ga je v tej zadevi vložil CSD, ima vse navedene sestavine. Materialno pravo mora sodišče poznati. Ko prejme predlog za ureditev razmerja v nepravdnem postopku, mora ugotoviti, katere pravne norme je treba uporabiti in katera so dejstva, ki jih mora v ta namen ugotoviti. Ker iz predloga izhaja, da nasprotna udeleženka ni sposobna sama skrbeti za svoje pravice in interese, sodišče lahko ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli, in izvaja dokaze, čeprav jih udeleženci ne predlagajo (7. člen ZNP-1). Institut podaljšanja roditeljske pravice je bil z uveljavitvijo DZ aprila 2019 odpravljen, nadomestil ga je institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. V 293. členu DZ določa, da se za zakonske učinke pravnomočnih sodnih odločb o podaljšanju roditeljske pravice uporabljajo določbe DZ. Osebe, nad kater