VSRS Sodba I Ips 51325/2010-107

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo A. A. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena v zvezi z 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, B. B. in C. C. pa storitve dveh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 211. člena v zvezi z 25. členom KZ. Obsojenim je izreklo pogojne obsodbe, v okviru katerih je A. A. določilo enotno kazen eno leto in en mesec zapora, B. B. in C. C. pa devet mesecev zapora, ki ne bodo izrečene, če v preizkusni dobi dveh let ne bodo storili novega kaznivega dejanja ter ob dodatnem pogoju, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovancem poravnajo njihove premoženjsko pravne zahtevke, in sicer:

A. A. družbi KAPIS d.o.o. 2.106, 36 EUR ter družbi DARS d.d. 1.340,08 EUR;

B. B. in C. C. družbi RTG 4. 172, 92 EUR ter

A. A.,B. B. in C. C. družbi KAPIS d.o.o. 6.938,01 EUR.

V določene kazni je obsojenim vštelo čas pridržanja in čas prebit v priporu, jim naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, vključno s sodno takso ter naložilo povrnitev škode tako, da mora:

A. A. družbi KAPIS d.o.o. plačati 2.106,36 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2002 do plačila ter družbi DARS d.d. 1.340,08 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2002 do plačila;

B. B. in C. C. družbi RTG 4.172,92 EUR ter

A. A.,B. B. in C. C. družbi KAPIS d.o.o. 6.938,01 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2002 do plačila.

Obtožbe v zvezi z ostalimi obsojenim očitanimi kaznivimi dejanji je iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrnilo.

2Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je dodatna pogoja v pogojni obsodbi pod 2. in 3. alinejo določilo tako, da morata B. B. in C. C. družbi RTG plačati vsak po 2.086,46 EUR ter A. A., B. B. in C. C. družbi KAPIS d.o.o. vsak po 2.312,67 EUR, roka za izpolnitev dodatnega pogoja pa B. B. in C. C. podaljšalo za šest mesecev. Obsojenima je spremenilo tudi odločbo o vštevanju časa pridržanja obsojenima, v preostalem pa pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Obsojeni B. B. sodbo izpodbija zaradi „zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka“ in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj njegovi zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Savica Pureber. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga zavrnitev zahteve.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke, na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenemu, vendar se ta o odgovoru tožilca ni izjavil.

B.

6Procesno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, to je kršitev pravice do obrambe, obsojenec utemeljuje z navedbami, da mu sodišče ni omogočilo formalne obrambe, zagovora po odvetniku in s tem kršilo ustavne pravice (29. člen Ustave Republike Slovenije) in pravice kazenskega postopka (67. člena ZKP), na podlagi katerih ima pravico do zagovornika. Zaradi slabega premoženjskega stanja si zagovornika ni zmogel najeti sam, je pa po tem, ko je po slučaju izvedel, da ima pravico zaprositi za brezplačno pravno pomoč, to tudi storil ter hkrati sodišču predlagal preložitev naroka za glavno obravnavo do odločitve organa za brezplačno pravno pomoč, vendar je bil njegov predlog zavrnjen. Navaja, da je takšna odločitev odločilno vplivala na izid postopka, saj je ravno na tem naroku soobsojeni C. C. izpovedal, da vložnik na dan storitve kaznivega dejanja ni sodeloval z njim in soobsojenim A. A.

7Res je, da je pravica do obrambe z zagovornikom (pravica do formalne obrambe) po Ustavi razglašena za eno temeljnih pravic, pomoč, ki mu jo lahko nudi le zagovornik, pa eno jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku, zato da mu zagotovi uresničevanje drugih ustavnih pravic, na prvem mestu pravico do poštenega sojenja (2. alineja 29. člena Ustave). Sodišče je torej obdolženca o tej pravici dolžno poučiti (drugi odstavek 67. člena), dolžno pa mu je zagotoviti tudi določen čas za pripravo obrambe (četrti odstavek 12. člena ZKP). V konkretni kazenski zadevi je bil pravni pouk v tej smeri obsojencu dan na glavni obravnavi dne 10. 6. 2011 (list. št. 691), saj je bil obsojeni izrecno poučen, da pogoji za obvezno formalno obrambo niso izpolnjeni, da pa ima pravico zagovornika poiskati in imenovati sam, bodisi na podlagi pooblastila ali preko brezplačne pravne pomoči. Zato ne držijo navedbe vložnika, da je za to možnost izvedel slučajno, od ljudi, tik pred obravnavo. Obsojeni je šele na sedemnajstem razpisanem naroku za glavno obravnavo, dne 24. 10. 2011, še več kot štiri mesece po tem, ko je bil poučen tudi o tem, da ima pravico zaprositi za brezplačno pravno pomoč, tik pred obravnavo vložil nepopolno vlogo za brezplačno pravno pomoč (ki je bila kasneje iz tega razloga zavržena) ter hkrati predlagal (ponovno) preložitev glavne obravnave. Glede na takšno stanje je odločitev sodišč prve in druge stopnje, da obsojenec ni bil prikrajšan v pravici do obrambe, saj je procesno pravico zavestno uporabil v nasprotju z njenim namenom, povsem pravilna.

8Zmotno je tudi stališče vložnika, da je pregon za kaznivo dejanje na škodo družbe KAPIS d.o.o., zastaran. Kot je razvidno iz spisa, je obsojeni kaznivo dejanje storil v obdobju med 28. 12. 2001 in 3. 1. 2002, sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 25. 10. 2011, o obsojenčevi pritožbi (in pritožbi zagovornika soobsojenega) pa je višje sodišče odločilo 16. 12. 2011. Iz spisovnih podatkov je tudi razvidno, da je višje sodišče svojo sodbo odpravilo Okrožnemu sodišču 19. 12. 2011, sodišče prve stopnje pa je sodbo pritožbenega sodišča obsojencem in zagovornikom ter državnemu tožilcu odpravilo 20. 12. 2011 (štampiljka na list. št. 779).

9Za kaznivo dejanje tatvine se storilec po prvem odstavku 211. člena lahko kaznuje z zaporom do treh let. Po 4. točki prvega odstavka 111. člena tega zakona je določen relativni rok za zastaranje kazenskega pregona za kazniva dejanja, kjer se sme izreči storilcu kazen nad eno leto zapora (do pet let) pet let, absolutni zastaralni rok pa po šestem odstavku 112. člena nastopi, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje kazenskega pregona, kar pomeni v konkretni kazenski zadevi deset let od storitve kaznivega dejanja.

10Glede na stališče, ki ga je sprejelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbah Up-3871/07-26 in U-I- 80/09 z dne 1. 10. 2009 in je, kot v prehodnem obdobju, do odprave ugotovljene protiustavnosti, veljalo tudi v času, ki je relevanten za presojo zastaranja, pravnomočnost sodbe, če je vložena pritožba in sodišče o njej odloči na seji senata, nastopi z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku. Ker je v konkretnem primeru sodba postala pravnomočna 20. 12. 2011, kazenski pregon za to kaznivo dejanje še ni zastaral (ne glede na to, kdaj je obsojeni dejansko prejel pravnomočno sodbo).

11Zahteva sodišču po eni strani očita, da izrečena kazenska sankcija ni primerna, saj ne pri določitvi zaporne kazni ne pri določitvi roka za poplačilo premoženjsko pravnih zahtevkov v okviru dodatnega pogoja v pogojni obsodbi, ni upoštevalo (olajševalne) okoliščine, da ima obdolženec majhnega otroka, ki ga preživlja, po drugi strani pa trdi, da sodišče olajševalnih okoliščin sploh ni obrazložilo. Primernosti izrečene kazni (vključno z dolžino trajanja roka za izpolnitev dodatnega pogoja) vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati, saj je odločitev o kazni, glede na določbo 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom mogoče izpodbijati le, če bi bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Prekoračitev je podana predvsem takrat, če sodišče izreče kazen zunaj zakonskih mejah ali kazensko sankcijo oziroma kazen, ki je zakon sploh ne pozna ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. V obravnavani zadevi vložnik takšne kršitve ne utemeljuje, sodišče druge stopnje pa se je do vseh okoliščin, ki so vplivale tako na odmero določene kazni kot tudi roka za izpolnitev dodatnega pogoja tudi določno opredelilo (točki 17 in 18 sodbe sodišča druge stopnje).

12Z nadaljnjimi navedbami, da je v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku odločitev o teku zakonsko zamudnih obresti v nasprotju z določbami civilnega materialnega prava, vložnik uveljavlja kršitev s področja civilnega materialnega prava, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku prav tako ni mogoče izpodbijati (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s členom 372. ZKP, prim. tudi sodbe VS RS I Ips 434/2008 z dne 16. 12. 2009, I Ips 273/2008 z dne 29. 1. 2009 in I Ips 442/2008 z dne 15. 1. 2009).

C.

13Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14Ker obsojeni z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan, na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.