VSC Sklep I Ip 208/2025

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžničin ugovor po izteku roka (I. točka izreka). Naložilo ji je, da upniku v roku 8 dni povrne 671,97 EUR izvršilnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obresti v primeru zamude s plačilom (II. točka izreka), sama pa trpi svoje stroške (III. točka izreka).

2Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje dolžnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi uveljavlja, da ji sodišče prve stopnje ni vročilo odgovora upnika na njen ugovor po izteku roka, čeprav je svojo odločitev utemeljilo prav na navedbah iz te vloge. S tem je bila dolžnici odvzeta možnost, da se izjavi o trditvah nasprotne stranke, kar pomeni kršitev pravice do izjave po 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS) in bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.¹ Neutemeljena je tudi po njenem mnenju zavrnitev dokaznega predloga, po katerem bi moral upnik predložiti kartico vseh plačil za kredit in bi lahko potrdil, da po letu 2018 ni bilo plačanega nobenega obroka. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji zastaranja. Zadnje plačilo po kreditni pogodbi je bilo izvedeno julija 2018, zato je terjatev po 365. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) zastarala julija 2023. Upnik ni dokazal nobenega plačila po tem datumu, zato zastaranja ni bilo mogoče pretrgati. Dolžnica je za relevantni bančni izpisek izvedela šele julija 2024, kar predstavlja novo dejstvo, ki ga prej objektivno ni mogla uveljaviti. Nadalje zavrača navedbe upnika o stečaju glavne dolžnice kot zavajajoče. Trdi, da se stečajni postopek St 2775/2017 ne vodi zoper glavno dolžnico, saj identifikacijski podatki niso pravilni (kršitev 17. člena ZFPPIPP), slovensko sodišče pa ni pristojno po Uredbi EC 848/2015. Poleg tega ugovarja veljavnosti samega izvršilnega naslova. Meni, da notarski zapis ni izvršljiv po 20.a členu ZIZ (sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1547/2018), ker upnik ni predložil dokazila o zapadlosti terjatve, hkrati pa je zapis ničen zaradi abstraktno opredeljenih obveznosti. Uveljavlja kršitev enakega varstva pravic in se pri tem sklicuje tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1547/2018. Napačna je po njenem mnenju tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila porokinja solidarno zavezana, saj je iz zapisa razvidno subsidiarno, ne pa solidarno poroštvo.Zaradi napačne odločitve o njenem ugovoru, opozarja na zmotno odločitev o stroških postopka, ki bi morali biti priznani njej. Ob tem navaja, da niti ne more preveriti koliko stroškov je upnik priglasil, saj upnikove vloge ni prejela. Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom. Priglaša pritožbene stroške.

3Upnik v po pooblaščenki podanem pravočasnem odgovoru na pritožbo navaja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve postopka, ker dolžnici ni vročilo odgovora upnika na ugovor po izteku roka. Tudi, če bi ji bil odgovor vročen, odločitev ne bi bila drugačna, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pogoji za ugovor po izteku roka iz 56. člena ZIZ niso izpolnjeni. Poudarja, da je glavna dolžnica dolg večkrat pripoznala s plačili, zadnjič 19. 7. 2018, kar po 364. členu OZ pomeni pretrganje zastaranja. Ker gre za terjatev po neposredno izvršljivem notarskem zapisu, ki je po učinku izenačena z judikatno terjatvijo, zastaranje začne znova teči in bi se v vsakem primeru izteklo šele leta 2028. Ker je terjatev prijavila v stečajnem postopku že 20. 8. 2018, pa je bilo zastaranje dodatno pretrgano. Zavrača trditve o neveljavnosti stečajnega postopka. Meni, da pritožba ni utemeljena, zato naj jo sodišče druge stopnje zavrne in sklep potrdi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Neutemeljene so pritožbene navedbe o absolutni kršitvi pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v povezavi s 366.členom ZPP in 15. členom ZIZ. ZIZ vročitve odgovora upnika na ugovor dolžnika ne predvideva, prav tako pa sodišče prve stopnje svoje odločitve v ničemer ni oprlo na navedbe upnika v vlogi z dne 11. 10. 2024, kot zmotno navaja pritožba, saj to iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja.² Tudi v odločbah I Ip 1315/2022 in Up-2009/14, na kateri se sklicuje pritožnica, je poudarjeno, da je pravica do izjave kršena, kadar sodišče odločitev o ugovoru opre na vlogo, o kateri se stranka ni mogla izjaviti, zato ni primerljiva s pritožbeno obravnavano zadevo. Posledično dolžnici v postopku ni bila kršena pravica do izjave in do enakega varstva pravic.

6Sodišče prve stopnje je v okviru ugovora po izteku roka pravilno presojalo zgolj navedbo dolžnice, da je nastopilo zastaranje izterjevanje obveznosti z 20. 7. 2023, saj se zgolj ta navedba nanaša na čas po pravnomočnosti sklepa o izvršbi (20. 3. 2019) in na čas po vložitvi ugovora glede pravnega nasledstva in prvega dolžničinega ugovora po izteku roka (oba z dne 2. 12. 2021). Slednje pritožbeno niti ni izpodbijano. Ker so iz tega razloga bile prepozne dolžničine navedbe glede časovnice nakazil glavne dolžnice na račun upnikove terjatve, in jih sodišče prve stopnje (pravilno) ni vsebinsko presojalo, je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog dolžnice, po katerem bi upnik moral predložiti kartico vseh plačil po kreditni pogodbi. Iz enakih razlogov sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo tudi bančnega izpiska z dne 26. 10. 2018. Kot pravilno izhaja iz izpodbijanega sklepa, dolžnica ni pojasnila zakaj ni mogla predložiti tega bančnega izpiska prej oziroma zakaj je šele julija 2024 izvedela zanj, saj je dolžnica v izvršilni postopek po pokojni Pavli Ferme vstopila s sklepom z dne 4. 11. 2021, zoper katerega je vložila zgoraj navedena ugovora z dne 2. 12.2021 - kar ni pritožbeno sporno - in bi morala v teh ugovorih navesti vse razloge, ki bi jih lahko uveljavila v času vložitve, zato bi morala k ugovoroma priložiti tudi ta bančni izpisek. Slednje pojasnilo sodišča prve stopnje je v celoti pravilno in temelji na prvem odstavku 56. člena ZIZ, zato so očitki o pristranskosti sodišča prve stopnje neutemeljeni. Kar dolžnica navaja v pritožbi, ko navaja razloge, zakaj bančnega izpiska ni pridobila že prej, so nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči, saj dolžnica ne pojasni, zakaj teh navedb ni podala že pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi 15. členom ZIZ), zato jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo in povzemalo. Nedovoljene pritožbene novote pa predstavljajo tudi navedbe dolžnice glede neposredne izvršljivosti notarskega zapisa po 20.a členu ZIZ in subsidiarnega, namesto solidarnega poroštva, saj dolžnica slednjega pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala. Tudi teh navedb sodišče druge stopnje ni upoštevalo ali jih posebej povzemalo.

7Sodišče prve stopnje razlogov za svojo odločitev v ničemer ni utemeljevalo na teku stečajnega postopka St 2775/2017 in izvršilnega postopka I 862/2016, temveč je v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi s tema postopkoma zgolj povzelo navedbe upnika.³ Zato se sodišče druge stopnje do obsežnih navedb o citiranih dveh postopkih s katerimi pritožnica v bistvenem nasprotuje upnikovim navedbam iz odgovora na ugovor, ne opredeljuje, saj niso pravno odločilne za pritožbeni preizkus razlogov izpodbijanega sklepa in ji v tem postopku ni mogla biti kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Posledično za rešitev pritožbe tudi niso odločilni dokazi, na katere se v zvezi s tem sklicuje pritožba.⁴

8Sodišče prve stopnje je dolžnici pravilno pojasnilo, da se v skladu s 365. členom OZ, zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. In ker je upnik 16. 2. 2017 vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kar ni pritožbeno sporno, se je z navedenim dnem zastaranje pretrgalo, začelo pa bo lahko znova teči šele po koncu izvršilnega postopka (peti odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 369. člena OZ). Tudi glede obresti je sodišče prve stopnje dolžnici pravilno pojasnilo, da slednje predstavljajo stranske terjatve, ki v smislu 344. člena OZ zastarajo takrat, ko zastara glavna terjatev oziroma, ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo. Kar nasprotno uveljavlja pritožba glede zastaranja terjatve, je v celoti neutemeljeno. Pravilna je namreč zgolj povzeta obrazložitev sodišča prve stopnje, zato je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Odločitev sodišča prve stopnje o dolžničinem ugovoru je tako pravilna in sodišče prve stopnje ga je na temelju 58. člen ZIZ lahko zavrnilo. V posledici dolžničinega neuspeha z ugovorom, je sodišče prve stopnje v III. točki izreka še pravilno sklenilo, da trpi sama svoje stroške (ugovora), saj ji niso bili povzročeni neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Glede na obrazloženo, je sodišče druge stopnje - potem ko tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ - pritožbo zoper I. in III. točko izreka zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9Pritrditi pa je pritožbenemu očitku, da dolžnica ne more preveriti pravilnosti in utemeljenost odločitve sodišča prve stopnje glede višine odmerjenih stroškov odgovora na ugovor, saj ga ni prejela, s čimer pritožnica vsebinsko utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena v povezavi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. O povrnitvi stroškov odloči sodišče sicer brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ), zato stroškovnika oziroma vloge, ki vsebuje opredeljen stroškovnik, ni treba vročati strankam v izjavo. Vendar pa sodišče prve stopnje v pritožbeno obravnavani zadevi upnikovega stroškovnika (oziroma odgovora na ugovor) ni vročilo dolžnici niti ob vročitvi izpodbijanega sklepa, zato je ta pritožbeni očitek utemeljen. Iz tega razloga je sodišče druge stopnje na temelju 3. točke 365. člena ZIZ v povezavi s 15. členom ZIZ pritožbi delno ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, saj so razvidni že iz same obrazložitve. Sodišče druge stopnje ni sledilo predlogu pritožbe, da mora nov postopek opraviti drug sodnik, saj to, glede na gornjo obrazložitev, ne bi bilo utemeljeno.

10Zaradi delne razveljavitve izpodbijanega sklepa se odločitev o priglašenih stroških tega pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Pri tem se sklicuje še na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1315/2022 in na odločbo Ustavnega sodišča Up-2009/14.
² Primerjaj točke obrazložitve od 5. do 13.
³ Kar je sodišče druge stopnje delno že pojasnilo v 4. točki obrazložitve tega sklepa.
⁴ Stran predloga za uvedbo stečaja, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 7. 2018, Oklic postopka St 277/2017, preverka po CRP za Ireno Ferme, Odločba FURS o davčnem nerezidenstvu in 15. člen notarskega zapisa.