VSL Sodba I Cpg 446/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da v 15 dneh tožniku plača 63.122,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 17.746,86 EUR tečejo od 24. 5. 2022 do plačila in od zneska 45.375,81 EUR od 8. 6. 2023 do plačila (I. točka izreka) in mu povrne pravdne stroške v višini 1.102,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne. Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja (tretji odstavek 12. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ, v nadaljevanju: Zavod). V prvem odstavku 87. člena ZZVZZ je določeno, da ima Zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene Zavodu, se uporabljajo določila zakona o obligacijskih razmerjih, razen če ni s tem zakonom drugače določeno (90. člen ZZVZZ). Odškodnina obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod (91. člen ZZVZZ).

6Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku Zavoda ugodilo, ker je presodilo, da je zavarovančeva poškodba posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu in drugi ukrepi, predpisani za varnost ljudi. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je zavarovanec hudo telesno poškodoval v nezgodi, ki se je zgodila na gradbišču. Zavarovanca je tistega dne, ko se je zgodila nezgoda pri delu, vodja gradbišča pooblastil za signalista. Do nezgode je prišlo med dvigom lesenih tramov na vrh objekta, ki je bil v gradnji. Operater avtodvigala (delavec toženke) je tovorno vozilo, na katerem je pritrjeno dvigalo, pred dvigom tramov stabiliziral. Potem, ko je tram privezal s trakovi, ga je z dvigalom, s katerim je upravljal s pomočjo daljinskega upravljalnika, pričel dvigovati na mesto vgradnje. Pred tem se z zavarovancem ni sporazumel in je pričel tram dvigovati preden je dobil njegov signal za dvig. Pred dvigom se tudi ni prepričal o tem, kje na objektu se zavarovanec nahaja. Zato je s tramom, ki ga je dvigal, zavarovanca zadel od zadaj, da je ta izgubil ravnotežje, padel z višine in se pri tem hudo telesno poškodoval.

7. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je pri razlagi pojma „uporaba vozila“ zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi za odločitev nejasni in med seboj v nasprotju, zaradi česar sodba ne omogoča preizkusa glede zavrnitve ugovora pasivne legitimacije. V pritožbi vztraja pri stališču, da je šlo pri uporabi avtodvigala za uporabo vozila v smislu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), zaradi česar naj bi bila vtoževana škoda že pokrita s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine.

8Uvodoma višje sodišče zavrača očitek pritožnice, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Obrazložitev izpodbijane sodbe omogoča strankam in višjemu sodišču ugotovitev, zaradi katerih razlogov in na podlagi katerih dejstev je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in jih je vsekakor mogoče preizkusiti, saj se je sodišče opredelilo o bistvenem, to je o razlagi pojma „uporaba vozila“ in obstoju predpostavk, na katerih temelji odgovornost toženke za povračilo vtoževane škode.

9. Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (prvi odstavek 18. člena ZOZP). Kritje teh zahtevkov se nanaša na izplačane stroške osebe, kateri mora zavarovalnica na podlagi ZOZP povrniti škodo, in sicer v deležu odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca (tretji odstavek 18. člena ZOZP). Ne glede na prvi in tretji odstavek 18. člena ZOZP pa so zavarovalnice dolžne plačati Zavodu vnaprejšnjo pavšalno odškodnino za škodo, ki nastane Zavodu zaradi smrti ali poškodb zavarovanih oseb v prometnih nesrečah (četrti odstavek 18. člena ZOZP). S plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine se šteje za poravnano vsa škoda, ki nastane Zavodu zaradi smrti ali poškodb zavarovanih oseb v prometnih nesrečah (sedmi odstavek 18. člena ZOZP).

10Iz navedenih določb izhaja, da je s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine krita tista škoda, ki je predmet urejanja z ZOZP. Z zavarovanjem po ZOZP so kriti zahtevki, ki so posledica uporabe vozila. S pojmom "uporaba vozila" v smislu člena 3(1) Direktive Sveta 72/166/EGS se je ukvarjalo Sodišče Evropske unije in pojasnilo, da njegova razlaga ne more biti prepuščena državam članicam, ker gre za samostojen pojem prava Evropske unije, zato je za njegovo razlago pristojno Sodišče Evropske unije. Zavzelo je stališče, da pojem „uporaba vozila“ zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila.¹ Navedeno stališče je kasneje nadgradilo in dodatno pojasnilo, da pojem „uporaba vozila“ ni omejen na prometno situacijo in ni odvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Glede vozil, ki se poleg tega, da se običajno uporabljajo kot prevozna sredstva, v nekaterih okoliščinah uporabljajo tudi kot delovni stroji, pa je treba ugotoviti, ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo to vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo, zaradi česar ta uporaba lahko spada pod pojem „uporaba vozil“, ali kot delovni stroj, zaradi česar zadevna uporaba ne more spadati pod navedeni pojem.² Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih odločitvah razlikuje med uporabo vozila kot delovnega stroja in kot prevoznega sredstva, pri čemer presoja uporabe prevoznega sredstva ni ozko vezana na javno površino in tudi ne nujno na gibanje prevoznih sredstev.³ Enako izhaja iz sodne prakse višjih sodišč.⁴

11. V obravnavani zadevi je do škodnega dogodka prišlo pri uporabi avtodvigala, ki se lahko uporablja kot prevozno sredstvo in kot delovni stroj. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tovorno vozilo Scania, reg. št. ..., namenjeno prevozu tovora. Poleg tega ima vgrajeno dvigalo za potrebe nakladanja in razkladanja tovora. Zato je za odločitev odločilno, ali se je navedeno tovorno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nezgoda pri delu, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo, zaradi česar ta uporaba lahko spada pod pojem „uporaba vozila“, ali kot delovni stroj, zaradi česar njegova uporaba ne more spadati pod navedeni pojem.

12. Višje sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da se je v obravnavani zadevi vozilo v trenutku, ko je prišlo do nezgode pri delu, uporabljalo kot delovni stroj. Na objektu je bilo potrebno za izvedbo tesarsko krovskih del pripeljane tramove dvigniti na mesto vgradnje. V trenutku, ko se je zgodila nezgoda pri delu, je bilo vozilo izključno v delovni funkciji. Do hude telesne poškodbe zavarovanca je namreč prišlo pri delovnem opravilu, ki se ni opravljalo skupaj s prevozno funkcijo oziroma od nje ni bilo odvisno. Dvig trama na višino s pomočjo dvigala je samostojna delovna funkcija, pri izvajanju katere je vozilo mirovalo, postavljeni so bili stabilizatorji, povzročitelj z vozilom ni upravljal oziroma ni sedel za njegovim krmilom, pač pa je s pomočjo daljinskega upravljalnika upravljal z dvigalom, ki je vgrajeno na to vozilo. Zato v trenutku, ko je prišlo do nezgode pri delu, glavna funkcija tovornega vozila ni bila vezana na njegovo funkcijo prevoznega sredstva, ampak izključno na funkcijo delovnega stroja, ki neodvisno od prevozne funkcije omogoča dvig tovora na višino s pomočjo daljinskega upravljalnika. Takšna uporaba je del funkcije avtodvigala kot delovnega stroja, ne prevoznega sredstva. Iz tega razloga zato ni utemeljen pritožbeni pomislek glede pravilne uporabe 86. člena ZZVZZ ter pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. V zvezi s pritožbenim očitkom, da razlaga pojma „uporaba vozila“ ni odvisna od okoliščine, ali vozilo miruje ali se premika, višje sodišče ugotavlja, da navedeno izhaja tudi iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Res je sodišče prve stopnje poudarilo, da je v trenutku delovne nezgode tovorno vozilo mirovalo, vendar je bila to le ena od okoliščin, ki jih je ugotovilo v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Odločilno je, da je opravilo presojo, ali se je tovorno vozilo uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo ali kot delovni stroj, zaradi česar njegova uporaba v trenutku nezgode pri delu ne more spadati pod pojem „uporaba vozila“.

14V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sprejeta odločitev v nasprotju s sodno prakso, višje sodišče izpostavlja, da uporaba stališč sodne prakse v konkretnih primerih zahteva preizkus podobnosti konkretnega in precedenčnega primera v okviru pravno odločilnih dejstev, ki jih je treba ustrezno ovrednotiti. Učinki precedensa sežejo samo do tam, do koder gredo pravno odločilna dejstva, precedens pa je uporaben le, če so ta dejstva v bistvenem podobna dejstvom primera, za katerega naj bi bil uporabljen.⁵

15. Zato pritožnica ne more biti uspešna s sklicevanjem na odločitve sodišč v primerih, ko sta se prevozna in delovna funkcija vozila opravljali sočasno oziroma je bilo izvajanje delovne funkcije odvisno od prevozne funkcije vozila (VSRS sodba II Ips 117/2002 z dne 18. 12. 2002, VSC sodba in sklep Cp 97/2024 z dne 17. 4. 2024, VSC sodba Cp 48/2023 z dne 21. 6. 2023, VSM sodba I Cpg 245/2017 z dne 12. 10. 2017). V obravnavani zadevi je namreč odločilno, da se je v trenutku, ko se je zgodila nezgoda pri delu, avtodvigalo uporabljalo izključno v funkciji delovnega stroja. Delovno opravilo, pri izvajanju katerega je prišlo do hude telesne poškodbe zavarovanca, je bilo omejeno zgolj na dvig tramov na mesto vgradnje. To delovno opravilo ni bilo sestavni del prevozne funkcije in se tudi ni opravljalo hkrati z njo, ampak je bilo od nje neodvisno, saj operater dvigala ni upravljal z vozilom, ampak s pomočjo daljinskega upravljalnika z dvigalom, ki je vgrajeno na to vozilo.

16. Pritožnica tudi ne more biti uspešna s sklicevanjem na odločitve sodišč v primerih, v katerih ni bila predmet presoje razmejitev med delovno in prevozno funkcijo vozila, ampak je šlo za presojo pojma „uporaba vozil“ zgolj z vidika njegovega gibanja oziroma mirovanja ali z vidika narave površin oziroma poti, na katerih se je vozilo nahajalo v trenutku škodnega dogodka (SEU sodba C-334/16 z dne 20. 12. 2017, SEU sodba C-648/17 z dne 15. 11. 2018, SEU sodba C-100/18 z dne 20. 6. 2019, VSRS sodba II Ips 150/2018 z dne 8. 8. 2019, VSRS sodba II Ips 407/2008 z dne 5. 11. 2009).

17. V sodbi VSL II Cp 1924/2022 z dne 6. 2. 2023 se je presoja sodišča omejila zgolj na „običajno funkcijo vozila“. Pri sklicevanju na navedeno odločitev pa pritožba prezre sodbo SEU C-514/16 z dne 28. 11. 2017, s katero je bilo stališče iz sodbe C-162/13 z dne 4. 9. 2014 (da „uporaba vozila“ zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo vozila) nadgrajeno in dodatno pojasnjeno. Tako je bilo šele v sodbi C-514/16 izpostavljeno, da pojem „uporaba vozila“ ne zajema primera, v katerem vozilo v trenutku nesreče ni v funkciji prevoznega sredstva, ampak v funkciji delovnega stroja. In v obravnavani zadevi je bilo odločilno vprašanje, ali se je tovorno vozilo uporabljalo kot prevozno sredstvo ali kot delovni stroj, zaradi česar njegova uporaba v trenutku nesreče ne more spadati pod pojem „uporaba vozila“. Presoja, ali je vozilo v trenutku nesreče opravljalo delovno ali prevozno funkcijo, tudi ni bila opravljena v sklepu VSRS II Ips 359/2011 z dne 30. 10. 2014. Vrhovno sodišče je namreč zadevo vrnilo v ponovno sojenje ravno zaradi razrešitve vprašanja, katero od navedenih funkcij je traktor opravljal v trenutku, ko se je tožnik poškodoval pri baliranju sena na travniku.

18. Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

¹ SEU sodba C-162/13 z dne 4. 9. 2014, točke 41, 42 in 59.
² SEU sodba C-514/16 z dne 28. 11. 2017, točke 34, 35 in 40.
³ VSRS sklep II Ips 120/2019 z dne 12. 6. 2020, sodba III Ips 25/2018 z dne 13. 11. 2018, sodba III Ips 65/2018 z dne 19. 2. 2019, sodba II Ips 392/2007 z dne 18. 3. 2010, sodba II Ips 721/2009 z dne 3. 12. 2009, sodba in sklep II Ips 247/2006 z dne 14. 2. 2008.
⁴ VSL sodba I Cpg 405/2023 z dne 20. 11. 2024, VSL sodba I Cpg 365/2019 z dne 19. 8. 2019, VSC sodba Cp 570/2018 z dne 13. 3. 2019, VSC sodba Cp 255/2018 z dne 8. 11. 2018, VSL sodba II Cp 2789/2017 z dne 11. 4. 2018 in VSC sodba Cp 327/2017 z dne 23. 11. 2017.
⁵ Zobec, J.: Vprašanje enotne sodne prakse, Podjetje in delo, št. 6-7, 2011, str. 1318.