54. člen ZKUASP

Pravnomočna odločba Sveta za avtorsko pravo je splošen in abstrakten podzakonski pravni akt. Zato tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da zahtevek za plačilo nadomestila na podlagi Odločbe SAP ne pomeni enostranskega spreminjanja Tarife III-C/1, kot je to v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje.

Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife, kar izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-351/12. Sodišče v konkretnem postopku ne določa splošno veljavne tarife, temveč le višino primernega nadomestila za konkreten primer, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neupoštevne vse navedbe toženke glede primerljivosti nadomestila s tujimi tarifami. Velja za ustaljeno stališče, da presoja primernosti tarif ni v pristojnosti rednega sodišča. Ker gre za zelo zahtevna dejanska vprašanja, je tovrstna presoja primernosti veljavnih tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP).

V zadevi je sporna pravilnost in zakonitost sklepa toženca, s katerim je odločil o stroških postopka, ki so nastali v zvezi z določanjem primerne tarife za radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v komercialnih radijskih programih. Za odmero stroškov iz naslova nagrade za predsednika in člane toženca so upoštevne seje in ustne obravnave, ki jih je v zvezi z vsebinskih obravnavanjem glavne stvari izvedel toženec. Na podlagi izkazanih zapisnikov sej in ustnih obravnav, ki so potekale v relevantnem obdobju, je treba preveriti prisotnost vsakega posameznega člana in predsednika na teh sejah oziroma ustnih obravnavah. Na podlagi udeležb članov in predsednika na sejah in ustnih obravnavah ter ob upoštevanju relevantnih določb ZKUASP pa nato ugotoviti višino nagrade za posamezne člane in predsednika toženca.

Pravnomočna odločba Sveta za avtorsko pravo je splošen in abstrakten podzakonski pravni akt.

Če tožnik ni imel zahtevanega procesnega položaja v upravnem postopku, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora po 17. členu ZUS-1. Izpodbijana odločba je bila izdana v upravnem postopku na podlagi spora med strankama, ki sta v tem postopku stranki z interesom, katerih legitimacija kot aktivne in pasivne stranke v tem postopku je utemeljena na ZKUASP, v tem postopku pa bi tožnik lahko sodeloval kot stranski udeleženec v primeru izkazanega interesa kot določa 43. člen ZUP. Zoper odločitev o zavrnitvi sodelovanja v tem postopku bi tožnik lahko vložil tožbo v upravnem sporu, kolikor pa je ni, njegova neaktivnost ne more biti podlaga za izpodbijanje odločbe na drugih temeljih, ki pa v obravnavanem primeru tudi ni ustrezna podlaga (četrti odstavek 5 člena ZUS-1).

Ni ustavne zahteve (ki bi izhajala iz pravice do pravnega sredstva, 25. člen Ustave), da bi zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za izločitev morala biti zagotovljena takojšnja pritožba. Ustavno sodišče je namreč kot ustavno skladno ocenilo ureditev (petega odstavka 73. člena ZPP), da zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika ni možna samostojna pritožba, temveč šele v okviru pritožbe zoper končno odločbo. To pomeni, da tudi ureditev ZKUASP ni neustavna že (zgolj) zato, ker ne predvideva samostojnega pravnega sredstva zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev članov Sveta. Iz določb ZKUASP izhaja, da šele pravnomočna odločba Sveta postane del skupnega sporazuma (oziroma ga nadomešča, tretji odstavek 54. člena ZKUASP). To pomeni, da ima tožba v upravnem sporu (zoper končno odločbo) suspenzivni učinek, tako da je učinkovito pravno sredstvo tudi za uveljavljanje kršitev kot jih tožnik zatrjuje v obravnavanem primeru. Ustavno sodišče je namreč sprejelo stališče, da je mogoče upravni spor šteti kot "drugo pravno sredstvo" (v smislu 25. člen Ustave), če se z njim še vedno zagotavlja temeljni namen instančnosti, tj. da je to pravno sredstvo po svoji naravi enako

Sodišče ugotavlja, da je 22. 10. 2016 pričel veljati ZKUASP, ki v prvi alineji prvega odstavka 87. člena izrecno določa, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati (med drugim) VI. poglavje ZASP. To pomeni, da je toženec s tem, ko je v obravnavani zadevi, upoštevaje datum izdaje izpodbijane odločbe (22. 3. 2017), odločil na podlagi določb ZASP, ki v času odločanja niso več veljale, kršil načelo zakonitosti (6. člen ZUP). Toženec v predmetnem postopku ni upošteval v času odločanja veljavne določbe šestega odstavka 53. člena ZKUASP, po kateri mora obvezno razpisati ustno obravnavo. Ker v postopku za izdajo izpodbijane odločbe toženec ni izvedel ustne obravnave, čeprav bi jo moral, opustitev tega procesnega dejanja pomeni bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).