VSRS Sodba I Ips 60749/2022

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 60749/2022 z dne 26. 9. 2024 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, in stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila A kategorije za čas enega leta od pravnomočnosti sodbe. Oškodovanca B. B. in C. C. je z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Obsojenca je oprostilo stroškov kazenskega postopka ter mu naložilo v plačilo potrebne izdatke oškodovancev ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovancev D. D. in E. E. Višje sodišče v Mariboru je pritožbe obsojenčeve zagovornice, pooblaščenca oškodovanih D. D. in E. E. ter oškodovane B. B. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2Obsojenčeva zagovornica je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojencu izreče oprostilno sodbo, oziroma podrejeno, da zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti ter predlagal njeno zavrnitev, saj meni, da zatrjevane kršitve niso nastale, delno pa je zahteva vložena iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4Z odgovorom sta bila seznanjena obsojenec in njegova zagovornica, ki se je o njem izjavila ter vztrajala pri navedbah in predlogu zahteve.

B.

5Jedro vložničinih navedb, s katerimi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je v zatrjevanju, da se (i) izpovedba priče C. C. v delu, kako se je odvila nezgoda oziroma kako je motorno kolo potovalo po trku z osebnim vozilom, sklada z navedbami strokovnega pomočnika obrambe F. F. in ne z navedbami izvedenca Jakopiča, kot to izpostavljata sodišči, ki sta mnenje izvedenca Jakopiča sprejeli kot strokovno, verodostojno in podano v skladu s pravili znanosti in stroke, (ii) da je sodišče na podlagi izvedenca Jakopiča zanesljivo ugotovilo, da je obsojenec čelno trčil v osebno vozilo, čeprav iz mnenja izvedenca Jakopiča izhaja, da je šlo za čelno-bočni trk ter da je verjetnost, da je do trka prišlo, ko je osebno vozilo v fazi zavijanja začelo zapirati pot motoristu, kot je opisal strokovni pomočnik F. F. in da (iii) so zgrešena zatrjevanja izvedenca Jakopiča o poškodbah osebnega vozila, ki je pojasnil, da je hladilnik osebnega vozila ostal cel in v avtomobilu, čeprav je zaslišani policist G. G. pojasnil, da je iz osebnega vozila odpadel hladilnik. V zvezi z izpostavljenim nasprotjem pod točko (i) vložnica meni še, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ko ni imenovalo novega izvedenca kot to določa 258. člen ZKP.

6Na povzeta izvajanja, s katerim vložnica poskuša omajati verodostojnost izvedenskega mnenja sodnega izvedenca mag. Franca Jakopiča, je že izčrpno odgovorjeno tako v razlogih sodbe sodišča prve (točke 18 - 30) kot tudi v sodbi sodišča druge stopnje (točke 5 - 7 in 16). Sodišče druge stopnje je razumno obrazložilo izvedenčevo dopustitev možnosti, da se je motorno kolo po trku delno dotaknilo karoserije osebnega avtomobila, kar se sklada z izpovedbo C. C. ter se je ustrezno opredelilo do zatrjevanega razhajanja glede čelno-bočnega trka. Pritožbeno sodišče pa je pritrdilo navedbam vložnice o zgrešenem zatrjevanju sodnega izvedenca o odpadlem hladilniku osebnega vozila, kar je dokazno ovrednotilo že sodišče prve stopnje v točki 27 razlogov sodbe. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča med razlogi sodbe in izvedenskim mnenjem ter v izvedenskem mnenju samem ni nasprotij, zato zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Vložničina nadaljnja izvajanja glede zatrjevanih razhajanj pa so po vsebini uperjena v dejansko stanje, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti po omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati.

7Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča lahko stranka z dokaznim predlogom za postavitev novega izvedenca uspe le, če argumentirano utemelji dvom v popolnost, strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja, ki se nanaša na bistvene okoliščine, obstoj teh okoliščin pa je dejansko vprašanje, ki se presoja na podlagi uspeha dokazovanja z izvedencem.¹ V obravnavani zadevi je iz povzetih razlogov razvidno, da sodišče prve stopnje ni imelo nikakršnega dvoma v strokovnost, pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja, ki ga je ocenjevalo tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Kot predhodno pojasnjeno, je sodišče prve stopnje ustrezno odgovorilo na strokovno mnenje, ki predstavlja del navedb obrambe, uperjenih v izvedensko mnenje, ter ga v okviru dokazne ocene argumentirano zavrnilo, zaradi česar ni imelo podlage za uporabo 258. člena ZKP in je zagovorničin predlog za postavitev novega sodnega izvedenca v točki 29 razlogov sodbe utemeljeno zavrnilo.

8V zvezi s preostalimi razhajanji med dokaznim gradivom in pravnomočno izpodbijano sodbo, ki po oceni vložnice predstavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka in so bila podana v pritožbi, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, v kateri mora vložnik določno navesti in obrazložiti zatrjevane kršitve, za kar golo sklicevanje na pritožbo ne zadošča.

9Vložnica dalje meni, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ko sodišče ni izvedlo predlaganega soočenja med strokovnim pomočnikom obrambe F. F. in sodnim izvedencem Jakopičem, zaradi česar se obsojenec preko ust strokovnega pomočnika ni uspel ustrezno opredeliti do spornih zatrjevanj in ugotovitev izvedenca, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Navaja tudi stališče višjega sodišča, da neizvedba predlaganega dokaza ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kar pa ne drži.

10Višje sodišče je pritrdilo vložnici, da sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga na glavni obravnavi ni izvedlo, kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če bi zagovornica zatrjevala vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Navkljub navedenemu je nato sodišče druge stopnje zatrjevano kršitev preizkusilo ter po pregledu spisovnega gradiva ugotovilo, da je imel obsojenec možnost z izvajanjem aktivne obrambe s pomočjo strokovnjaka dejansko vplivati na dokazno gradivo, ki ga je sodišče tudi upoštevalo pri svoji presoji. Slednje je utemeljilo preko procesnega postopanja sodišča prve stopnje ki je ugodilo dokaznemu predlogu obrambe po neposrednem zaslišanju strokovnjaka obrambe, na katerem je bil navzoč sodni izvedenec, izvedlo neposredno zaslišanje sodnega izvedenca, na katerem je bil navzoč strokovnjak obrambe, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 4. 2024 ter da iz navedenega zapisnika izhaja tudi, da sta tako strokovni pomočnik obrambe, kot tudi sodni izvedenec vztrajala pri svojih ugotovitvah in zaključkih, ki se sicer razlikujejo. Sodišče prve stopnje je nato mnenja izvedenca in strokovnega pomočnika obrambe v sodbi obširno povzelo, jih dokazno ocenilo tako z njihovo medsebojno primerjavo kot tudi v razmerju do ostalih izvedenih dokazov, takšni presoji pa je obrazloženo pritrdilo sodišče druge stopnje. Z ugotovljeno neopredelitvijo do obravnavanega obrambnega predloga soglaša tudi Vrhovno sodišče, ki pa glede na izvedbo zaslišanja strokovnega pomočnika obrambe in izvedenca ob njuni hkratni navzočnosti, ki je omogočala tudi njuno sprotno komentiranje oziroma dajanje pripomb in s tem ustrezno možnost izjave, ni prerasla v relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Ob tem gre dodati, da je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že pojasnilo,² da strokovni pomočnik obrambe, ki dela po njenih navodilih in v njeno korist, nima statusa izvedenca in njegovo strokovno delo ni samostojno dokazno sredstvo, medtem ko je soočenje predvideno le med različnimi obdolženci, obdolženci in pričami ali med različnimi pričami, ko se njihove izjave ne ujemajo glede pomembnih dejstev, in ne med izvedencem in drugimi naštetimi procesnimi udeleženci, zato soočenja v smislu določila 229. oziroma tretjega odstavka 241. člena ZKP obramba niti ne more doseči.

11Neutemeljeno je tudi vztrajanje vložnice na stališču, da bi moralo sodišče z odredbo obrambi postaviti strokovnega pomočnika in mu omogočiti sodelovanje tudi ob zaslišanju ostalih prič v postopku. Pritožbeno sodišče je vložnici ustrezno obrazložilo, da ima obdolženec, skladno z ustaljeno sodno prakso, pravico izjaviti se o dokaznem gradivu ter da, če je izvedensko mnenje zanj obremenilno, opozarjati na njegovo dokazno neuporabljivost tudi tako, da sam angažira strokovnjaka in sodišču predloži takšno (po njegovem naročilu izdelano) mnenje. Ob tako pojasnjenem gre dodati le, da sodišče za takšno postopanje, kot ga želi doseči vložnica, niti nima zakonske podlage. Namen strokovnega pomočnika je namreč v tem, da stranki pomaga pri tolmačenju izvedenskega mnenja ter preverjanju njegove logičnosti in metodološke pravilnosti, saj stranka z zahtevanim posebnim strokovnim znanjem ne razpolaga, ter tako doseže morebiten vpliv na dokazno gradivo.³ Ob pojasnjenem zato zbledijo tudi vložničina navajanja o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe, zaradi nesodelovanja strokovnega pomočnika pri zaslišanju prič, za katere meni, da njihove izpovedbe predstavljajo del stroke oziroma da posedujejo določeno strokovno znanje.

C.

12Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve niso podane, zahteva pa je bili bila deloma vložena tudi zaradi izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

13Glede na premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje, je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

14Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 44018/2021 z dne 6. 4. 2023, I Ips 32349/2010-90 z dne 17. 1. 2013, I Ips 19158/2010-91 z dne 17. 1. 2013, I Ips 11740/2011-213 z dne 14. 2. 2013,I Ips 12114/2010-56 z dne 24. 8. 2011, I Ips 10723/2009-62 z dne 14. 4. 2011, I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009, I Ips 307/2007 z dne 3. 7. 2008, I Ips 334/2000 z dne 24. 10. 2002 in številne druge.
² Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 328/2007 z dne 24. 4. 2008 in I Ips 18437/2016 z 27. 11. 2025.
³ Prim. odločbi Ustavnega sodišča RS Up-511/17 z dne 7. 1. 2021 in Up-234/13 z dne 27. 11. 2014.