VDSS Sodba in sklep Psp 206/2025

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca številka zadeve ... z dne 9. 8. 2024 in iste opravilne številke z dne 28. 3. 2024 ter da se tožnici prizna pravica do izplačila zagotovljene vdovske pokojnine. Zavrglo je tožbo v delu, da je toženec dolžan tožnici priznati pravico do slovenske vdovske pokojnine. Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej predlaga izločitev senata, saj po mnenju tožnice postopek pred sodiščem prve stopnje ni tekel skladno z načeli, ki jih zagotavljata Ustava RS in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. V nadaljevanju tožnica uveljavlja kršitev po 1. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v (v nadaljevanju: ZPP).¹ Tožnica meni, da je bilo sodišče prve stopnje nepravilno sestavljeno, saj je v senatu sodelovala sodnica porotnica, ki se je že upokojila in tako ne more biti zastopnica iz vrst sindikata delavcev, drugi porotnik pa je izvoljen že v peti mandat. Sodnika porotnika nista zastavila niti enega vprašanja, nista prebrala tožbo, niti proučila dokazila in ostalo dokumentacijo, ki se nanaša na predmetni spor. Sodnika porotnika tudi nista sodelovala pri usposabljanju za sodnike porotnike. V nadaljevanju tožnica navaja, da je bil z novelo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2N) uveden institut zagotovljene vdovske pokojnine. Vdovam oziroma vdovcem, ki izpolnjujejo z zakonom določene pogoje, se tako zagotavlja pokojnina v višini seštevka njihove starostne, predčasne ali invalidske pokojnine ter zneska osnove za odmero vdovske pokojnine, vendar največ do višine zagotovljene pokojnine. Pri ugotavljanju upravičenosti do zagotovljene vdovske pokojnine se upoštevajo tudi prejemki, ki jih vdova ali vdovec prejema od tujega nosilca pokojninskega oziroma invalidskega zavarovanja. Toženec je pri odločanju upošteval staro neveljavno odločbo številka ... z dne 23. 3. 2004. Zadnja veljavna odločba je z dne 7. 5. 2013. Tožnica omenja Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Črno goro o socialnem zavarovanju, še posebej 36. in 37. člen navedenega sporazuma. Po smrti moža leta 2000 je toženec zmotno uporabil določbo 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) in zavrnil izplačilo slovenske vdovske pokojnine. S tem v zvezi tožnica opozarja na sodno prakso Ustavnega sodišča RS glede uporabe 177. člena. Tudi 33. člen Ustave varuje pravico do izbire tiste od možnih pokojnin, ki jih zavarovanec želi uživati, saj ima ta pravica premoženjski izraz. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožnici prizna pravico do slovenske vdovske in zagotovljene pokojnine.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ter 366. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)² je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5Tožnica je šele v pritožbi predlagala izločitev senata. Skladno z drugim odstavkom 72. člena mora stranka zahtevati izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Ker je tožnica izločitev senata predlagala šele v pritožbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tak predlog prepozen. Prav tako tudi ni podana kršitev po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. ZDSS-1 v prvem odstavku določa, da v delovnih in socialnih sporih sodišče prve stopnje odloča v senatu, razen če ta zakon določa, da odloča sodnik posameznik. Skladno s četrtim odstavkom 14. člena je v delovnih in socialnih sporih senat sodišča prve stopnje sestavljen iz sodnika kot predsednika senata in dveh sodnikov porotnikov kot članov senata, od katerih je eden izvoljen z liste kandidatov delavcev oziroma zavarovancev, drugi pa z liste kandidatov delodajalcev oziroma zavodov. V tej zadevi je bil senat sestavljen iz poklicnega sodnika in dveh sodnikov porotnikov. Oba porotnika, katera omenja tožnica v pritožbi, sta bila veljavno izvoljena. Dokler ima sodnik porotnik mandat, so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da je udeležen pri izvajanju sodne oblasti. V tem primeru je torej senat odločal v sestavi enega poklicnega sodnika in dveh sodnikov porotnikov, kar pomeni, da kršitev po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca z dne 9. 8. 2024, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 28. 3. 2024. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ toženca odločil, da se zavrne zahteva tožnice za izplačilo zagotovljene vdovske pokojnine.

7Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2N)³ je v prvem odstavku 21. člena določil, da uživalec vdovske pokojnine, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev pravice do starostne, predčasne ali invalidske pokojnine, lahko do 31. decembra 2026 vloži zahtevo za izplačilo zagotovljene vdovske pokojnine. V drugem odstavku istega člena pa je določil, da uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, lahko do 31. decembra 2026 vloži zahtevo za izplačilo zagotovljene vdovske pokojnine.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da tožnica ni bila nikoli zavarovana pri tožencu. Tožnica tudi nima lastne pokojninske dobe, na podlagi katere bi lahko izpolnjevala pogoje za pridobitev pravice do starostne, predčasne ali invalidske pokojnine. Prav tako tudi ni bila nikoli uživalka vdovske pokojnine pri tožencu, niti katerekoli druge pokojnine. Je pa bila tožnici z odločbo OE A., številka ... z dne 25. 3. 2004, kot slovenski državljanki s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, na podlagi Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ, priznana pravica do dodatka k družinski pokojnini, ki jo prejema iz Črne gore, pri čemer se je dodatek izplačeval vse dokler tuja pokojnina ni presegala zneska osnove za odmero dodatka k tuji pokojnini.

9Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica izpolnjuje pogoje po 21. členu ZPIZ-2N. Tako ni izpolnjen pogoj po prvem odstavku 21. člena, saj tožnica nima lastne pokojninske dobe, na podlagi katere bi lahko izpolnjevala pogoje za pridobitev pravice do starostne, predčasne ali invalidske pokojnine. Prav tako tožnica tudi ni bila uživalka vdovske pokojnine pri zavodu. Da nima vdovske pokojnine, izhaja tudi iz pravnomočne sodbe Psp 84/2015 z dne 4. 6. 2015, ki jo omenja že sodišče prve stopnje. Iz obrazložitve omenjene sodbe izhaja, da je bila pravna podlaga za odločitev Sporazum med Republiko Slovenijo in Črno goro o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS - MP številka 9-52/2011, 66/2011, v nadaljevanju: Sporazum), ki ga sicer v pritožbi omenja tudi tožnica. Ta v prvem odstavku 37. člena določa, da pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice od 7. oktobra 1991 priznal po pravnih predpisih SFRJ, z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih druge pogodbenice, ostanejo obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, ki je te pokojnine priznal. To velja tudi za vdovsko ali družinsko pokojnino, priznano od 8. oktobra 1991 dalje po pravnih predpisih ene od pogodbenic po umrlem upokojencu, ki je pravico do pokojnine pridobil do 7. 10. 1991. Pokojnemu zakoncu tožnice je bila v Črni gori priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 6. 1988 dalje, pri čemer je bilo pri priznanju pravice do te pokojnine in pri njeni odmeri, poleg pokojninske dobe, dopolnjene v Črni gori, upoštevana tudi zavarovalna doba, ki jo je umrli dopolnil v Republiki Sloveniji. Tožnici je bila nato z odločbo črnogorskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja številka ... z dne 26. 4. 2001, od 3. 11. 2000 dalje priznana pravica do družinske pokojnine, pri čemer je osnovo za priznanje in odmero družinske pokojnine predstavljala invalidska pokojnina, do katere je imel umrli pravico do smrti.

10Tožnica tudi ne izpolnjuje pogojev po drugem odstavku 21. člena ZPIZ-2N, saj ni uživalka predčasne, starostne ali invalidske pokojnine.

11Ker tožnica ne izpolnjuje pogojev po prvem niti po drugem odstavku 21. člena ZPIZ-2N, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. S tem, ko niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, posledično ni prišlo do kršitve določb Ustave oziroma določb EKČP in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

12Ker je bilo o pravici do vdovske pokojnine že pravnomočno odločeno,⁴ je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo. Tudi toženec v izpodbijanih odločbah o pravici do vdovske pokojnine ni ponovno odločal, temveč je odločal le, ali so izpolnjeni pogoji po 21. členu ZPIZ-2N.

13Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 2/2004.
³ Ur. l. RS, št. 133/2023.
⁴ Glej VI Ps 2052/2013 z dne 15. 12. 2014 v zvezi s sodbo Psp 84/2015 z dne 4. 6. 2015