14. člen ZDSS-1

Kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, s plačilom pa ne določi, kaj plačuje, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in glavnica (288. člen OZ). Stroški izvršilnega postopka so del stroškov individualnega delovnega spora in ne del zahtevka glede plačila glavnice ter zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Kadar sodišče v delovnih sporih po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar tega ni dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova delovnega razmerja, katerih plačilo tožnik uveljavlja v tem postopku.

Oba porotnika, katera omenja tožnica v pritožbi, sta bila veljavno izvoljena. Dokler ima sodnik porotnik mandat, so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da je udeležen pri izvajanju sodne oblasti. V tem primeru je torej senat odločal v sestavi enega poklicnega sodnika in dveh sodnikov porotnikov, kar pomeni, da kršitev po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. ZPIZ-2N je v prvem odstavku 21. člena določil, da uživalec vdovske pokojnine, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev pravice do starostne, predčasne ali invalidske pokojnine, lahko do 31. decembra 2026 vloži zahtevo za izplačilo zagotovljene vdovske pokojnine. V drugem odstavku istega člena pa je določil, da uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, lahko do 31. decembra 2026 vloži zahtevo za izplačilo zagotovljene vdovske pokojnine. Ker tožnica ne izpolnjuje pogojev po prvem niti po drugem odstavku 21. člena ZPIZ-2N, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Med spremembami, ki vplivajo na upravičenost do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca po tretjem odstavku 42. člena ZUPJS je navedena tudi sprememba vrste periodičnega dohodka. Opustitev tožnika glede sporočanja spremembe v njegovi pravni sferi se lahko odrazi le na že priznane pravice, ki so potekle s februarjem 2024. Le zgolj zaradi tožnikove opustitve pa avtomatično ne nastopi dolžnost CSD iz 42. člena ZUPJS, da bi o že priznanih pravicah odločil na novo z upoštevanjem spremembe periodičnega dohodka s prvim naslednjim mesecem po nastopu spremembe.

Predmet tožbenega zahtevka je razveljavitev ocenjevalnega lista za oceno delovne uspešnosti in sklepa o preizkusu ocene, ki ju je tožena stranka sprejela v okviru ocenjevanja uradnikov na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba). O tožbenem zahtevku je na prvi stopnji odločila sodnica posameznica, glede na pravila o sestavi sodišča prve stopnje pa bi moral odločiti senat. Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti in je samo ne more odpraviti. Sodišče prve stopnje je s tem, da je ugodilo zgolj delu tožničinega tožbenega zahtevka za razveljavitev ocene, ne da bi zadevo vrnilo toženki v novo ocenjevanje, odločalo mimo zahtevka in mimo trditev obeh strank. Materialni predpisi ne dajejo pravne podlage, da bi sodišče samo nadomestilo delovno oceno delavca.

V sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, kar je predmet spora tudi v obravnavani zadevi, saj tožnica izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sodišče vedno odloča v senatu, in ne po sodniku posamezniku. Zaradi nepravilne sestave sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo, ki kasneje ni bila sanirana z eventualno ponovno otvoritvijo obravnave, ki bi jo odredil in nato opravil senat, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz zakonske ureditve izhaja, da v sporih glede odprave kršitve pravic iz delovnega razmerja, kar tožnik uveljavlja v obravnavani zadevi, sodišče vedno odloča v senatu in ne po sodniku posamezniku. Zaradi nepravilne sestave sodišča na prvem naroku, ki kasneje ni bila sanirana z eventualno ponovno otvoritvijo obravnave, ki bi jo odredil in nato opravil senat, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Predmet tožbenega zahtevka je ocena redne delovne uspešnosti. O tožbenem zahtevku je na prvi stopnji odločil sodnik posameznik, glede na pravila o sestavi sodišča prve stopnje pa bi moral odločiti senat. Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

V sporih glede ugotovitve obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja sodišče vedno odloča v senatu in ne po sodniku posamezniku oziroma po predsedniku senata, kot se je opredelilo sodišče prve stopnje v uvodu sodbe. Glede na to, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta zunaj obravnave, iz spisa tudi ni razvidno, da bi bila 3. 5. 2023 sprejeta na seji senata, ki je pristojen za odločanje v zadevi. Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Delavec, ki zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, mora skladno z ustaljeno sodno prakso tožbo vložiti v roku 30 dni od prekinitve dela po civilnih pogodbah, pri čemer mu ni treba izpodbijati načina prenehanja poslovnega sodelovanja z dejanskih delodajalcem, mora pa zahtevati ugotovitev, da je bil v delovnem razmerju. Delavec lahko, kadar pravočasno vloži tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za ves čas, ko je delal v prikritem delovnem razmerju in ni vezan na 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.

V istovrstni zadevi VIII Ips 30/2019 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obrazložilo, da pogoja 80 % vsega delovnega časa iz Sklepa o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja ni mogoče razumeti na način, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % letnega fonda delovnega časa za posameznega delavca. Pogoj se razlaga v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.

Za dejanski delovni čas, prebit na delu voznika avtobusa, se tako v smislu Sklepa o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, to pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pripravlja in pospravlja vozilo, … Glede na navedeno je nepravilno zavzemanje pritožbe, da bi bilo treba pri ugotavljanju pogoja 80 % vsega delovnega časa upoštevati le čas vožnje.

Efektivni delovni čas je vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delu voznika avtobusa, se tako v smislu Sklepa o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, to pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pripravlja in pospravlja vozilo,… Glede na navedeno je nepravilno zavzemanje pritožbe, da bi bilo treba pri ugotavljanju pogoja 80 % vsega delovnega časa upoštevati le čas vožnje.

S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od maja 2015 do aprila 2017, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, je tožnica uveljavljala terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik. Tožnica je resda za isto obdobje postavila tudi tožbeni zahtevek za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri KAD in za sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje oziroma vključitev tožnice v nov pokojninski načrt, kar pa ni narekovalo drugačne sestave sodišča. V istovrstni zadevi VIII Ips 30/2019, na katero se je pravilno sklicevalo že sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da pogoja 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu ni mogoče razumeti na način, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % letnega fonda delovnega časa za posameznega delavca.

S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od januarja 2013 do junija 2018, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, je tožnik uveljavljal terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu z navedenima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik. Tožnik je resda za isto obdobje postavil tudi tožbeni zahtevek za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri KAD in za sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje oziroma vključitev tožnika v nov pokojninski načrt, kar pa ni narekovalo drugačne sestave sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik že na podlagi prehodne določbe 413. člena ZPIZ- 2 tudi po 1. 1. 2013 upravičen do plačila prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, saj je bil že pred tem dnem vključen v zavarovanje in so bili zanj plačani prispevki. Toženka tej presoji v pritožbi niti ne oporeka, ampak se zavzema za upoštevanje dejanskega delovnega časa na delovnem mestu, za katerega

S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od decembra 2014 do januar 2019, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, je tožnik uveljavljal terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu z navedenima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik. Za dejanski delovni čas, prebit na delu voznika avtobusa, se v smislu Sklepa o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, to pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pripravlja in pospravlja vozilo, ipd., in ne zgolj čas vožnje.

S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od maja 2014 do junija 2021, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, je tožnik uveljavljal terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu s citiranima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik. Tožnik je resda za isto obdobje postavil tudi tožbeni zahtevek za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri KAD in za sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje oziroma vključitev tožnika v nov pokojninski načrt, kar pa ni narekovalo drugačne sestave sodišča. Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da je tožnik izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. Ta pogoj je treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne

S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od decembra 2014 do januarja 2019, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, sta tožnika uveljavljala terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu z določbo 14. člena ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta tožnika že na podlagi prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2 do plačila prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje upravičena. Toženec tej presoji v pritožbi niti ne oporeka, ampak se zavzema za upoštevanje dejanskega delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Njegove tovstne navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

S postavljenim tožbenim zahtevkom je bil uveljavljan obračun in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih denarnih zneskih. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu s citiranima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik. Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da je tožnica izpolnjevala pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. V zadevi VIII Ips 30/2019, na katero se je pravilno sklicevalo že prvostopenjsko sodišče, je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da tega pogoja ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa za takšnega delavca.

Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izpodbijana odločitev je bila sprejeta izven obravnave. Čeprav se je le tožnik v vlogi z dne 28. 6. 2021 odpovedal glavni obravnavi, kršitev 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni predmet pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti pa pazi pritožbeno sodišče na postopkovno kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru napačne sestave sodišča. V zadevah iz naslova nezakonite odpovedi odloča sodišče v senatu (14. člen ZDSS-1), ne po sodniku posamezniku oziroma po predsedniku senata, kot se je opredelilo sodišče prve stopnje v uvodu sodbe. Iz spisa tudi ni razvidno, da bi bila izpodbijana odločitev 28. 6. 2021 sprejeta na seji senata, kot bi morala biti.