VSRS Sklep II DoR 29/2026

Predlog se, kolikor se nanaša na ukrep prepustitve stanovanja v izključno rabo predlagateljici in otrokom, zavrne, sicer pa se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca in razveljavilo svoj sklep s 1. 8. 2025 v delu, ki se nanaša na prepoved približevanja nasprotnega udeleženca najstarejšemu sinu A. A. Sicer je ugovor nasprotnega udeleženca zavrnilo in odločilo, da sklep s 1. 8. 2025 ostane v veljavi glede ukrepa, s katerim je nasprotnemu udeležencu za 12 mesecev prepovedalo vstop v stanovanje na naslovu ..., in zadrževanje v bližini tega stanovanja na razdalji manjši od 200 metrov; zadrževanje in približevanje krajem, kjer se predlagateljica in otroka B. B. in C. C. običajno nahajajo, na razdaljo manjšo od 200 metrov; približevanje D., kjer je predlagateljica zaposlena, na razdaljo manjšo od 200 metrov; prepoved navezovanja stika s predlagateljico in otrokoma na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi preko tretjih oseb; ter prepoved vzpostavitve vsakršnih srečanj s predlagateljico in otrokoma. Nadalje je odločilo, da mora nasprotni udeleženec stanovanje s parkirnim mestom na dvorišču na naslovu ..., ki je bilo v skupni uporabi udeležencev, brez časovne omejitve prepustiti predlagateljici in otrokom v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam. Prepoved približevanja ne velja za stike med mladoletnimi otroci in nasprotnim udeležencem, ki so določeni s sklepom sodišča. Odločilo je še o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

3Nasprotni udeleženec predlaga dopustitev revizije glede vprašanj, (1) ali se v nepravdnem postopku zaradi ukrepa prepovedi približevanja z neizvedbo dokazov nasprotne stranke, ki bi dejansko stanje povsem spremenili, ne krši načela kontradiktornosti in načela koristi otrok; (2) ali bi sodišče moralo postopati po 7. členu Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) in tudi samo podrobneje preiskati dejansko stanje in zadovoljiti načelu materialne resnice, ko gre za koristi otrok; in (3) ali je v skladu z načelom koristi otrok, da se te ne zasliši in da se jim odvzame pravica do dotedanjih stikov do drugega starša le na podlagi izjave enega od staršev.

4Predlog delno ni utemeljen, delno pa ni dovoljen.

5V obravnavanem primeru gre za postopek odločanja o ukrepih po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), v katerem se v skladu z njegovim 22.a členom uporabljajo določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek, če ni v ZPND drugače določeno. Nepravdni postopek ureja ZNP-1. Ta v 37. členu dopušča revizijo v nepravdnih postopkih zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, pod pogoji, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6Vrhovno sodišče je v svojih odločbah¹ že pojasnilo, da so sklepi, izdani v postopkih odločanja o ukrepih za preprečevanje nasilja po ZPND, ki so časovno omejeni, v bistvenem podobni sklepom, izdanim v postopkih odločanja o začasnih odredbah. To pomeni, da ti sklepi nimajo dejanske narave sodbe - z njimi ni dokončno urejeno razmerje med udeleženci postopka v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP, ampak je njihov namen zagotoviti zgolj začasno varstvo enega ali nekaterih od udeležencev, zato predlog za dopustitev revizije v zvezi z njimi ni dovoljen. Takšen je v konkretnem primeru predlog v delu, ki se nanaša na odločitev o časovno omejenih ukrepih, zato ga je Vrhovno sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND).

7Nasprotno velja za (enega izmed prav tako izrečenih ukrepov v konkretnem primeru) ukrep prepustitve stanovanja (s parkirnim mestom na dvorišču) v izključno rabo predlagateljici in otrokom, ki ga je sodišče izreklo na podlagi drugega odstavka 21. člena ZPND in ga, v skladu z zakonsko določbo, ni časovno omejilo.² Ta ukrep ravno zato nima začasnega značaja. Argument, na katerem sloni splošno stališče glede nedovoljenosti revizije v postopkih po ZPND, tj., da gre za sklepe, ki so po svoji naravi v bistvenem enaki kot sklep o začasni odredbi, torej v tem delu ne pride v poštev. Odločitev sodišča je v tem delu (do)končna, zato je revizija zoper njo dovoljena (37. člen ZNP-1 v zvezi z 22.a členom ZPND). Vrhovno sodišče je tako predlog za dopustitev revizije vsebinsko obravnavalo (37. člen ZNP-1) in ob tem ugotovilo, da pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND niso podani. Zato je Vrhovno sodišče predlog v tem delu zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND).

8Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND).

¹ Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča II DoR 412/2013 z dne 16. 11. 2013, II DoR 238/2023 z dne 5. 7. 2023 in II DoR 218/2023 z dne 7. 6. 2023.
² ZPND v prvem in drugem odstavku 21. člena določa: (1) Sodišče lahko naloži povzročitelju nasilja, ki živi ali je živel v skupnem gospodinjstvu z žrtvijo, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam. (2) Sodišče časovno ne omeji trajanja ukrepa iz prejšnjega odstavka, če povzročitelj nasilja ni lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi.