22.a člen ZPND

Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je obravnavani dogodek presegel siceršnjo napetost, konflikte in tudi občasna fizična obračunavanja med udeleženkama. Če pri prejšnjih dogodkih v razmerjih z nasprotno udeleženko predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, to ne pomeni, da se to (ob stopnjevanju nasilja) ne more spremeniti. V konkretnem primeru je bil primarni konflikt med predlagateljico in bivšim možem, v katerega pa je (tokrat) brez razloga (saj ni bila sama z ničemer izzvana s strani predlagateljice) posegla nasprotna udeleženka in to celo z udarcem po glavi s trdim predmetom, izza hrbta, kar še posebej predstavlja obteževalno okoliščino.

Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec v opisanih dogodkih s svojim vedenjem in ravnanjem presegel meje oziroma ravnal tako, da je sodišče predlagateljico pravilno zaznalo kot žrtev in ji z ukrepi zagotovilo nujno potrebno zaščito.

Sodišče prve stopnje je v presoji o utemeljenosti izreka ukrepov izhajalo s pravilnega stališča, da zaščitni ukrepi po ZPND niso usmerjeni v reševanje konfliktnih situacij in varstvo pred vsakršnim nasiljem, ampak je njihov izrek utemeljen le tedaj, ko je zaradi spravljanja v podrejen položaj in zlorabe moči med družinskimi člani žrtev akutno ogrožena. Upoštevaje ravnanja in doživljanje udeležencev v izpostavljenih dogodkih je v kontekstu siceršnje družinske dinamike utemeljen sklep, da gre za dlje časa trajajoč konflikten odnos, zaradi katere je verjetno, da je nadaljnje skupno življenje postalo nevzdržno, ni pa verjetno izkazana ogroženost predlagateljic, ki bi utemeljevala oblastni poseg v to razmerje. Ker je med udeleženci podan izjemno konflikten odnos, h kateremu sta prispevali obe strani, je pravično in primerno, da vsak krije svoje stroške postopka.

Odziv sodišča na nasilje mora biti prilagojen njegovi intenzivnosti in stopnji ogroženosti žrtve (5. člen ZPND). Gre za odraz načela sorazmernosti, ki zavezuje državne organe, da ustrezno zaščitijo žrtve, po drugi strani pa istim organom postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.

Jokanje babice pred predlagateljicama in govorjenje, da bo umrla z namenom, da bi deklici pri mamici dosegli, da se ji opraviči, je huda manipulacija in pritisk na deklici. Nagovarjanje mlajše deklice, naj se z mamico zmeni, da se bo varovala pri babici, čeprav sta se starša odločila drugače, prav tako. Enako velja za sklepanje dogovorov, ki jih deklici ne smeta razkriti staršem in neprimerne komentarje o starših. Ni dvoma (in ni sporno), da imata deklici radi starša, babico in teto (in obratno). Z opisanimi ravnanji in neposrednimi pritiski na deklici pa je prva nasprotna udeleženka deklici spravila v precep h komu iti, kaj komu povedati, kako ravnati. Takšna čustvena stika otroka brez dvoma ogroža, saj je to že za odraslega človeka lahko veliko breme, za tako majhni deklici pa je gotovo preveliko in s tem tudi preintenzivno in pomeni psihično nasilje.

Ni podlage za izrek predlaganih ukrepov po 19. členu ZPND, saj ni izkazana takšna intenziteta ogroženosti otroka, ki bi utemeljevala popolno prekinitev stikov med nasprotnim udeležencem in sinom. Ukrep omejitve stikov dečku nudi zadostno varstvo.

Za podaljšanje izrečenega ukrepa ni dovolj zgolj bojazen pred nasprotnim udeležencem, saj v času izrečenega ukrepa nasprotni udeleženec izrečenega ukrepa ni kršil, prav tako predlagatelj ne navaja novih okoliščin oziroma dogodkov, ki bi se zgodili po izreku predmetnega ukrepa in bi predstavljal podlago za izrek ukrepa po ZPND, s tem pa predlog za podaljšanje že izrečenih ukrepov prepovedi približevanja in navezovanja stikov ni utemeljen.

Sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je drugo sodišče izključno krajevno pristojno za odločanje v zadevi. Ker v konkretnem primeru ne gre za to - saj je predvidena izbirna in ne izključna pristojnost - Okrožno sodišče v Celju za svojo odločitev ni imelo procesnopravne podlage. Predlagatelji so namreč izmed pristojnih sodišč; tj. celjskega in mariborskega sodišča; z vložitvijo predloga uresničili dano možnost izbire pristojnosti. Njihovo izbiro bi moralo sodišče - ne glede na razloge o smotrnosti, ki jih je navajalo v sklepu - spoštovati. Vrhovno sodišče je odločilo glede na naknadno izkazano voljo predlagateljev in nujnost postopka po ZPND, ki se je z odločanjem o kompetenčnem sporu že tako zavlekel, še bolj pa bi se s ponovnim odstopom zadeve drugemu sodišču.

Predlog za dopustitev revizije po ZPND praviloma ni dopusten. Izjema je le ukrep o prepustitvi stanovanja v uporabo, ki ga v skladu z zakonsko določenimi pogoji sodišče časovno ne omeji.

Glede na samo težo dejanj nasprotnega udeleženca, ter dejstvo, da je iz solastniške nepremičnine odstranjen že od 13. 8. 2025, je izrečen v predolgem trajanju. Dejstvo je, da imata udeleženca postopka nerešena premoženjska razmerja, ki jih tudi v trajanju enega leta ne bosta uspela razrešiti.

V primeru izreka ukrepov za preprečevanje nasilja v družini brez polne uresničitve načela kontradiktornosti je nasprotnemu udeležencu pravica do izjave zagotovljena v ugovornem postopku. V njem sodišče ne presoja več, ali je bila podana nujnost izreka ukrepov brez izjave povzročitelja nasilja, temveč - ob upoštevanju vseh procesnih zagotovil - odloča, ali je izrek ukrepov utemeljen. Dinamika odnosa udeležencev presega raven konfliktnega razmerja med nekdanjima partnerjema in predstavlja psihično nasilje nasprotnega udeleženca nad predlagateljico. Ob upoštevanju intenzivnosti in trajanja nasilnih ravnanj ter tudi aktualnega ravnanja nasprotnega udeleženca je sodišče ob tehtanju pravic udeležencev utemeljeno dalo prednost osebnostnim pravicam predlagateljice pred pravico nasprotnega udeleženca do svobode gibanja.

Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že pojasnilo, da so sklepi, izdani v postopkih odločanja o ukrepih za preprečevanje nasilja po ZPND, ki so časovno omejeni, v bistvenem podobni sklepom, izdanim v postopkih odločanja o začasnih odredbah. To pomeni, da ti sklepi nimajo dejanske narave sodbe ‑ z njimi ni dokončno urejeno razmerje med udeleženci postopka v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP, ampak je njihov namen zagotoviti zgolj začasno varstvo enega ali nekaterih od udeležencev, zato predlog za dopustitev revizije v zvezi z njimi ni dovoljen. Naravo sklepov iz prvega odstavka 384. člena ZPP, zoper katere je revizijo mogoče dopustiti, imajo v postopkih po ZPND le tisti sklepi sodišča druge stopnje, s katerimi je odločeno, da se povzročitelju nasilja skladno z drugim odstavkom 21. člena ZPND izreče časovno neomejen ukrep prepustitve stanovanja žrtvi v izključno uporabo. V konkretnem primeru ne gre za navedeno izjemo. Predlog nasprotnega udeleženca za dopustitev revizije se namreč nanaša na odločitev sodišča druge stopnje glede časovno omejenih ukrepov. Ker njegov predlog po pojasnjenem torej ni dovoljen, ga je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP‑1

Predlog za dopustitev revizije po ZPND praviloma ni dovoljen. Izjema je le ukrep o prepustitvi stanovanja žrtvi v izključno uporabo, ki je časovno neomejen.

V ZPND predvideni ukrepi niso namenjeni reševanju konfliktnih partnerskih razmerij in spornih vprašanj v zvezi z (domnevnim) skupnim premoženjem, temveč zaščiti žrtev nasilnih dejanj z ukrepi za prenehanje obstoječega in preprečitev grozečega nasilja. Dogajanje 16. 10. 2024 in siceršnja dinamika razmerja med udeležencema izkazujeta konflikten in nekonstruktiven partnerski odnos ter neurejena premoženjska razmerja, ne pa nasilja nasprotne udeleženke nad predlagateljem. Predlog za izrek ukrepov za njegovo zaščito je bil zato utemeljeno zavrnjen. Pritožbeni postopek je namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti odločb prvostopenjskih sodišč ter se zato od pritožnikov pričakuje, da v pritožbi vzpostavijo vsebinski dialog z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje. Golo ponavljanje dejanskih in pravnih naziranj iz postopka pred sodiščem prve stopnje temu standardu ne zadosti, saj ne predstavlja kritike izdane in izpodbijane odločbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodna praksa neenotna glede vprašanja, ali je mogoče podaljšanje ukrepov po ZPND izreči, če povzročitelj nasilja izrečenih ukrepov ni kršil, kar pomeni, da ni storil novega nasilnega dejanja. Sodišče druge stopnje izpostavlja, da se ukrepi na podlagi ZPND izrekajo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti (prvi odstavek 22. člena ZPND), zaradi česar so lahko zgolj začasnega (ne pa trajnega) značaja, in sicer lahko trajajo največ 12 mesecev (tretji odstavek 19. člena ZPND). Jezikovna razlaga tretjega odstavka 19. člena ZPND ne dopušča, da bi lahko bila ista nasilna dejanja, kot so bila podlaga za izrek prvotnega ukrepa, tudi podlaga za njegovo podaljšanje, saj je zakonsko besedilo jasno - izrečeni ukrepi lahko trajajo največ 12 mesecev. Enako velja za namensko razlago navedene določbe. Ukrepi po ZPND so začasnega značaja (trajajo 12 mesecev), njihov namen je žrtvi nasilja v hitrem sumarnem postopku čimprej nuditi zaščito pred nasiljem (zato se tudi sporna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, ne pa s stopnjo prepričanja, kot v večini ostalih sodnih postopkov). Ukrepi, ki so bili izrečeni na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena s

Ukrepi v času odločanja o pritožbi predlagateljev ne veljajo več. Ker predlagatelji pred iztekom ukrepov niso podali predloga za njihovo podaljšanje, je prenehanje njihove veljavnosti dokončno (tretji odstavek 19. člena ZPND). Ponovni izrek ukrepov je možen samo na podlagi novega, samostojnega predloga.

Med krivdno povzročene stroške po stališčih sodne prakse sodijo tudi stroški izjalovljenega postopka, ki za udeležence ni prinesel nikakršne vsebinske pravne kvalitete in so bili torej stroški povzročeni po nepotrebnem. Pravilo o uporabi prostega preudarka pri odločitvi o stroških postopka (je izjema od splošnega pravila, ki velja v nepravdnih postopkih in) omogoča tako upoštevanje okoliščin na strani žrtve kot tudi varovanje nasprotnih udeležencev pred sodnimi postopki, ki bi jih predlagatelji začeli iz drugih (nesprejemljivih) razlogov in ne zaradi iskanja varnosti in zaščite.

Namen ZPND ni kaznovalni, temveč, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Ker so partnerska razmerja po naravi stvari tudi konfliktna, za sodišče, ki odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND, ni relevantno le vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, marveč, ali predstavlja takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven psihičnega nasilja, ki utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Poseg države mora biti glede na okoliščine primera za zasebna razmerja nujen.