VSK Sklep III Kp 66380/2024

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po III. odstavku 308. člena KZ-1 mu je, z uporabo omilitvenih določil iz 2. alineje 50. člena KZ-1 in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1, izreklo kazen enega leta in desetih mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 1.200,00 EUR, ki jo je odmerilo tako, da je določilo dvesto dnevnih zneskov po 6,00 EUR in odločilo, da jo bo v primeru, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, sodišče skladno s prvim odstavkom 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da bo za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni, torej 12,00 EUR, določilo en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti s pridržanjem in priporom od 10. 9. 2024 od 18. ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let, ki se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas, prebit v zaporu, pa se ne všteva v čas trajanja te kazni. Obtožencu je na podlagi VIII. odstavka 308. člena KZ-1 odvzelo osebno vozilo Kia Sorento. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki obtoženčeve zagovornice bremenijo proračun.

2Obtoženčeva zagovornica je vložila pritožbo iz razlogov po 2. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, kršitve prvega odstavka 374. člena KZ-1 ter zaradi kršitve 22. in 27. člena Ustave. V pritožbi navaja, da je obtoženec krivdo priznal zato, ker je v priporu od 10. 9. 2024 in je bil do datuma glavne obravnave v priporu že devet mesecev in pol. Menil je, da bo prej izpuščen na prostost na podlagi določb o pogojnem odpustu – v avgustu 2025, če krivdo za kaznivo dejanje prizna. Kot dokaz je predlagala zaslišanje obtoženčevega brata iz Egipta, ki pa ga sodišče na glavno obravnavo 26. 6. 2025 ni povabilo. Če bi ga, dokazovanja na glavni obravnavi ne bi sklenilo in bi za zaslišanje preko mednarodne pravne pomoči bilo potrebnih nekaj mesecev, zato se je obtoženec odločil, da bo krivdo priznal. Sodišče je na podlagi pogojev iz prvega odstavka 285.c člena ZKP s sklepom priznanje sprejelo, čeprav po mnenju zagovornice priznanje obtoženca ni podprto z drugimi zbranimi dokazi. Zagovornica navaja, da je sicer nesporno, da je obtoženec v vozilu 10. 9. 2024 prevažal dva tujca brez veljavnih dokumentov za vstop in gibanje znotraj EU ter da ga je policijska patrulja zaustavila na počivališču avtoceste Povir v smeri proti Italiji, zato se na prvi pogled morda zdi, da so predstavljena dejstva zadostna podlaga za izrek obsodilne sodbe, vendar zagovornica meni, da ni tako. Priči B. B. in C. C. sta povedala, da sta samovoljno zapustila azilni dom v Logatcu in na bencinskem servisu naključno navzoče spraševala za prevoz proti Italiji, obtoženec pa jima je povedal, da ju lahko pelje. Obe priči sta zanikali, da bi bili z organizatorjem poti dogovorjeni, da ju na bencinskem servisu počaka obtoženec, ki ju bo peljal dalje. To je potrjeno tako z zagovorom obtoženca kot z vsebino poročila o analizi zaseženih mobilnih telefonov, iz katere izhaja, da v času prevoza tujcev in neposredno pred prevozom ni shranjenih telefonskih pogovorov, sporočil ali fotografij, ki bi obtoženca povezovale s kaznivim dejanjem. Zagovornica dalje meni, da je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo posebnim olajševalnim okoliščinam, na podlagi katerih bi lahko izreklo nižjo kazensko sankcijo. V obrazložitvi je sicer navedlo, da je kot olajševalne okoliščine upoštevalo priznanje, obžalovanje in preživninsko obveznost obtoženca, vendar se to ne zrcali v izrečeni kazni. Premajhen poudarek je dalo tudi teži kaznivega dejanja, ko je obtoženec prevažal le dva tujca, katerih zdravje in varnost med vožnjo nista bila ogrožena. Tudi dnevni znesek bi lahko določilo pod 6,00 EUR. Obtoženec je sicer pred prijetjem imel prihodke med 1.000,00 in 1.500,00 EUR, vendar sodišče ni upoštevalo, da je imel obveznost preživljanja štirih otrok in žene, hkrati pa je finančno skrbel tudi za starše in po smrti svojega brata še za nečaka, zato njegovi prihodki niso visoki. Tudi glede na to, da je obtoženec že od septembra 2024 v priporu in brez rednih prihodkov, zaradi česar si je žena na Slovaškem, ki zaradi zdravstvenih težav ni zaposlena, morala izposoditi denar, je vprašanje, če bo obtoženec sploh zmožen plačila denarne kazni, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. V primeru, da ne bo, se bo izjalovil namen stranske denarne kazni, obtožencu pa se bo zapor podaljšal, kar ni bil namen zakonodajalca. Zagovornica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, podrejeno pa razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornica z navedbami, da je obtoženec tujca prevažal, ker sta ga za to prosila in ni bil povezan z organizatorji prevoza, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, ki je v primeru sodbe na podlagi sprejetega priznanja krivde nedovoljen.

5Ko uveljavlja kršitev 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, zagovornica tudi navaja, da naj bi obtoženec krivdo zavestno priznal, kljub temu, da je nedolžen, saj naj bi želel kazenski postopek pospešiti, vendar te pritožbene navedbe ne izpodbijajo zaključkov sodišča prve stopnje, da je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno in je bilo jasno ter popolno, temveč jih potrjujejo. Nagib obtoženca za priznanje krivde ni pomemben, kot že sama zagovornica navaja, pa je sodišče že v dejstvu, za katerega tudi pritožnica navaja, da "ni sporno" - da je obtoženec v vozilu 10. 9. 2024 prevažal dva tujca brez veljavnih dokumentov za vstop in gibanje znotraj EU ter da ga je policijska patrulja zaustavila na počivališču avtoceste Povir v smeri proti Italiji, imelo zadostno podlago za zaključek, da je priznanje podprto tudi z drugimi dokazi spisu. Iz podatkov in izjav v zapisniku o glavni obravnavi niso razvidne nobene okoliščine, ki bi vzbujale dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje glede sprejetega priznanja krivde, okoliščin, ki jih v zvezi z dejanskim stanjem v pritožbi uveljavlja zagovornica, pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 6. 20225 pa obtoženec tudi na vprašanje zagovornice v zvezi z dejanskim stanjem ni želel odgovoriti, zato je očitek, da sodišče prve stopnje obtoženčevega priznanja ni preverilo še z vprašanji o temeljnih dejstvih in o poteku kaznivega dejanja, tudi s tega vidika neutemeljen.

6Preizkus odločbe o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo okoliščine, ki vplivajo na njeno izbiro, pri odmeri kazni pa je pravilno ocenilo tudi njihov pomen. Zagovornica v pritožbi kot okoliščine, katerim naj bi sodišče prve stopnje dalo premajhen poudarek, izpostavlja priznanje krivde, obžalovanje in preživninske obveznosti obtoženca ter dejstvo, da je prevažal le dva tujca, vendar pri tem ne upošteva, da je težo kaznivega dejanja in olajševalne okoliščine, ki jih je pri obtožencu ugotovilo, sodišče prve stopnje presojalo v povezavi z dejstvom, da je obtoženec specialni povratnik kot obteževalno okoliščino. Kot izhaja iz 10. točke obrazložitve je sodišče pri odmeri kazni kot olajševalne okoliščine upoštevalo: da je obtoženec prevažal le dva tujca, na način, s katerim ni ogrožal njunega življenja ali zdravja; da je krivdo priznal in s tem pripomogel k hitrejšemu zaključku kazenskega postopka; da je kaznivo dejanje obžaloval; da ima mladoletno hčer in se dva otroka šolata; da ima najstarejša hčer hude zdravstvene težave z očmi in njegove preživninske obveznosti, saj preživlja bolno ženo, ki je brez zaposlitve, ter starša in nečaka ter da je kaznivo dejanje storil zaradi finančne stiske. Po drugi strani pa je v 9. točki obrazložitve poudarilo, da je bil v Nemčiji že dvakrat obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, s pravnomočnimi sodbami z dne 6. 11. 2020 in 8. 2. 2023, sprva izrečena pogojna obsodba in nato še zaporna kazen pa nista dosegli zasledovanega namena, saj je obtoženec kaznivo dejanje ponovil v manj kot letu dni po drugi obsodbi. Izrečena zaporna kazen enega leta in desetih mesecev zapora je glede na takšne okoliščine po presoji pritožbenega sodišča pravilno odmerjena.

7Tudi denarno kazen je sodišče prve stopnje odmerilo pravilno. Kot je razvidno iz 13. točke obrazložitve sodbe, je poleg okoliščin, ki jih je upoštevalo pri odmeri zaporne kazni, na odmero denarne kazni vplivala okoliščina, da je obtoženec izgubil službo, da nima vrednejšega premoženja in da bo zaradi predvidenega prestajanja zaporne kazni imel omejene možnosti zaslužka. Denarna kazen, ki je bila izrečena obtožencu je glede na takšne okoliščine ustrezna in je sodišče prve stopnje pravilno določilo tako število dnevnih zneskov kot njihovo višino.

8Kršitve, ki jih je v pritožbi uveljavljala zagovornica, tako niso podane in tudi preizkus po uradni dolžnosti na podlagi določb prvega odstavka 283. člena ZKP ni pokazal kršitev, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9Čeprav zagovornica s pritožbo ni uspela, je glede na obtoženčeve premoženjske razmere in okoliščine, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče obtoženca plačila stroškov pritožbenega postopka oprostilo (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).