VSL Sklep III Cp 298/2026

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotno udeleženko sprejme v nadzorovano obravnavo pod nadzorom univerzitetne psihiatrične klinike najdlje do 26. 7. 2026, določilo koordinatorje nadzorovane obravnave in njihove naloge.

2Zoper sklep vlagajo pritožbo pooblaščeni in po uradni dolžnosti postavljeni odvetnik udeleženke ter laično nasprotna udeleženka sama.

3Pooblaščeni odvetnik v pritožbi govori o prisilni hospitalizaciji, sodišču očita napačno uporabo 39. člena ZDZdr¹ in meni, da pogoji za prisilno hospitalizacijo in nadzorovano obravnavo niso izpolnjeni. Poudarja, da nasprotna udeleženka ne ogroža sebe niti drugih, njeno zdravstveno stanje se je stabiliziralo. Podana je absolutna bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP,² ker pooblaščencu ni bilo vročeno izvedeniško mnenje in ker zaslišanje pritožnika (prav: pritožnice) ni bilo opravljeno na način, ki bi ji omogočal učinkovito zavarovanje pravic v postopku. Podane so številne procesne kršitve ZPP. Ob nepopolnem izvedeniškem mnenju sodišče ni uporabilo pooblastil iz 254. člena ZPP, ni zaslišalo izvedenca in ni postavilo drugega izvedenca. Zato je dejansko stanje ostalo neugotovljeno. Podane so kršitve 19., 22., 23., 35. in 36. člena Ustave RS ter 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (do prostosti in varnosti). Nepopolno izvedeniško mnenje ne navaja konkretnih dejstev o ogrožanju sebe ali drugih. Najhujši posegi v osebno svobodo (prisilna hospitalizacija in nadzorovana obravnava) zato niso dopustni. Pritožnica redno jemlje terapijo in je pripravljena sodelovati v ambulantni obliki zdravljenja. Predlaga razveljavitev sklepa, odpust nasprotne udeleženke z zdravljenja in odpravo nadzorovane obravnave, ali vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje z oprostitvijo plačila stroškov postopka in sodnih taks, ker je nasprotna udeleženka brezposelna in upravičena do BPP.

4V laični pritožbi nasprotna udeleženka predlaga razveljavitev sklepa in ustavitev postopka. Navaja, da je miroljubna oseba. Njeno zdravstveno stanje je stabilno. Dehidracije ni več. Ni bila povezana s psihotičnim doživljanjem. Nikoli ni ogrožala drugih, tudi sebe ne. Zadostna bi bila infuzija in ne prisilna hospitalizacija. Pri njej ne gre za hujšo duševno motnjo, ni ogrožala življenja, zdravja in varnosti drugih. Prisilne oblike zdravljenja bi morale biti ukinjene. Pojasnjuje svoj prvi obisk pri psihiatru, dogodke v Zagrebu, predhodno zdravljenje, odnose z mamo. Meni, da je sodišču dokazala, da je sama skrbela zase. Opisuje, kako je potekala predhodna nadzorovana obravnava. Njen psihiater je presodil, da ni več potrebna. Tudi sodnica na naroku je dejala, da bo morebitna nova nadzorovana obravnava lahko prekinjena pred iztekom (26. 7. 2026). Ni kalila reda in miru v tujini. Odrejeni ukrep nadzorovane obravnave na domu je prekomeren. Življenje želi preživljati z esencialnimi stvarmi in s svojo strokovno uspešnostjo. Pojasnjuje, zakaj je doma pred nastopom dehidracije nehala piti. Opisuje posledice uživanja zdravil (stranske učinke). Postavlja pod vprašaj diagnozo paranoidna shizofrenija. Smiselno zatrjuje, da ni opustila ambulantnega zdravljenja, saj je v avgustu 2025 večkrat klicala dr. Sajeta in medicinsko sestro.

5Po uradni dolžnosti postavljeni odvetnik v pritožbi predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog za nadzorovano obravnavo zavrne. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zakonski pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 80. člena ZDZdr (ogrožanje življenja in zdravja osebe ali drugih ali povzročanje hude premoženjske škode osebi ali drugim) ni izpolnjen niti obrazložen (absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1³ in 30. členom ZDZdr). Nasprotna udeleženka je pojasnila, zakaj je opustila pitje vode. Predhodna nadzorovana obravnava (18. 8. 2025) je pokazala, da je še vedno sposobna slediti navodilom. Redno je hodila na kontrole k izbranemu psihiatru in jemala predpisano terapijo. Razumno je pojasnila, zakaj jo je opustila (negativni stranski učinki). Svoje diagnoze se zaveda. Pri njenem ravnanju gre za tipično patologizacijo vedenja, ki je lahko razumno. Tudi sodišče ne ugotavlja, da so njene težave v celoti namišljene. Pretirana skrb za zdravje ni utemeljen razlog za izrečeni ukrep. Glede svojih zdravstvenih težav ni bila blodnjava. Povedala je, da bo zdravila jemala. V predhodnem zdravljenju je sledila navodilom psihiatra, redno prihajala na ambulantne kontrole, sodelovala je s koordinatorji in redno jemala zdravila. Vse to potrjuje, da je zmožna skrbeti sama zase in da ne ogroža svojega življenja in zdravja. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da je sposobna slediti navodilom zdravnika. V mnenju izvedenca in v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, kakšno konkretno nevarnost bi nasprotna udeleženka lahko povzročala v danem trenutku. Ker pogoj iz 3. alineje 80. člena ZDZdr ni izpolnjen, je sklep v nasprotju z zakonom.

6Drugi udeleženci postopka na vročeno pritožbo niso odgovorili.

7Pritožba ni utemeljena.

8Pritožbeno sodišče je pritožbe vseh treh pritožnikov obravnavalo enotno. V nadaljevanju bo odgovorilo le na ključne pritožbene navedbe. V okviru podanih pritožbenih navedb in uradnega preizkusa ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjen z uveljavljenimi niti uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami.

9Drži, da je zdravljenje v nadzorovani obravnavi brez privolitve osebe eden od v zakonu predvidenih prisilnih ukrepov, ki v določeni meri posega v pravice zdravljenja osebe do osebne svobode, zlasti pa do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Ta zagotavlja pravico do zdravljenja in tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Ustava dopušča možnost omejitve navedenih pravic le pod zakonsko predpisanimi pogoji: kadar je treba zaščititi koristi in pravice same zdravljene osebe, ki zaradi narave svoje bolezni ni sposobna sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju.

10Kadar oseba odklanja potrebno psihiatrično zdravljenje, o njem odloči sodišče v posebnih postopkih (30. člen ZDZdr). Neutemeljeni in protispisni so pritožbeni očitki pooblaščenega odvetnika o kršitvi ustavnih pravic nasprotne udeleženke, češ da ji je bila s prisilno hospitalizacijo na zaprtem oddelku psihiatrične bolnice odvzeta osebna svoboda brez obstoja zakonsko predpisanih pogojev po ZDZdr. Sodišče prve stopnje ni odločalo o sprejemu na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča (člen 39 in naslednji ZDZdr), ki najhuje posega v osebno svobodo zdravljene osebe. V okviru podanega predloga pristojnega izvajalca zdravljenja duševnih motenj in predlagatelja zdravljenja v nadzorovani obravnavi, na katerega je bilo vezano⁴, je odločalo o sprejemu na zdravljenje v nadzorovano obravnavo brez privolitve na podlagi sklepa sodišča (členi 80 in naslednji ZDZdr). Predloga predlagatelja ni v ničemer preseglo. Gre za zakonsko predpisani ukrep, ki v najmanjši meri omejuje osebno svobodo zdravljene osebe. Zdravljenje se sicer res izvaja na podlagi sklepa sodišča in pod nadzorom izvajalca zdravljenja duševnih motenj, vendar izven te ustanove v domačem okolju osebe (prvi odstavek 80. člena ZDZdr).

11Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da so pri nasprotni udeleženki zaradi njenega zdravstvenega stanja in odklanjanja zdravljenja podani vsi pogoji iz 80. člena ZDZdr za nadzorovano obravnavo.⁵ Potrebuje nadzorovano vodenje zdravljenja, sicer ga opusti in s tem ogrozi svoje življenje in zdravje. Ker v domačem okolju nima ustrezne socialne mreže, v kateri bi imela oporo pri zdravljenju, je nujno spremljanje preko koordinatorjev in po načrtu nadzorovane obravnave. Po drugi strani je takšna oblika zdravljenja v sedanjih okoliščinah primera primerna in zadostna, prisilno hospitalno zdravljenje z omejitvijo njene osebne svobode pa nepotrebno. Pritožbeno naziranje o nepotrebnem in nesorazmernem posegu v ustavne pravice pritožnice oziroma v njeno osebno svobodo je treba zavrniti kot zmotno.

12Sklep ni obremenjen z očitano procesno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitve o konkretnem in realnem ogrožanju zdravja in življenja nasprotne udeleženke so v točki 15 in 16 sklepa. Pritožbeno sodišče jim pritrjuje, se nanje sklicuje in v njih ne najde očitanih pomanjkljivosti.

13Tudi očitane kršitve načela kontradiktornosti (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS), ter procesnih kršitev 5., 8., 213. in 243. člena ZPP, ki jih očita pritožba pooblaščenega odvetnika, ni. Sodišče je izvedlo vse potrebne dokaze, se opredelilo do vseh relevantnih navedb nasprotne udeleženke in (obeh) odvetnikov. V spisovnem gradivu ni najti domnevno prezrtih podatkov/navedb o ogrožanju z žepnim nožkom. Nasprotni udeleženki je bila dana možnost izjave, pravico je v celoti izkoristila. Laično in po uradno postavljenem odvetniku je pisno odgovorila na predlog, sodišče je opravilo pogovor z njo, neposredno je sodelovala pri izvajanju vseh dokazov na naroku, sodišče je obravnavalo tudi medicinsko dokumentacijo, ki jo je sama predložila na naroku. Protispisne (v nasprotju z izrecnimi ugotovitvami v zapisniku naroka) so navedbe pooblaščenega odvetnika, da ji ni bila omogočena priprava na narok. Nasprotna ugotovitev sodišča v sklepu ima oporo v pojasnilu po uradni dolžnosti postavljenega odvetnika, ki je na naroku povedal, da se je nasprotna udeleženka pred narokom pogovorila z njim⁶. Zapisnik o naroku je javna listina, ki je pritožnik z ničemer ne ovrže. Pripomb na zapisnik nista imela ne on ne nasprotna udeleženka.

14Tudi očitanih procesnih kršitev pri izvajanju dokaza z izvedencem ni. Drži, da pooblaščenemu odvetniku pisno mnenje izvedenke pred narokom ni bilo vročeno. Vendar sta oba odvetnika in nasprotna udeleženka sodelovala pri ustnem izvajanju tega dokaza na naroku. Na predlog uradno postavljenega odvetnika je bila izvedenka izčrpno zaslišana na naroku, zaslišali so jo sodišče, oba odvetnika in nasprotna udeleženka. Odgovorila je na pisne pripombe in na vsa ustna vprašanja, opredelila se je do medicinske dokumentacije, ki jo je na naroku predložila nasprotna udeleženka. Sodišče je mnenje ocenilo skupaj z drugimi dokazi ter preverljivo pojasnilo, katera dejstva štejejo za dokazana in katera ne. Po zaslišanju izvedenke udeleženci na mnenje niso imeli pripomb. Ker je bilo skladno z mnenjem lečečih zdravnikov in medicinsko dokumentacijo, ni bilo dvoma o pravilnosti mnenja niti razlogov za imenovanje drugega izvedenca. Dokaz z izvedencem je bil torej izveden skladno z 243. členom ZPP in pravilno ocenjen po metodoloških napotkih 8. člena ZPP skupaj z drugimi dokazi. Pravica do sodelovanja v postopku in pravica do izjave nista bili kršeni. Če ima stranka več odvetnikov, zadošča, da je pisno mnenje vročeno enemu od pooblaščencev. Tudi temu je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno z vročitvijo pisnega mnenja odvetniku, postavljenemu po uradni dolžnosti.

15Pravilno in popolno so bila ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva. Po ugotovitvah sodišča je pri nasprotni udeleženki podana huda, ponavljajoča se duševna motnja - paranoidna oblika shizofrenije, zaradi katere se je v času sojenja šestič (od 15. 11. 2025) zdravila v psihiatrični bolnišnici. Sprejeta je bila na podlagi privolitve, potem ko se je njeno zdravstveno stanje hudo poslabšalo, ker je po nepodaljšanem zdravljenju v nadzorovani obravnavi (po sklepu sodišča je bila odrejena v obdobju marec do avgust 2025) v avgustu 2025 opustila ambulantne preglede pri lečečem psihiatru in jemanje terapije. Na podlagi medicinske dokumentacije in z izvedenko je bilo ugotovljeno, da ob vsakem odpustu iz bolnišnice in brez nadzorovanega zdravljenja opusti jemanje zdravil in obiske lečečega psihiatra. Zato se njeno zdravstveno stanje vedno poslabša. Zaradi in pod vplivom bolezni ima hudo moteno presojo realnosti in ni sposobna obvladovati svojih ravnanj. Zaradi opuščanja zdravljenja je prihajalo v preteklosti in pred zadnjo hospitalizacijo do izbruhov simptomov psihoze, izgube realitetne kontrole in posledično ogrožujočih ravnanj (podrobno so ugotovljena v točki 10 sklepa). Z njimi je ogrožala druge (ko je tavala okoli in kalila red in mir), zlasti pa svoje zdravje in življenje (na primer: daljši čas je bila zaprta v hiši, ki je ni zapuščala, reševalci v spremstvu policije so jo našli ležečo na tleh med kupi smeti, popolnoma dehidrirano, povsem zanemarjeno in floridno psihotično). Pred zadnjo hospitalizacijo je zaradi dehidracije prišlo do akutne ledvične odpovedi. Pod vplivom bolezensko spremenjenega mišljenja namreč ni pila, ker je bila prepričana, da je voda zastrupljena. Izvedenka je pojasnila, in na tej osnovi je sodišče ugotovilo, vzročno zvezo med ugotovljenim ogrožanjem življenja in zdravja nasprotne udeleženke in boleznijo, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Z izvedenko je ugotovljeno, da odklanjanje zdravljenja nima razumne (realne) podlage, pač pa je posledica bolezensko spremenjenega mišljenja. Z izvedenko in po zaslišanju koordinatorke se je sodišče prepričalo, da je v času izvajanja nadzorovane obravnave v njej zadovoljivo sodelovala. Mogoče je pričakovati, da bo (že) tak ukrep pripomogel k rednemu jemanju predpisane terapije, preprečil ponovne izbruhe akutne psihoze, ogrožanje zdravja nasprotne udeleženke ter omogočil primerno funkcioniranje v vsakdanjem življenju. Ugotovljenih vzrokov ogrožanja še ni mogoče odvrniti zgolj z ambulantnim zdravljenjem, saj ga nasprotna udeleženka opusti takoj, ko je brez nadzora.

16Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje navedenim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki jih pritožba z ničemer ne omaje.

17Ni mogoče slediti laičnemu prepričanju nasprotne udeleženke, da pri njej ne gre za hujšo duševno motnjo, da je njeno zdravstveno stanje normalno, da zdravljenja v nadzorovani obravnavi ne potrebuje, da se ne ogroža, da ni do nikogar nasilna in da zavrača zdravljenje zaradi razumnih razlogov (stranskih učinkov zdravil). Vprašanja, povezana z zdravstvenim stanjem osebe, in o vplivu bolezni na sposobnost oblikovanja prave volje ter obvladovanja ravnanj, so strokovne narave. Sodišče jih ugotavlja z izvedencem, ker samo (tako kot oseba in njeni odvetniki) ustreznega strokovnega znanja nima. Tudi v obravnavanem primeru imajo nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje oporo v mnenju izvedenke psihiatrične stroke. Izdelano je bilo po pravilih stroke po opravljenem psihiatričnem pregledu osebe, celotne medicinske dokumentacije in ostale dokumentacije v spisu. Ugotovitve izvedenke o diagnozi so bile skladne z ugotovitvami v predhodnih sodnih postopkih (za uvedbo prisilnega zdravljenja in zdravljenja v nadzorovani obravnavi) in z diagnozami v medicinski dokumentaciji. Na tej podlagi je sodišče zanesljivo ugotovilo, da se je že večkrat zdravila zaradi paranoidne oblike shizofrenije, ki je po strokovnih pojasnilih izvedenke huda duševna bolezen. Bistvene za ta postopek so ugotovitve, da se je zaradi te bolezni oseba že večkrat zdravila, in ugotovitve, kako konkretno je zaradi bolezni in pod njenim vplivom ogrožala svoje življenje in zdravje po vsakokratnem opuščenem nadzorovanem zdravljenju, vključno v obdobju pred zadnjo hospitalizacijo. Natančnih ugotovitev v točki 16 pritožba z ničemer ne omaje. Pritožbeni očitki o pomanjkljivih ugotovitvah glede ogrožanja zdravja in življenja nasprotne udeleženke so neutemeljene.

18Pritrditi je treba jasnim in pravilnim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je do ugotovljenega ogrožanja življenja in zdravja nasprotne udeleženke prišlo prav zaradi duševne motnje, zaradi katere ni kritična do svojega zdravstvenega stanja, kadar ne jemlje zdravil, in ne zmore normalno funkcionirati (ne more obvladovati svojih ravnanj). Prav zaradi bolezni nasprotna udeleženka nima uvida v svojo bolezen. Pod njenim vplivom svojim ravnanjem pripisuje napačen pomen. Blodnjavo obnašanje glede zdravstvenih težav in posledično neadekvatno ravnanje je opisano ne le v izvedeniškem mnenju, ampak tudi v medicinski dokumentaciji ob tokratnem (prostovoljnem) sprejemu na bolnišnično zdravljenje. Zato nasprotnim pritožbenim navedbam o razumnem odklanjanju zdravljenja zaradi poznavanja stranskih učinkov zdravil ni mogoče slediti. Izvedenka je strokovno razložila in na tej podlagi sodišče pravilno ugotovilo, da so stranski učinki zdravil, ki jih za učinkovito zdravljenje potrebuje nasprotna udeleženka, minimalni, ter pojasnila, zakaj zavračanje jemanja terapije s strani nasprotne udeleženke nima realne podlage. Glede na dejanske ugotovitve, da se brez nadzorovanega zdravljenja zaradi opuščenega jemanja zdravil zdravstveno stanje pritožnice vsakokrat poslabša in pripelje do ogrožujočih ravnanj, je pravilna presoja, da so izpolnjeni prvi štirje pogoji iz drugega odstavka 80. člena ZDZdr za zdravljenje v nadzorovani obravnavi.

19Zmotno je tudi pritožbeno prepričanje, da nasprotna udeleženka ne potrebuje več nadzora, ker se je njeno zdravstveno stanje stabiliziralo in ker je v predhodnem poteku zdravljenja sledila navodilom psihiatra, redno prihajala na ambulantne kontrole, sodelovala s koordinatorji in redno jemala predpisana zdravila. Vse navedeno po ugotovitvah sodišča drži le za obdobja, dokler je bila hospitalizirana ali v domačem okolju v nadzorovani obravnavi. Vsekakor te okoliščine kažejo, da se lahko zdravi v domačem okolju (5. točka 80. člena ZDZdr). Vendar je po drugi strani z izvedenko, medicinsko dokumentacijo, zaslišanjem koordinatorke in tudi z zaslišanjem nasprotne udeleženke dokazano, da brez ustreznega nadzora v domačem okolju takoj opusti ambulantno zdravljenje in redno jemanje zdravil. Torej pritožbenim navedbam o njeni pripravljenosti, sposobnosti in sprejemanju zdravljenja brez nadzora ni mogoče slediti. Ugotovljeno je, da doma nima druge ustrezne socialne mreže, ki bi ji nudila oporo pri zdravljenju, sama ga ambulantno ni sposobna izvajati, tveganje ponovnih poslabšanj bolezenskega stanja brez zdravljenja pa ostaja veliko. Ob takih dejanskih ugotovitvah pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti presoje, da se mora zaradi narave bolezni za dalj časa ponovno vključiti v nadzorovano obravnavo.

20Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in razlogi v točki 17 in 18 sklepa, da drugačna oblika zdravljenja in krajše trajanje zaenkrat ne pride v poštev. V ambulantnem zdravljenju udeleženka ni zmožna sodelovati, krajše nadzorovano zdravljenje pa se je že v preteklem obdobju izkazalo kot premalo učinkovito. Glede na konkretno ugotovljene okoliščine o že kronificiranem stanju bolezni nasprotni udeleženki ne bi bilo v korist.

21Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna. Ker tudi ni obremenjena z uveljavljenimi niti uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami ter kršitvami ustavnih pravic, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

¹ Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, številka 77/2080 s spremembami.
² Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 29/1999.
³ Zakona o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/2019.
⁴ VSRS, II Ips 31/2018 z dne 22. 2. 2018.
⁵ Zdravljenje osebe v nadzorovani obravnavi je dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: (1) če gre za osebo s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo, (2) če se je že zdravila zaradi duševne motnje pri izvajalcu zdravljenja duševnih motenj, (3) če je že ogrožala svoje življenje ali življenje drugih ali če je huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročila hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (4) če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (5) če se oseba lahko ustrezno zdravi v domačem okolju.
⁶ Listovna številka 56.