VSL Sodba II Cp 1507/2024

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo dne 8. 3. 2024 odstrani iz sodne dvorane (I. točka izreka); predlog tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe se zavrne (II. točka izreka); tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Toženi stranki 1. Odvetniška družba A., o. p., d. o. o., in 2. B. B., odvetnik Odvetniške družbe A., o. p., d. o. o., sta nerazdelno dolžna plačati tožeči stranki C. C. znesek 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 12. 2014 dalje do plačila, vse pod izvršbo, v primeru zamude plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje pa do plačila, vse pod izvršbo, v primeru neplačila z rubežem na nepremičnine in premičnine toženih strank. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti vse stroške pravdnega postopka po odmeri sodišča s pp, vse pod izvršbo zakonskimi zamudnimi obrestmi." se zavrne (III. točka izreka).

2Pritožbene navedbe tožnika so obširne, zapisane z lastnoročno pisavo, ki na določenih delih ni povsem jasna; v njih se tožnik ponavlja in podaja množico navedb, ki niso povezane z obravnavano pravdno zadevo. Mestoma so navedbe žaljive do posameznih oseb, sodišča oziroma drugih institucij. Višje sodišče le na kratko povzema pritožbene navedbe v delih, ki so relevantni za obravnavano zadevo; zgolj na povzeto v nadaljevanju tudi odgovarja. Pritožba mora namreč vzpostaviti vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Le takšna pritožba omogoča vsebinsko presojo utemeljenosti pritožnikovih navedb na eni strani in pravilnosti izpodbijane prvostopenjske odločbe na drugi strani. Predmetna pritožba tem kriterijem v precejšnji meri ne zadosti, saj s številnimi argumenti sodišča prve stopnje ne vzpostavi vsebinske polemike, temveč se večinoma posveča obširnim kritikam delovanja sodišča.

Tožnik navaja, da so mu bile kršene pravica do glavne obravnave, pravica do upoštevanja vseh pisnih dokazov in pravica do ustnega zaslišanja vseh prič in vseh strank. Kršena mu je bila pravica do pravičnega in poštenega sojenja. Navaja, da je v živo posnel mučenje, trpinčenje, ustrahovanje in vse najhujše s strani pravosodnih policistov, paznikov. Po naročilu razpravljajoče sodnice in predsednika sodišča je bil aretiran v sodni dvorani in iz nje odstranjen na silo, z uporabo fizične in telesne sile s strani policije. Sodnica se na zapisnike ne podpisuje s svojim lastnoročnim podpisom, prav tako se ni podpisala na sodbo in sklep. Ko je sodnica prekinila glavno obravnavo in sojenje, je ostala v razpravni dvorani sama s svojimi prijatelji, kolegi in se še naprej tajno dogovarjala v korist toženk. Preprečila je vstop javnosti na narok. Tožnik je bil izpostavljen pregledovanju s pomočjo detektorjev, skenerjev, kamer, senzorjev oziroma ročnemu, nasilnemu pregledovanju. Prisilno mu je bila odtujena njegova lastnina. Po tem, ko mu je bil telefon odtujen in zaklenjen v policijsko omarico na sodišču, je začel začel uporabljati svoj lastni telefon, do česar ima pravico po zakonu, ustavi, evropski konvenciji in evropski vladavini prava; s tem ni storil nič protipravnega, saj je želel posneti dokaze kršitev. Drugi toženec je uradni svetovalec Okrožnega sodišča v Ljubljani in njegovega predsednika, sodnice in vseh sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani, je njihov veliki kolega in prijatelj. Tožnik meni, da je v celoti upravičen do odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravega dejanskega stanja, saj je sodilo pristransko, koruptivno, ni zaslišalo vseh prič in strank. Ker je tožnik prava nevešča oseba, bi moralo sodišče prve stopnje razpisati še en narok, da bi se lahko izjasnil in branil.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Tožnik je v tožbi navedel, da zahteva plačilo odškodnine za povzročeno škodo: za psihične in duševne bolečine, stres in strah pred mogočo aretacijo, vklenitev, zapiranje v zapor, stres in strah pred mogočo obsodbo na sodišču v Haagu ali v BIH, za okrnitev svobode, za sramoto, madež, žalitev, ponižanje in zaničevanje njega, njegovega imena in priimka ter s tem celotne družine, prednikov, sedanje in bodoče generacije. Zatrjevano nepremoženjsko škodo naj bi mu toženca povzročila z zapisom izjav v vlogi, vloženi v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opravilna številka P 2022/2012 - IV z dne 30. 12. 2014. Z zapisanima izjavama naj bi toženca lažno zatrjevala, da ima zagotovo težave s samokontrolo in da je v bosanski vojni pobijal ljudi.

5V zvezi z navedbami, da je sodnica prekinila glavno obravnavo in sojenje ter ostala v razpravni dvorani sama s svojimi prijatelji, kolegi in se še naprej tajno dogovarjala v korist toženk, da je drugi toženec uradni svetovalec Okrožnega sodišča v Ljubljani in njegovega predsednika, sodnice in vseh sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani in njihov veliki kolega ter prijatelj, višje sodišče pojasnjuje, da lahko stranke, v primeru, da menijo, da je sodnik pristranski, na podlagi 72. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zahtevajo njegovo izločitev, in sicer najpozneje do konca glavne obravnave. Take zahteve tožnik ni podal, nasprotno, na izrecno vprašanje sodnice, ali predlaga njeno izločitev, je zatrdil, da je ne predlaga, da je to laž (list. št. 153). Glede na povedano navedenih razlogov ne more uveljavljati šele v pritožbi.

6Dolžnost sodišča je skrbeti med glavno obravnavo za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (303. člen ZPP). Cilj ukrepov za vzdrževanje reda na glavni obravnavi je zagotoviti nemoten zunanji potek postopka in varnost vseh, ki so navzoči na glavni obravnavi, kot tudi zavarovati avtoriteto in ugled sodne oblasti kot celote. Pooblastila, ki jih imajo v zvezi s tem predsednik in člani senata (v obravnavani zadevi razpravljajoča sodnica), so sestavni del sodne oblasti; skrb za varnost in vzdrževanje reda na glavni obravnavi je stvar sodišča, ki sodi v konkretni zadevi¹.

7Tožnik ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na naroku za glavno obravnavo dne 8. 3. 2024 motil delo sodišča, da ni upošteval opozoril sodnice, naj ne govori, dokler mu ne bo dala besede, naj ji ne sega v besedo, naj jo posluša, v pritožbi ne izpodbija². Prav tako ne izpodbija ugotovitev o tem, da ni spoštoval pravil Sodnega reda, ki strankam prepovedujejo vnos prenosnih telefonov v razpravno dvorano in da je s telefonom, ki ga je prinesel kljub prepovedi, zvočno in slikovno snemal. Ne izpodbija tudi ugotovitev o tem, da ni upošteval zahteve sodnice, da naj izroči prenosni telefon.

8Če kdo, ki se udeležuje postopka, ali kdo, ki je kot poslušalec navzoč pri obravnavi, žali sodišče ali druge udeležence v postopku, ovira delo ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, ga sme senat odstraniti iz sodne dvorane ali kaznovati z denarno kaznijo, lahko pa ga tudi odstrani in kaznuje z denarno kaznijo. V primeru izreka denarne kazni se smiselno uporabljajo določbe 109. člena tega zakona (prvi odstavek 304. člena ZPP). Odstranitev tožnika iz razpravne dvorane je bila posledica njegovega oviranja dela sodišča in dejstva, da se ni pokoril ukazom sodnice glede vzdrževanja reda kot tudi neupoštevanja pravil glede prepovedi vnosa telefona in zvočnega ter slikovnega snemanja.

9Tožnik tako ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da mu je bila kršena pravica do glavne obravnave; ta je bila opravljena, vendar na njej tožnik ni bil prisoten ves čas. V zadevi je sodišče prve stopnje opravilo tri naroke za glavno obravnavo, in sicer dne 8. 1. 2019, 29. 9. 2023 in 8. 3. 2024. Tožnik je bil odstranjen z naroka dne 8. 3. 2024, kot že izpostavljeno, izključno zaradi svojega neprimernega obnašanja in nespoštovanja pravil Sodnega reda ter Hišnega reda, ki velja v sodni stavbi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 304. člena ZPP, ki določa, da se, če je stranka odstranjena iz sodne dvorane, opravi narok tudi brez njene navzočnosti. Tega ne spremeni sklicevanje na dejstvo, da je tožnik prava nevešča oseba. Tožniku tako ni bila kršena pravica do pravičnega in poštenega sojenja.

10V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Višje sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da tožnik zaslišanja strank ni predlagal, navedeni dokaz je predlagala le nasprotna stranka. Na dokaze, ki jih predlaga nasprotna stranka, se tožnik ne more sklicevati. Poleg tega, v skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP je odgovor na vprašanje, katera dejstva so odločilna in posledično, kateri dokazi naj se izvedejo za njihovo ugotovitev, v domeni sodišča. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je predlog za zaslišanje pravdnih strank (in priče) zavrnilo, ker je štelo, da, upoštevaje trditve tožnika, za ugotovitev o dejanskem stanju zadoščajo listinski dokazi. Višje sodišče navedeno argumentacijo sprejema: metoda ugotavljanja dejanskega stanja je bila v obravnavani zadevi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pravilna.

11Zatrjevano nepremoženjsko škodo naj bi tožnika tožencu povzročila z zapisom izjav v vlogi, vloženi v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opravilna številka P 2022/2012 - IV z dne 30. 12. 2014. Zapis se glasi" Tožnik ima gotovo težave s samokontrolo. Drugi toženki je namreč večkrat povedal, da se je boril v bosanski vojni in tam pobijal ljudi." Toženca sta nasprotno trdila, da zapisano ne predstavlja škodnega dejanja kot ene od nujnih predpostavk za subjektivno odškodninsko odgovornost (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika).

12Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje podalo razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus odločbe. Glede zapisa "Drugi toženki je namreč večkrat povedal, da se je boril v bosanski vojni in tam pobijal ljudi." je ugotovilo, da je D. D. svojemu pooblaščencu (drugemu tožencu) povedala, kar ji je rekel tožnik, drugo toženec pa je takšno izjavo le zapisal; ker zapisano s strani tožene stranke predstavlja le povzetek izjave tožnika, izrečene D. D., ni objektivno žaljivo³. Višje sodišče se strinja tudi z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje glede tega, zakaj tudi zapis "Tožnik ima gotovo težave s samokontrolo" objektivno ni žaljiv. Tožnik ugotovitev sodišča, da citirana zapisa objektivno nista žaljiva, niti ne izpodbija konkretizirano. Ob zavzetem stališču, da navedbe niso objektivno žaljive (za ugotavljanje tega dejstva so zadostovali listinski dokazi), sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo vprašanja tožnikove subjektivne prizadetosti in, s tem povezano, ni izvedlo dokaza z njegovim zaslišanjem. Zaradi opustitve zaslišanja tožnika, ki bi izpovedoval o subjektivni prizadetosti, smiselno očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Za presojo, ali so sporne navedbe objektivno žaljive, subjektivno doživljanje oziroma razumevanje podanih navedb namreč ni pravno odločilno.

13Katerih listinskih dokazov naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, tožnik v pritožbi ni pojasnil. Pritožbena navedba je neutemeljena.

14Pritožbeni očitek, da se sodnica na zapisnike ne podpisuje s svojim lastnoročnim podpisom in da ni podpisala sodbe in sklepa, ne drži. Iz sodnega spisa izhaja nasprotno.

15Prav tako nima podlage pritožbeni očitek, da je bil javnosti preprečen vstop na narok; iz zapisnikov narokov izhaja, da je bila javnost prisotna.

16Tožnik v pritožbi še navaja, da je bil izpostavljen pregledovanju s pomočjo detektorjev, skenerjev, kamer in senzorjev oziroma ročnemu, nasilnemu pregledovanju in zatrjuje, da mu je bila odtujena lastnina, konkretno telefon. Trdi, da ima v prostoru, kjer se opravlja narok za glavno obravnavo, pravico uporabe telefona. Prvi odstavek 16. člena Sodnega reda določa, da je v prostorih, kjer posluje sodišče snemanje in fotografiranje dovoljeno le za potrebe sodišča na tiskovnih konferencah, ob vnaprej dogovorjenih intervjujih, ter drugih primerih določenih s tem redom in zakonom, ki ureja kazenski postopek. Hišni red Okrožnega sodišča v Ljubljani ureja varen in nemoten potek dela, vključno z varnostnimi pregledi ob vstopu (prepoved orožja in nevarnih predmetov), obvezno identifikacijo, primerno obleko ter spoštovanje reda v sodnih dvoranah in prostorih. Obiskovalci sodne zgradbe so dolžni upoštevati navodila varnostnikov in sodnega osebja, ureditev pa je namenjena zagotavljanju varnosti in reda v prostorih sodišča. Z drugimi besedami, tožnik se je moral podrediti enakim varnostnim zahtevam kot vsi udeleženci postopkov pred sodiščem; njegove pravice zaradi zahtev po spoštovanju Hišnega reda in Sodnega reda v ničemer niso bile kršene.

17Tožnik s pavšalno trditvijo ob zaključku pritožbe, da je v celoti upravičen do odškodninskega zahtevka in da sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravega dejanskega stanja, ne more uspeti. Kot že uvodoma pojasnjeno, mora pritožnik pritožbene očitke zastaviti konkretizirano. Kadar pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, mora jasno in določno navesti, katero odločilno dejstvo je napačno ugotovljeno, argumentirano kritizirati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi povedati, v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča drugačna, če bi bilo to odločilno dejstvo drugače (pravilno) ugotovljeno.⁴

18Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno izvedlo dokazno oceno (8. člen ZPP), posledično pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je argumente za odločitev jasno in sistematično obrazložilo. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (353. člen ZPP).

¹ Povzeto po: Nina Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga/Lojze Ude … - Ljubljana, Uradni list, GV Založba, 2006, stran 646 in 647.
² Da je tožnik do te mere motil delo sodišča, da ni bilo moč voditi glavne obravnave, izhaja tudi iz prepisa zvočnih posnetkov glavne obravnave. Iz teh je razvidno, da je imel tožnik dolge monologe, nepovezane z obravnavano zadevo, v katerih je bil napadalen do sodišča in strank postopka. Med drugim je tudi grozil vsem prisotnim v razpravni dvorani (list. št. 153), sodnico, ki je poskušala voditi postopek, pa je ves čas prekinjal in se ni odzival na njene pozive.
³ S pravnomočno sodbo opr. št. P 62/2016-III z dne 3. 5. 2017 je bil tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zoper toženo stranko D. D., zaradi te iste izjave, pravnomočno zavrnjen.
⁴ Povzeto po sklepu VSRS II Ips 29/2024 z dne 4. 9. 2024.