VSC Sklep I Cp 281/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka v celoti zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke z dne 30. 5. 2025, s katerim je ta zahtevala, da se v zavarovanje njene denarne terjatve do prvotožene stranke v višini 252.077,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2025 dalje do plačila drugotoženi stranki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine parcela .../4 k. o. ... (točka 1), in da se v zemljiški knjigi na podlagi tega sklepa o začasni odredbi pri isti nepremičnini vpiše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v zavarovanje terjatve tožeče stranke do prvotožene stranke v višini 252.077,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2025 dalje do plačila (točka 2). Pod točko II izreka je odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe.

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tudi tožnica, pritožnica) po zakonitem zastopniku; uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz tretje točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter členoma 15 in 239 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni, tako da dovoli predlagano začasno odredbo, in podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Sklicujoč se na povsem primerljivo zadevo P 35/2020, v kateri je sodišče dne 17. 2. 2020 odločilo povsem drugače in dovolilo predlagano začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine, trdi, da obstaja koneksnost med tožbenim zahtevkom in predlogom za zavarovanje ter da predlagana začasna odredba dosega namen zavarovanja.

Glede verjetnosti obstoja terjatve kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve navaja, da je s tožbenimi navedbami, na katere se je sklicevala tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe, in z navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe ter s predloženimi dokazi kot verjetno izkazala, da je prvotožena stranka njen dolžnik, ki ji na dan 26. 5. 2025 iz naslova davčnih obveznosti dolguje znesek v višini 252.077,25 EUR, razviden iz seznama izvršilnih naslovov davčnega organa, nadalje, da terjatve ni mogoče izterjati v postopku davčne izvršbe, ker prvotožena stranka nima nobenega premoženja večje vrednosti, ter da ni vpisana kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi, čeprav je dejanski lastnik nepremičnine parcela .../4 k. o. ... zaradi že realizirane prodajne pogodbe z dne 31. 8. 2024 (poravnana kupnina, prvo tožena stranka že razpolaga z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, primernim za vpis v zemljiški knjigi). Ker prvotožena stranka izpolnjuje vse materialnopravne pogoje za vpis svoje lastnine na nepremičnini v zemljiško knjigo, saj so nanjo že prešla lastninskopravna upravičenja, za katera je tožeča stranka kot upnica lahko pričakovala, da bo nanje segla z izvršbo za poplačilo svojih terjatev, s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika - prvotoženo stranko, v skladu s petim odstavkom 168. člena ZIZ. Kot verjetno je izkazala tudi izpolnjenost pogoja iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena), ker za zavarovanje nedenarne terjatve zadostuje objektivna nevarnost, ki izhaja iz vseh okoliščin primera in ne nujno iz nekega aktivnega ravnanja dolžnika. Nevarnost, da bo prišlo do nadaljnjega razpolaganja z nepremičnino, kar bi bilo brez ustrezne sodne prepovedi možno in bi vsaj otežilo, če že ne onemogočilo uveljavitev terjatve v primeru, da bi bila predmetna nepremičnine odtujena ali obremenjena, izhaja predvsem iz dejstev, da gre za visok znesek dolga, medtem ko več izvršilnih naslovov kaže na neporavnavanje obveznosti s strani prvo tožene stranke in njeno nemožnost plačila dolga, saj nima nobenega drugega znatnejšega premoženja, na katerega bi lahko tožeča stranka posegla z davčno izvršbo.

Izkazan je tudi obstoj pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ker nobena tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela hujših neugodnih posledic, kot bi jih brez zavarovanja utrpela tožnica. Prvotožena stranka lahko še naprej razpolaga z nepremičnino kljub prepovedi odtujitve in obremenitve, drugotožena stranka pa je razpolagalno sposobnost z nepremičnino že prenesla na prvo toženo stranko z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Z nadaljnjim razpolaganjem ali obremenitvijo nepremičnine bi se lahko v celoti in trajno onemogočila ali znatno omejila možnost tožeče stranke za uveljavitev terjatve, ker ne bo mogla uvesti postopka izvršbe na nepremičnini, medtem ko bi se toženima strankama le začasno omejilo njuno pravico razpolaganja z nepremičnino. Posledice, ki bi z izdajo predlagane začasne odredbe nastale toženima strankama, bi bile zato ob morebitni neutemeljenosti tožbenega zahtevka lažje odpravljive od posledic, ki bi brez predlaganega zavarovanja nastale tožeči stranki, če bi bila ugotovljena utemeljenost uveljavljenega zahtevka. Ni sicer povsem izključeno, da toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bi utrpeli nobene škode, vendar ne bi utrpeli konkretne škode. Strogo upoštevanje stališča, da vsak poseg v tujo lastnino za lastnika predstavlja škodo, ker ga prikrajša v njegovi razpolagalni pravici kot bistvenem elementu lastninske pravice, bi pripeljalo do popolnega izničenja prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin. Če zgolj abstrakten poseg v lastninsko pravico vselej ne zadošča (izdaja sklepa o začasni odredbi), je treba iskati druge dejanske okoliščine, ki bi podprle tezo, da je poseg v lastninsko pravico v konkretnem primeru nedopusten (VSL sklep Il Cp 1396/2011), teh pa v konkretnem primeru ni izkazanih. V danem trenutku je v zemljiški knjigi kot lastnica vpisana drugo tožena stranka, zoper katero naj se dovoli začasna odredba, čeprav je dejanski lastnik prvo tožena stranka, saj zemljiškoknjižno sodišče o vpisih odloča po stanju vpisov v zemljiški knjigi. Ker je drugotožena stranka svojo razpolagalno pravico s prodajno pogodbo že udejanila, se na takšen način predlagana prepoved realizira predvsem in v prvi vrsti v razmerju do prvotoženca.

3Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje najprej izpostavlja, da sklep sodišča prve stopnje, ob tem, ko je predmet pritožbenega preizkusa sklep v celoti,¹ preizkuša le v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, ter pri tem po uradni dolžnosti tudi glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Zato je sklep le v takšnem obsegu predmet pritožbenega preizkusa.

6Izpodbijana odločitev temelji na zaključku prvostopnega sodišča, da vsebina predlagane začasne odredbe ni v neposredni zvezi s tožbenim zahtevkom in ga presega, s čimer ne zasleduje namena zavarovanja s tožbo uveljavljanega zahtevka, ampak zasleduje namen zavarovanja denarne terjatve (252.077,25 EUR s pripadki), kar tožeča stranka tudi zatrjuje, kot tudi na nadaljnjem zaključku, da tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe uveljavlja nekaj drugega, kot želi doseči s tožbenim zahtevkom, s čimer posledično tudi ni izkazana verjetnost terjatve, v zavarovanje katere bi lahko služila začasna odredba. Zato namen zavarovanja presega uveljavljano nedenarno terjatev. Tega je sodišče presojalo tudi širše in zaključilo, da tudi presoji slednjega, upoštevaje zasledovani namen tožeče stranke, ki je v možnosti poplačila njene denarne terjatve v izvršilnem postopku in ne le v neposrednem namenu - vpisu lastninske pravice, predlagana začasna odredba ne zadosti. Nepremičnina v zemljiški knjigi ni vpisana kot lastnina prvotoženca, ampak drugotoženca, zato glede na zakonska določila Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) vpis začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve dejanskemu lastniku (prvo tožencu) v zemljiško knjigo ni možen, ob tem pa tožeča stranka tudi ni navedla nobenih trditev, ki bi se nanašale na morebitno obveznost drugotoženca za izpolnitev njene denarne terjatve, ki jo zatrjuje in izkazuje (le) do prvotoženca.

7Predmet zavarovanja je, kot izpostavlja pritožbeno sodišče, upničina terjatev (izkazana z verjetnostjo), ki je predmet sodnega postopka oz. je z njo povezana - slednjo mora tožnica kot upnica v predlogu za izdajo začasne odredbe določno opredeliti na način, da navede, kakšno pravno varstvo zahteva. Zahtevek predloga za izdajo začasne odredbe je moč primerjati s tožbenim zahtevkom, kar pomeni, da upnik, ko ga postavi, kar sodi v njegovo dispozicijo, z njegovim oblikovanjem ne sme vzbuditi nobenega dvoma, kakšno obliko pravnega varstva s podanim predlogom za izdajo začasne odredbe zasleduje. Kot je razvidno iz zahtevanega predloga, tožnica kot upnica navaja (čeprav zatrjuje obstoj pogojev za nedenarno terjatev), da zahteva zavarovanje svoje denarne terjatve, čemur je sodišče, ko je odločalo o predlaganem zavarovanju, v skladu s členom 2 ZPP,² tudi sledilo. Ob tem, ko pritožnica postopkovnih kršitev ne uveljavlja, upoštevaje, da razlogom, na katerih je sodišče prve stopnje temeljilo svojo odločitev o predlaganem zavarovanju denarne terjatve,³ pritožba ne nasprotuje, zgolj s ponavljanjem svojih navedb iz predloga o izpolnjevanju pogojev za izdajo začasne odredbe po določbah ZIZ za zavarovanje nedenarne terjatve (povzetih v točki 2 te obrazložitve) ne more omajati sprejete odločitve prvostopnega sodišča.⁴ Razlogom slednjega se pritožbeno sodišče vsled nepotrebnega ponavljanja, pridružuje. Ob povedanem ni utemeljeno niti sklicevanje na sklep Okrožnega sodišča v Celju P 35/2020 z dne 17. 2. 2002 (iz katerega sicer ni razvidna pravnomočnost), kjer je bilo drugače kot v obravnavanem primeru ugotovljeno, da upnica začasno odredbo predlaga v zavarovanje svoje nedenarne terjatve.

8Ob obrazloženem se tako pokaže uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava za neutemeljen. Postopkovnih kršitev pritožba ne očita, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in v povezavi s 163. členom ZD. Zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in členoma 239 in 15 ZIZ).

9Glede na neuspeh pritožnice s pritožbo njeni pritožbeni stroški niso bili potrebni. Pritožbeno sodišče je tako odločilo, da te pritožnica nosi sama (peti odstavek člena 38 ZIZ v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

¹ Določba 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.
² V zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.
³ Glej obrazložitev pod točkami 2 do 8 izpodbijanega sklepa).
⁴ Tudi če je šteti predlog tožeče stranke za nerazumljiv, se po stališču teorije, ker ne gre za formalno nepopolnost, predloga ne vrača v popravo, temveč se ga zavrne (glej Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Lexpera GV Založba, Ljubljana 2022, str. 160).