VSC Sodba II Kp 38287/2015

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega B. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo v trajanju dveh let. Oškodovanko A. A. je z vloženim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obtožencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2Zoper sodbo so se pritožili obtoženčevi zagovorniki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve določil kazenskega zakonika in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču so predlagali spremembo izpodbijane sodbe z izrekom oprostilne sodbe, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvemu sodišču z "razmislekom o sojenju pred drugim sodnikom".

3Sledeč zahtevi zagovornikov v pritožbi je pritožbeno sodišče po prvem odstavku 378. člena ZKP razpisalo sejo v navzočnosti strank. Vročitve obvestil o seji so bile izkazane (povratnice pri list. št. 220), seja pa je bila na podlagi četrtega odstavka 378. člena ZKP opravljena v odsotnosti vseh pravilno obveščenih. Zagovorniki so bili seznanjeni (dopis na list. št. 224), da njihovi prošnji za preložitev seje ni bilo ugodeno in da seja ne bo preklicana. Kljub temu se seje niso udeležili niti sami niti obtoženec.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje ustrezno apliciralo materialno pravo. V izpodbijani sodbi je glede relevantnih procesnih, dejanskih in materialnopravnih vprašanj navedlo vse potrebne razloge ter svojo odločitev prepričljivo argumentiralo, pri čemer je sodbena ocena izvedenih dokazov neoporečna. Ob tem prvo sodišče ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka niti katere koli druge kršitve, ki jih skozi zatrjevanje pritožbenih razlogov poskušajo uveljaviti zagovorniki, vendar neuspešno. Pritožbeno sodišče razlogom izpodbijane sodbe v celoti pritrjuje, se jim pridružuje in jih v izogib podvajanju ne ponavlja, kolikor to zaradi strukture pritožbenih izvajanj ni potrebno.

6Naloga sodišča druge stopnje, ki v pritožbenem postopku izvaja kontrolno vlogo, ni ponavljanje razlogov prvostopenjske sodbe, temveč da presodi pritožbene navedbe in nanje odgovori. To pa velja izključno za tiste pritožbene navedbe, ki so pravno relevantne in za odločitev pomembne. Dolžnosti opredelitve ni glede tistih navedb, ki so irelevantne ali očitno neutemeljene. Obenem obstaja v sferi vlagatelja pritožbe dolžnost, da svoja pritožbena izvajanja določno substancira - to pomeni, da skladno z načelom dispozitivnosti pritožbenega postopka pritožnik že pojmovno ne more uspeti s posplošenimi (teoretičnimi) izvajanji, ne da bi pri tem konkretiziral in obrazloženo pojasnil kršitve, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje. Pritožbena izvajanja se morajo vsebinsko navezovati na razloge izpodbijane sodbe, sicer se pritožba šteje za meritorno prazno in neobrazloženo, v tej posledici pa je niti ni mogoče preizkusiti. Še drugače povedano - pritožnik se mora v svojih izvajanjih navezati na argumentirane razloge prvega sodišča in se z njimi vsebinsko soočiti.¹ Sledeč tem izhodiščem pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebuje obravnavana pritožba številne izseke, ki jih zaznamuje zgolj pavšalno teoretiziranje, ne da bi bila teoretična dognanja aplicirana na konkreten primer oziroma na izpodbijano prvostopenjsko sodbo, ki je pred nami. Na dele pritožbe, kjer zagovorniki sploh ne pojasnijo, kaj želijo z obširnimi teoretičnimi izvajanji uveljavljati v pritožbenem postopku zoper specifično sodbo, in se z obrazložitvijo sodbe meritorno ne soočijo, kar bi bila sicer njihova naloga, pritožbeno sodišče ne more določno odgovoriti in tudi ne bo odgovarjalo, saj gre za brezpredmetno obremenjevanje vloženega pravnega sredstva.

7Opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe vsebuje zadostno konkretizacijo vseh že v abstraktnem delu opisa opredeljenih zakonskih znakov obtožencu očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Zato ne drži teza pritožbe, češ da iz opisa dejanja ne izhajajo elementi kaznivega dejanja. Prvo sodišče je v točkah 14 - 33 izpodbijane sodbe podalo natančne razloge, zakaj je zaključilo, da je obtoženec v posameznih historičnih dogodkih izpolnil konstitutivne zakonske znake nasilja v družini. V točkah 34 - 42 sodbe je obrazložilo zaključek, da in zakaj je bila oškodovanka v posledici obtoženčevih ravnanj v družinski skupnosti spravljena v podrejen položaj (vzročna zveza). V točki 43 se je sklepno in strnjeno opredelilo, da je obtoženec uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini v objektivnem pogledu, v točki 45 pa, da je obtožencu kaznivo dejanje dokazano tudi v subjektivnem pomenu, saj je ravnal z zavestjo o protipravnosti in s krivdno obliko direktnega naklepa. Zato ne more držati sicer posplošena pritožbena kritika, češ da v obtoženčevem ravnanju niso podani ne objektivni ne subjektivni zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja. Kaj išče v pritožbi opazka, da mora biti v ravnanju storilca (nasilja v družini) podana protipravna premoženjska korist, pritožbenemu sodišču ni jasno. Pridobitev premoženjske koristi pač ni zakonski znak obtožencu očitanega kaznivega dejanja.

8Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o dne 16. 9. 2016 vloženi in dne 18. 6. 2024 modificirani obtožnici. Odločilo je točno o obtožbenih očitkih, ki jih je zoper obtoženca uperilo državno tožilstvo, zato je nejasna in deplasirana ocena pritožnikov, češ da sodišče "ni popolnoma odločilo o predmetu vprašanja" (očitno: ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe), kar sicer predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Z modifikacijo obtožnice je državno tožilstvo natančneje opredelilo časovno točko začetka izvršitve kaznivega dejanja, specificiralo je izvršitveni akt pregledovanja vsebine elektronske pošte in mobilnega telefona ter opredelilo posledice dejanja pri oškodovanki. Tožilstvo je ravnalo v skladu z intenco prvega odstavka 344. člena ZKP, pri čemer se tudi spremenjena obtožnica nanaša na iste historične dogodke, ki so bili predmet že prvotne obtožnice (točka 1 izpodbijane sodbe). Povsem nerazumljivo, predvsem pa deplasirano, je stališče pritožnikov, da naj bi modifikacija obtožnice vodila k sklepu, da prvotna obtožnica ni bila utemeljena. Sami s sabo v kontradikciji pa zagovorniki v nadaljevanju pritožbe navajajo celo (pavšalno in zlasti zmotno), da naj bi prvo sodišče prekoračilo obtožbo (bistvena kršitev določb postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), na drugem mestu pritožbe pa, kot rečeno, zatrjujejo nerešenost celotnega predmeta obtožbe. Tudi ta konfuznost pokaže, da pritožniki bodisi ne razumejo vsebine zatrjevanih procesnih kršitev bodisi pod videzom zatrjevanja slednjih izražajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Zakaj naj bi izpodbijano sodbo obremenjevala bistvena kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožniki prav tako ne pojasnijo, ko le nesubstancirano navajajo, da naj bi bila sodba nerazumljiva in v nasprotju s seboj ter obremenjena z nasprotjem med izpovedbami prič in izvedenimi dokazi. Ničesar v tej smeri pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni zaznalo. Enako nesubstanciran je očitek v smeri obstoja t. i. relativne bistvene postopkovne kršitve v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP.

9Že v točki 8 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je bilo obtoženčevo zagovorno zanikanje kaznivega dejanja prvenstveno izpodbito z verodostojno, prepričljivo in ves čas trajanja pred/kazenskega postopka smiselno enako obremenilno izpovedbo oškodovanke. Njene navedbe so bile potrjene tudi z vsebino medicinske dokumentacije, še zlasti pomenljivo pa z okoliščino, da je sama obramba v spis vložila enormne količine oškodovankine korespondence (predvsem) z C. C. in njenih (intimnih) fotografij, izvirajočih z njenega mobilnega telefona, s čimer se je prezentno potrdil obtožbeni očitek in verodostojnost oškodovankinih navedb, da je obtoženec brez njenega soglasja in dovoljenja pregledoval vsebino njene elektronske pošte in telefona, nato pa ji je z zasebnimi fotografijami, ki jih je bil na ta način pridobil, grozil z javnim linčem (točka 9 sodbe). V točkah 10 in 11 se je prvo sodišče (tudi sklicujoč se na mnenje izvedenke klinične psihologije, da pri oškodovanki ni zaslediti manipulativnosti) natančno opredelilo, zakaj je oškodovankino izpovedbo glede odločilnih dejstev dokazno vrednotilo kot resnicoljubno. Še določneje je zaključke o oškodovankini verodostojnosti prepričljivo utemeljilo pri obravnavanju posameznih izvršitvenih ravnanj, očitanih obtožencu (točke 14 - 33), vključno z opiranjem na neposredne zaznave nastopa oškodovanke na glavni obravnavi, pri čemer je dokazno ocenilo tudi izpovedbi prič C. C.in Č. Č. ter utemeljilo, v katerih delih izpovedbi omenjenih prič podpirata oškodovankino obremenilno naracijo. Prepričanje sodišča o oškodovankini verodostojnosti je bilo naposled utrjeno še z dognanji izvedenke klinične psihologije (točka 39), ki po prepričljivih pojasnilih izpodbijane sodbe (točke 40 - 42) v ničemer niso ovrgli sklepa o verodostojnosti oškodovanke in o njeni prizadetosti (tudi) zaradi izvršitvenih ravnanj obtoženca. Ob takšnem stanju stvari je neresna teza pritožbe, da sodišče obsodbo utemeljuje zgolj na domnevah in logičnih sklepanjih, saj v obtoženčevo škodo - nasprotno - učinkujejo tako neposredni kot posredni obremenilni dokazi, katerih esenca je bila povzeta, posledično pa ni prišlo do kršitve načela domneve nedolžnosti ter pravila in dubio pro reo. Sodišče je v izpodbijani sodbi v celoti sledilo imperativu, uzakonjenem v drugem odstavku 3. člena ZKP. Opravilo je zgledno atomistično in holistično oceno vseh izvedenih dokazov, zaradi česar so deplasirane trditve v pritožbi, češ da sodišče ni opravilo nobene dokazne ocene, temveč naj bi zgolj "navajalo posamezne izjave prič v postopku".

10V točkah 10 in 39 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje v sklopu dokazne ocene izvedenskega mnenja kliničnopsihološke stroke izčrpno in tudi prepričljivo razlogovalo, da pri oškodovanki ni prepoznati manipulativnosti ter (osebnostnih) značilnosti, ki bi govorile o njenem načrtnem manipuliranju in laganju pred sodiščem v pogojih očitne sekundarne viktimizacije. Golo pritožbeno vztrajanje, češ da je oškodovanka manipulativna, pri čemer zagovorniki za to ne ponudijo nobenih resnih argumentov, ki bi izpodbili nasprotno vsebinsko opredeljevanje v prvostopenjski sodbi, v pritožbenem postopku ne bo obrodilo sadov. Izvedenka za klinično psihologijo se je opredelila, da je oškodovanka sposobna pristnega reproduciranja dogodkov ter opisuje stvari, kot jih sama zazna, doživi in razume. Stvar analitične in sintezne dokazne ocene izpodbijane sodbe pa je prepričljiv zaključek, da so se dogodki, očitani obtožencu, zgodili točno tako, kot jih uokvirja sodbeni krivdorek. Zato ne drži, da se dogodki "dejansko niso zgodili" oziroma so se "zgodili drugače", pri čemer pritožba ne pojasni, kako "drugače" naj bi to bilo.

11Glede na decidirano izpovedbo oškodovanke in zanesljivo dokazno oceno (točki 19 - 20 izpodbijane sodbe) ni nobenega dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec oškodovanko v treh historičnih dogodkih spolno napadel (2. - 4. alineja izreka sodbe). Na verodostojnost oškodovankine izpovedbe (tudi) v tem delu nima kvarnega vpliva njena izjava, da z obtožencem od leta 2010 dalje nista bila intimna. Kot se je opredelilo že prvo sodišče (točka 21 sodbe), se niti sodišče druge stopnje ne bo ukvarjalo z vprašanjem, zakaj si je obtoženec po več letih prav v kritičnem obdobju poželel oškodovankino telo. Da je v treh dogodkih skušal z njo na silo spolno občevati, pa upoštevajoč izvedene dokaze ni vprašljivo.

12Protispisna je pritožbena kritika, češ da je sodišče prve stopnje spregledalo tezo obrambe, da na manipulativnost oškodovanke kažejo njene prošnje obtožencu, naj se vrne nazaj in naj bodo naprej srečna družina, saj se je prvo sodišče glede tega vprašanja celo izrecno opredelilo v točki 44 izpodbijane sodbe. Ne le, da izvedenka kliničnopsihološke stroke pri oškodovanki ni zaznala manipulativnih osebnostnih lastnosti, in ne le, da je oškodovanka decidirano ter prepričljivo zanikala, da bi obtožencu kadar koli izjavljala kaj v nakazani smeri; niti iz listin v spisu, ki jih je priobčila obramba, ne izhaja potrditev obrambnih navedb. Iz SMS sporočil v prilogi B21 izhajajo zgolj pozivi oškodovanke obtožencu, da se lahko pogovorita (obtoženec pa jo vulgarno odpravi, češ da je "vse zafukala"), kar je le razumen poziv, nikakor pa ne nekakšno manipulativno ravnanje.

13V točkah 12 in 13 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno in spisovno skladno zavrnilo obtoženčev zagovor, da oškodovanke ni poškodoval sam, temveč njen (bolj ali manj intimni) prijatelj C. C. Ne le, da je bilo že na podlagi oškodovankine izpovedbe in zdravstvene dokumentacije (točke 30 - 33 sodbe) dokazano, da je ureznino po kolenu leve noge ter udarnino rame in nadlahti v dogodku 6. 9. 2015 oškodovanka utrpela izključno zaradi obtoženčevega nasilja; prvo sodišče je po analizi dokumentacije iz kazenske zadeve I Kpr 43979/2015 (priloga A1) ugotovilo, da je bila zoper C. C. vložena zahteva za preiskavo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe na škodo A. A. (udarec s pestjo v predel desnega očesa, s čimer je pri oškodovanki prišlo do zloma dna desne očnice), vendar v dogodku 9. 5. 2015. Državno tožilstvo je zatem sicer odstopilo od pregona C. C. (priloga A2) in je bila preiskava ustavljena (sklep v prilogi D-81), ključno pa je, da dogodek z dne 9. 5. 2015 nima prav nobene relevantne povezave z obtožencu očitanim kaznivim dejanjem, ki ga je izvrševal v (kasnejšem) časovnem obdobju od 21. 6. 2015 do 6. 9. 2015, ko je (torej 6. 9. 2015) oškodovanka utrpela ureznino kolena ter udarnino rame in nadlahti. Da je C. C. oškodovanko udaril in poškodoval dne 9. 5. 2015, prezentno potrjuje njuna telefonska korespondenca (npr. priloge B3 - B16) dne 10. 5. 2015, v kateri oškodovanka toži nad poškodbo očesa, C. C. pa se ji opravičuje, ker jo je bil udaril. Da je do tega dogodka prišlo, je bilo mogoče razbrati tudi iz izpovedb oškodovanke in C. C., zlasti pa, kot je ustrezno dognalo že prvo sodišče, C. C. udarec oškodovanke v maju 2015 ni v nobenem pogledu razbremenilen za obtoženca in v ničemer ne izključi izvrševanja obtožencu očitanega kaznivega dejanja med junijem in septembrom 2015. Na ravni popolnih in nepodprtih insinuacij ostajajo pritožbena izvajanja, da naj bi do "podobnih dejanj in medsebojnih obračunavanj" prihajalo med oškodovanko in C. C., saj za to v spisovnih podatkih ni podlage, o kakršnem koli "utemeljenem dvomu" v obtožbene očitke zavoljo C. C. fizičnega napada maja 2015 pa prav tako ne more biti govora.

14Sodišče prve stopnje se je v točki 11 izpodbijane sodbe jasno opredelilo, da je iz korespondence v spisu mogoče sklepati na več kot zgolj prijateljski odnos med oškodovanko in C. C., kot sta ga oba omenjena skušala prikazati sodišču, vendar je kot ključno izpostavilo, da na dokazni zaključek prvega sodišča o verodostojnosti oškodovankine obremenilne naracije zoper obtoženca narava razmerja med oškodovanko in C. C. ne vpliva, čemur je moč pritrditi tudi na pritožbeni stopnji. Čeravno sta bila oškodovanka in C. C. v intimnem razmerju (tudi) v kritičnem časovnem obdobju, še to ne pomeni, da obtoženec ni izvrševal kaznivega dejanja; ravno nasprotno - dobršen del obtožbenih očitkov, povzetih v krivdorek izpodbijane sodbe (zmerjanje s "čefurko" in naganjanje k "Bosancu", očitki o "skurbanju" in nakazovanje na spolno prenosljive bolezni) evidentno sporoča, da je bilo obtoženčevo ravnanje očitno pogojeno oziroma motivirano (tudi) z njegovim nesoglašanjem glede oškodovankinega "druženja" z C. C., zaradi tega pa oškodovankino obremenjevanje obtoženca ne more biti neresnicoljubno (točka 17 sodbe). Navsezadnje pritožbeno ni izpodbijano stališče sodišča prve stopnje (točka 33 sodbe), da je obtoženec vsebino oškodovankinega mobilnega telefona, iz katere je mogoče sklepati na "tesnejše" odnose med njo in C. C., pregledoval najmanj že dne 21. 6. 2015 (izpisi datumov v prilogah B13 - B16). Kolikor obstoj razmerja med oškodovanko in C. C. (v kakšnem odnosu sta dandanes, je za presojo popolnoma nepomembno) ne ruši oškodovankine verodostojnosti, tudi okoliščina, če je bil obtoženec "prevaran", slednjemu ne zagotavlja pravice oziroma ekskulpacije, da je izvršil obravnavano kaznivo dejanje, ter pri tem ne gre za nikakršno "preusmerjanje pozornosti".

15V točkah 40 - 42 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo bistvene izseke izvajanj izvedenke klinične psihologije glede vprašanja oškodovankine travmatiziranosti. Izvedenka se je v bistvu opredelila, da njena travmatiziranost izvira že iz zgodnjih navezovalnih odnosov, skratka iz ranega otroštva, medtem ko jo lahko vsak odrasli odnos (tj. najsi gre za razmerje z obtožencem ali pa z C. C.) dodatno travmatizira. Posledice vseh dogodkov, v katerih je bila oškodovanka žrtev, se pri njej seštevajo oziroma kumulirajo, s strokovnega vidika pa ni moč natančno "izmeriti", kolikšna stopnja travmatiziranosti odpade v sfero obravnavanega kaznivega dejanja, koliko pa morda na posledice fizičnega napada s strani "znanca" C. C. Je pa prvo sodišče (tudi upoštevaje neposredne zaznave oškodovanke na glavni obravnavi) zaključilo, da je bila slednja pristno prizadeta zaradi obtoženčevih ravnanj, obtoženčevega doprinosa k travmatizaciji oškodovanke pa, kot rečeno, ni izključila niti izvedenka. Zato so brez vsakršne podlage pritožbene trditve, da naj bi bila travmatiziranost na strani oškodovanke "dokazano neobstoječa" ter stvar njene preteklosti in ne konkretnih dogodkov. Ni se mogoče strinjati s pritožbo, da naj bi sodišče "napačno interpretiralo" mnenje izvedenke dr. D. D., saj so bili ključni izsledki mnenja sodbeno korektno povzeti, dokazna ocena izvedenskega mnenja pa ni oporečna. V pisnem mnenju se je izvedenka izrekla, da pri oškodovanki aktualno (tj. v času psihološkega pregleda leta 2024, kar je devet let po izvrševanju kaznivega dejanja) ne ugotavlja motenj emocionalne narave ali drugih psihosocialnih težav kot "neposrednih" posledic fizične ali druge zlorabe s strani obtoženca. Medtem ko "direktne travmatizacije" iz tega odnosa ni ugotovila, pa so negativne in konfliktne medosebne situacije z obtožencem pri njej zagotovo puščale posledice v posrednem smislu, kot je D. D. pojasnila na glavni obravnavi. Potemtakem ne drži, da glede očitanih dogodkov pri oškodovanki ni zaznati nobene travmatiziranosti, niti ne držijo nakazovanja, da oškodovanka v inkriminiranem odnosu do obtoženca ni bila ogrožena oziroma se ni čutila ogrožene. Zlasti pa je pomembno, da je bila oškodovanka v posledici obtoženčevih ravnanj v podrejenem položaju, kar je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1 (točke 34 - 37 prve sodbe).

16Sodbeni očitek, da je bila oškodovanka v razmerju z obtožencem (tudi) finančno odvisna oziroma ekonomsko podrejena, je prvo sodišče utemeljilo v točkah 28 in 36 obrazložitve. Oškodovanka je izpovedala, da je bila v kritičnem obdobju brez rednih denarnih dohodkov, saj je prirejala le občasne degustacije in promocije, medtem ko je bil obtoženec redno zaposlen. Denar si je morala izposojati od prijatelja (kar je C. C. potrdil), saj ni imela niti za bencin. Obtoženca je morala prositi za vsak cent in mu poročati o tem, za kaj ga je porabila, kupil ji ni niti hrane ali higienskih pripomočkov ter ji govoril, da si mora elektriko in vodo odslužiti. Prenehal ji je plačevati tudi prispevek za zdravstveno zavarovanje, kar je ugotovila, ko je imela neke medicinske preiskave. Oškodovanka je izpovedala, da je aktivno iskala zaposlitev in se je udeleževala razgovorov za službo, občasni prilivi, ki jih je vendarle imela, pa ji očitno niso zadoščali za (lastno) preživljanje. S tem, ko je obtoženi prenehal plačevati zdravstveno zavarovanje (česar pritožba niti ne zanika), si je oškodovanko nedvomno ekonomsko podrejal, v součinku z vsemi nanizanimi okoliščinami, ki kažejo na oškodovankino finančno odvisnost od obtoženca, pa je zgolj še utrjen zaključek izpodbijane sodbe o obtoženčevem spravljanju oškodovanke v podrejen položaj, pri čemer se slednja zaradi finančne šibkosti v inkriminiranem obdobju ni mogla odseliti iz skupnega prebivališča. V tej luči se kot neutemeljene pokažejo pritožbene navedbe, češ da očitki o finančni podrejenosti oškodovanke in tudi o njenem tozadevnem spravljanju v podrejen položaj niso z ničemer izkazani.

17Brez temelja je pritožbeno sklicevanje na priloženo sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 59558/2011 z dne 4. 2. 2020, češ da gre za podoben primer in v bistvenem podobne okoliščine kot v konkretnem primeru, saj to preprosto ne drži. Ne glede na to, da zagovorniki niti ne specificirajo, na katere izseke priložene sodbe se sploh sklicujejo, je iz slednje vendarle razvidno, da so se izpovedbe oškodovanke v zadevi II Kp 59558/2011 bistveno razlikovale od zaslišanja do zaslišanja, zaradi česar takšne izpovedbe ni bilo moč oceniti za zanesljivo in verodostojno (kar ne drži za izpovedbe oškodovanke v obravnavani zadevi - ravno nasprotno), izjave oškodovanke v zadevi II Kp 59558/2011 niso bile potrjene z izpovedbami drugih prič (kar v predmetni zadevi prav tako ne drži), obenem pa oškodovanka v zadevi II Kp 59558/2011 ni bila v podrejenem položaju (točka 17 priložene sodbe), saj je med drugim razpolagala z denarnimi sredstvi tamkajšnjega obtoženca ter ni bila prestrašena, ogrožena ali ponižana (kar vse nasprotuje ugotovljenim okoliščinam v obravnavani zadevi), tudi z vidika odsotnosti posttravmatske stresne motnje, ki bi glede na zatrjevano nasilje v zadevi II Kp 59558/2011 praviloma morala biti izražena, a ni bila (za razliko od posledic pri oškodovanki A. A., ki so se glede na zgoraj pojasnjeno vendarle izrazile).

18Konceptualno zgrešen in odražajoč nepoznavanje strukture kazenskega postopka je očitek, da naj bi sodišče prve stopnje v posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Kršitev kazenskega zakona je namreč lahko podana le tedaj, kolikor je dejansko stanje kot spodnja premisa pravnega silogizma tako popolno kot pravilno ugotovljeno. Noben od omenjenih razlogov za pritožbo pa v obravnavani zadevi ni podan.

19Načelo dispozitivnosti pritožbenega postopka, kot je že bilo poudarjeno v točki 6 te sodbe, od pritožnika zahteva, da določno substancira kršitve, ki jih uveljavlja s pritožbo. Pri tem se ne more sklicevati in odkazovati ne vsebine, ki jih v pritožbi ne konkretizira. Zato so neuspešni pritožbeni pozivi, naj se (tj. "kot dokazi") "neposredno upoštevajo" podatki sodnega spisa in zaključna beseda zagovornika. V tem delu se pritožba šteje za neobrazloženo.

20Odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi določbe 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje (točke 46 - 48 izpodbijane sodbe) obtožencu utemeljeno izreklo sankcijo opozorilne narave, tj. pogojno obsodbo, v njej pa mu je določilo primerno in pravično kazen zapora ter preizkusno dobo v ustreznem trajanju. Pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ni spregledalo nobene relevantne okoliščine, na pritožbeni ravni pa ni razlogov za poseg v odločbo o sankciji v obtoženčevo korist.

21Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo neutemeljeno pritožbo zagovornikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj ob njenem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere pazi uradoma (prvi odstavek 383. člena ZKP). Ker zagovorniki s pritožbo niso poželi uspeha, je obtoženec na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka (enako točka 50 izpodbijane sodbe), ki jo bo po pravnomočnosti sodbe odmerilo prvo sodišče.

¹ Prim. sodbe VS RS XI Ips 30639/2024 z dne 17. 7. 2024 (tč. 6 obrazložitve), XI Ips 15718/2024 z dne 1. 7. 2024 (tč. 5 obrazložitve) in I Ips 64859/2022 z dne 11. 7. 2024 (tč. 21 obrazložitve).