VSL Sklep III Cp 2138/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti, ki sta ga vložili prva in druga tožena stranka.

2Zoper to odločitev se pritožujeta prva in druga tožena stranka ter uveljavljata pritožbena razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata razveljavitev sklepa oziroma njegovo spremembo tako, da se kot krajevno pristojno sodišče določi Okrajno sodišče v Piranu. Navajata, da imata sedež oziroma stalno prebivališče v A., torej na območju, za katero je pristojno Okrajno sodišče v Piranu. Tožnika sta v odnosu zgolj s prvo toženo stranko, medtem ko je s tretjo toženo stranko v poslovnem razmerju izključno prva tožena stranka na podlagi sklenjene zavarovalne police. Iz te tudi izhaja, da je legitimacija tretje tožene stranke omejena zgolj na položaj intervenienta. Opozarjata, da je sodišče prve stopnje zavestno prezrlo četrti odstavek 51.b člena ZPP. Prav tako iz listin spisa izhaja, da sta tožnika vložila tožbo z namenom izigravanja določb o krajevni pristojnosti in prenosa le-te na sodišče njunega stalnega prebivališča.

3Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kupca nepremičnine (tožnika) sta pri sodišču prve stopnje vložila tožbo, s katero od toženk zahtevata nerazdelno plačilo 13.064,45 EUR. Zahtevani znesek pomeni premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožnika utrpela zaradi protipravnega ravnanja nepremičninske posrednice (druge toženke). Poleg nje sta tožbo uperila tudi zoper nepremičninsko agencijo (prvo toženko) ter zavarovalnico (tretjo toženko), pri kateri ima prva toženka sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti.

6Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je Okrajno sodišče v Ljubljani štelo za krajevno pristojno na podlagi splošne krajevne pristojnosti za tretjo toženko, ki ima sedež v B. (48. člen ZPP), in z uporabo pravila o atrakciji pristojnosti za (materialne) sospornike (49. člen ZPP) to pristojnost razširilo še na prvo in drugo toženko, ki imata sicer sedež oziroma stalno prebivališče v A.

7Sodišče prve stopnje je pri tem sicer spregledalo, da sta tožnika v tožbi pristojnost Okrajnega sodišča v Ljubljani utemeljevala z 51.b členom ZPP.¹ Ta ureja krajevno pristojnost v sporih iz zavarovalnih razmerij in v prvem odstavku določa, da je v primerih, ko je tožena zavarovalnica, poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti za sojenje pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno prebivališče. Isti člen v tretjem odstavku izrecno razširja uporabo te pristojnosti tudi na spore, ki izhajajo iz razmerij, kakršno je obravnavano. Torej na položaje, kadar tožeča stranka kot oškodovanka vloži neposredno tožbo zoper zavarovalnico na podlagi 965. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).² Tudi v obravnavanem primeru je oškodovanec upravičen vložiti tožbo zoper zavarovalnico pri sodišču v kraju svojega stalnega prebivališča.

8Glede na zakonsko določeno izbirno pristojnost je torej stvar avtonomije tožnikov, pri katerem krajevno pristojnem sodišču bosta vložila tožbo. Pri tem okoliščini, kot sta poslovna (ne)povezanost tožnikov s tretjo toženko ali kraj stalnega prebivališča pritožnikov, nista pomembni. Pravila 51.b člena ZPP so namreč usmerjena v varstvo šibkejše stranke, v tem primeru tožnikov kot oškodovancev. Ker je v obravnavanem primeru kot tožena stranka udeležena tudi zavarovalnica, za določitev krajevne pristojnosti ni mogoče uporabiti niti četrtega odstavka 51.b člena ZPP, za kar si prizadeva pritožba. Ta namreč določa krajevno pristojnost zgolj za primere, ko je tožen zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja.

9Tožnika sta tožbo dejansko vložila na sodišče v kraju svojega stalnega prebivališča, to je na Okrajno sodišče v Ljubljani. S tem sta si na podlagi tretjega v zvezi s prvim odstavkom 51.b člena ZPP izbrala krajevno pristojnost tega sodišča, kar izhaja tudi iz uvoda tožbe. Ker sta poleg zavarovalnice (tretje toženke) toženi tudi povzročiteljici škode (prva in druga toženka), je njihova odgovornost do tožnikov (do višine zavarovalne vsote oziroma do višine obveznosti zavarovalnice) solidarna, toženke pa so materialne sospornice (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP).³ To pomeni, da je zaradi atrakcije pristojnosti po 49. členu ZPP⁴ tudi za prvo in drugo toženko krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, saj je to sodišče krajevno pristojno za tretjo toženko.

10Glede na navedeno se torej izkaže, da je sodišče prve stopnje kljub delno napačnim razlogom za svojo odločitev vseeno pravilno presodilo, da ugovor krajevne pristojnosti ni utemeljen. Zato in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

11Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški. O njih bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

¹ Glej list. št. 1 spisa.
² Morebitna vsebina zavarovalne pogodbe, ki bi status zavarovalnice omejevala zgolj na položaj intervenienta, zakonske pravice oškodovanca po 965. členu OZ ne more spreminjati niti omejevati.
³ Kadar tožnik zahteva povrnitev škode od odgovorne osebe in zavarovalnice, pri kateri je zavarovana odgovornost odgovorne osebe, je njuna odgovornost solidarna (Glej Betetto, N., Sosporništvo v odškodninskih sporih, Pravosodni bilten 3/2016, str. 11.).
⁴ Kadar so toženci materialni sosporniki, je vse dopustno tožiti pri sodišču, ki je pristojno za enega izmed njih.