VSL Sklep II Cp 2089/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke (v nadaljevanju tudi prvi toženec in drugi toženec) zoper sklep o začasnem zavarovanju z dne 19. 6. 2025, s katerim je odredilo začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora tako, da je za čas do 30 dni po pravnomočni odločitvi o tožbenem zahtevku drugemu tožencu ali komurkoli drugemu po njegovem nalogu ali pooblastilu prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnino parc. št. 630/11 k. o. ... (ID 000), ki v naravi predstavlja zemljišče s stanovanjsko hišo.

2Tožena stranka sklep izpodbija v celoti, iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi osredotoča izključno na navedbe tožene stranke, jih natančno secira in išče neskladja in morebitne pomanjkljivosti v njenih ugovornih navedbah. Tožena stranka je morala ugovor v zvezi z obsežno dokumentacijo vložiti v izjemno kratkem času, v katerem je bilo nemogoče v celoti razdelati relevantno dejansko stanje, posebej glede na zelo pomanjkljiv predlog tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je predlogu nekritično sledilo. Tožena stranka je v ugovoru izpostavila argumente glede neustreznosti predloga, te pa bi moralo sodišče prve stopnje preveriti že po uradni dolžnosti, saj nesklepčnemu predlogu za zavarovanje ni mogoče ugoditi.

Neizvedba predlaganega dokaza z zaslišanjem prič zgolj zato, ker tožena stranka ni navedla točnih naslovov prič predstavlja nesorazmeren poseg v pravico do izjave in sodnega varstva.

Tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala verjetnosti obstoja vtoževane terjatve. Ni izkazala dveh bistvenih elementov: neodplačnega prenosa premoženja in očitnega nesorazmerja med premoženjem in prihodki v preiskovanem obdobju. Sodišče prve stopnje se do teh vprašanj ni opredelilo, sklep v tem delu ni obrazložen, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka.

Upoštevati je treba, da se izdani sklep o zavarovanju nanaša na premoženje drugega toženca, ki ni bil nikdar osumljen za nobeno kaznivo dejanje. V postopku nastopa kot domnevno povezana oseba, pri čemer ne gre niti za ožjega družinskega člana prvega toženca in zanj domneva o neodplačnosti prenosa ne velja. Tožbeni zahtevek zoper njega je mogoče vložiti le v zvezi s premoženjem, za katerega tožeča stranka izkaže, da ga je nanj neodplačno prenesel prvi toženec, enako velja za predlog za zavarovanje. Tožeča stranka in sodišče prve stopnje navedene zakonske omejitve ne upoštevata in grobo kršita določbe ZOPNI. Postopek odvzema nezakonito pridobljenega premoženja ne poteka proti osebam, ampak proti specifičnemu premoženju.

Zavarovanja ni dopustno odrediti, če ni vsaj z verjetnostjo izkazano, da ima tožeča stranka utemeljen zahtevek za odvzem premoženja, ki je predmet zavarovanja. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z temelji načeli ZIZ in ustavnimi jamstvi glede procesnih in materialnih pravic posameznika. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožeča stranka ključnih elementov vtoževane terjatve sploh ni zatrjevala.

Tožeča stranka v zvezi z (neodplačnim) prenosom sporne hiše ne poda nobenih trditev. Sklicuje se le na uporabo hiše s strani prvega toženca, kar pa ne more biti podlaga za odvzem hiše drugemu tožencu. Sodišče prve stopnje ne poda nobenih pojasnil, kdaj in kako naj bi prišlo do neodplačnega prenosa premoženja in ignorira dejstvo, da tožeča stranka tovrstnih navedb sploh ni podala.

Nepremičnine drugi toženec ni pridobil od prvega toženca, ampak jo je kupil na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa. Drugi toženec je za nepremičnino plačal 135.000,00 EUR, kot izhaja iz priložene prodajne pogodbe. Iz nje je tudi razvidno, da je drugi toženec že pred podpisom pogodbe izplačal prodajalcu, to je A. A., 80.000,00 EUR. Preostanek je drugi toženec plačal po sklenitvi prodajne pogodbe, in sicer najprej 13. 04. 2022 znesek 40.000,00 EUR, dne 5. 5. 2022 znesek 10.000,00 EUR in dne 19. 5. 2022 znesek 5.000,00 EUR. Navedbe sodišča prve stopnje, da so trditve tožene stranke nejasne, ne držijo. Drugi toženec je razpolagal s prihranki v gotovini in zlatu, (manjši) del sredstev pa si je tudi izposodil, kot je že pojasnil in izkazal. Tožeča stranka ne ponudi drugega kot ugibanja in spekulacije, da zato, ker je bil prvi toženec obsojen za kaznivo dejanje, ki se nanaša na gojenje trave v manjši vrednosti, sporna hiša ne pripada drugemu tožencu. Zgolj okoliščina, da je bil partner hčerke drugega toženca obsojen za kaznivo dejanje, ne more predstavljati podlage za odvzem hiše, ki jo je ta kupil z lastnimi sredstvi. Nerazumno je, da bo za očitano kaznivo dejanje prvega toženca, kaznovan drugo toženec, ki ni storil drugega kot pomagal družini svoje hčerke.

Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo obstoja očitnega nesorazmerja med prihodki in premoženjem v preiskovanem obdobju. Tožena stranka je v okviru ugovornega postopka pojasnila, da je tožeča stranka pri ugotavljanju obstoja nesorazmerja med dohodki in premoženjem izbrala metodološko nezakonit pristop. Relevantno je le nesorazmerje med prihodki in premoženjem obdolženca (obsojenca), čemur je dopustno prišteti le še premoženje, ki ga je prenesel na povezane osebe. V nasprotnem primeru bi bile povezane osebe zgolj na podlagi sorodstvene povezave obravnavane enako kot osumljenec za kaznivo dejanje, za kar pa v določbah ZOPNI ni nobene podlage. Tožeča stranka in sodišče prve stopnje pri oceni prihodkov in premoženjskega stanja drugega toženca nista v celoti in korektno upoštevala njunih prihodkov in premoženja. Niso upoštevani redni prihodki, za katere je priložen izpisek zavarovanja, predvsem prihodki pri delodajalcu B. d. o. o, prihranki drugega toženca iz časa pred začetkom preiskovanega obdobja (gotovina, zlato), prejeta gotovinska darila s strani mame in zunajzakonske partnerice, ki so tudi ustrezno listinsko dokumentirana, posojila, ki so dokumentirana z že predložnimi posojilnimi pogodbami in prihodki iz neregistriranih dejavnosti, saj je drugi toženec opravljal prevoze v tujini in dejavnosti popravila motornih vozil.

Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo tudi obstoj objektivne nevarnosti, pri čemer ni izpostavilo niti ene konkretne okoliščine, ki bi takšen zaključek utemeljevala, kar je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Postopanje sodišča prve stopnje predstavlja izvotlitev zakonskega pogoja in jasno sporočilo, da se v postopkih ZOPNI začasne odredbe izdajajo po drugačnih standardih kot sicer, kar je v nasprotju s temelji pravne države.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

Pravne podlage

5Postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju ZOPNI) je sestavljen iz dveh delov: postopka finančne preiskave (10. do 19. člen ZOPNI), ki ga vodi državno tožilstvo in poteka po določilih Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in pravdnega postopka za odvzem premoženja nezakonitega izvora (26. do 34. člen ZOPNI), ki sledi finančni preiskavi, se uvede na podlagi tožbe Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije (V nadaljevanju SDT) in se vodi po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V postopku s tožbo za odvzem premoženja nezakonitega izvora se uporabljajo pravila pravdnega postopka.

6V postopku po ZOPNI je možno tudi začasno zavarovanje: tako v fazi finančne preiskave kot v fazi pravde. Predmet tega postopka je postopek začasnega zavarovanja v okviru pravdnega postopka, ki se v skladu z drugim odstavkom 35. člena ZOPNI vodi po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

7V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZOPNI sodišče na predlog državnega tožilca odredi začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora, če so podani naslednji pogoji: - je bilo v predkazenskem ali kazenskem postopku ugotovljeno, da so podani ali so bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je osumljenec, obdolženec, obsojenec ali zapustnik storil kataloško kaznivo dejanje; - iz zbranih podatkov in dokazov za obdobje, za katero se opravlja oziroma je bila opravljena finančna preiskava, izhaja očitno nesorazmerje med dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je osumljenec, obdolženec, obsojenec ali zapustnik plačal, ter vrednostjo premoženja, ki ga ima v lasti, posesti, ga uporablja, uživa ali z njim razpolaga ali je razpolagal, oziroma ga je prenesel na povezane osebe ali je prešlo na njegove pravne naslednike; - obstaja nevarnost, da bi lastnik, sam ali preko drugih oseb, to premoženje uporabil za kriminalno dejavnost ali da bi ga skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njim razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njegov odvzem in - premoženje, ki je predmet predloga za začasno zavarovanje po tem zakonu, ni predmet zavarovanja odvzema premoženjske koristi pridobljene s kataloškim kaznivim dejanjem ali zaradi njega po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek.

8Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve (272. člen ZIZ), če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Presoja utemeljenosti pritožbe

9Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno izvedlo dokazno oceno (8. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in posledično pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v tej zadevi ter na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je argumente za odločitev obširno, jasno in sistematično obrazložilo; višje sodišče jih v celoti sprejema in se nanje sklicuje.

10Večino pritožbenih navedb sestavljajo navajanja, ki se nanašajo na njeno razumevanje pravnih podlag in ki jih v različni obliki večkrat ponovi; s tako splošnimi pritožbenimi navedbami tožena stranka ne more uspeti. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato morajo biti v pritožbi očitane kršitve konkretizirane, zgolj parafraziranje zakonskih določb in opozarjanje na njihov pomen ne zadošča, saj take pritožbe niti ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka bi se torej morala konkretizirano in argumentirano soočiti z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, tega pa v večjem delu pritožbe ni naredila.

11V nadaljevanju obrazložitve višje sodišče tako le na kratko odgovarja na posamezne konktretizirane in relevantne pritožbene očitke.

12Ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje nekritično sledilo predlogu tožeče stranke, ta pa naj bi bil nesklepčen. Tožena stranka pri tem niti ne pojasni konkretno, zakaj naj iz s strani tožeče stranke zatrjevanih dejstev ne bi izhajala pravna posledica, ki jo ta uveljavlja.

13V skladu z 236. členom ZPP mora stranka postopka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Svoj dokazni predlog mora torej substancirati in ga opremiti z vsemi potrebnimi podatki. Tem standardom, kot je obširno pojasnilo sodišče prve stopnje (5. in 6. točka obrazložitve sklepa), tožena stranka ni zadostila, saj ni konkretizirano navedla, katera dejstva naj bi se z zaslišanjem prič dokazovala kot tudi ni podala njihovih naslovov (v nekaterih primerih pa niti ne imen in priimkov). Z zavrnitvijo pomanjkljivih dokaznih predlogov toženi stranki ni bila kršena pravica do izjave oziroma sodnega varstva.

14Pritožbena navedba, da je treba upoštevati, da se izdani sklep o zavarovanju nanaša na premoženje drugega toženca, ki ni bil nikdar osumljen za nobeno kaznivo dejanje, ni razumljiva. Tega, da bi bil drugo toženec osumljen kaznivega dejanja, tožeča stranka ni trdila, posledično pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

15Da je drugi toženec oče zunajzakonske partnerke prvega toženca, v postopku ni sporno. V skladu s 6. členom ZOPNI se domneva, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če je bilo preneseno na ožje povezane osebe ali ožje družinske člane. Ožji družinski člani so zakonec oziroma oseba, s katero osumljenec, obdolženec, obsojenec, zapustnik ali pravni naslednik živi v zunajzakonski skupnosti, ali s katero je v sorodstvenem razmerju v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena ali v svaštvu do vštetega drugega kolena ali je njen skrbnik ali varovanec ali druga oseba, s katero živi v skupnem gospodinjstvu (osma točka 4. člena ZOPNI); pritožbeno vztrajanje tožene stranke, da v primeru drugega toženca ne gre za ožjega družinskega člana prvo toženca, zato zanj domneva o neodplačnosti prenosa ne velja, glede na to, da citirani člen izenačuje zakonsko in zunajzakonsko zvezo, o razmerju svaštva pa tudi ni spora, tako ni utemeljeno.

16Sodišče prve stopnje je temeljito in argumentirano pojasnilo, zakaj s stopnjo verjetnosti ugotavlja, da je bila nepremičnina, glede katere se predlaga zavarovanje, neodplačno prenesena s strani prvega toženca na drugega toženca (21. točka obrazložitve sklepa z dne 19. 6. 2025), tožena stranka pa teh ugotovitev v ugovornem postopku ni uspela izpodbiti. Ne drži, da bi se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sklicevalo le na uporabo hiše s strani prvo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je po izvedenem kontradiktornem postopku s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da kljub dejstvu, da je drugi toženec vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik od 13. 4. 2022, iz drugih listinskih dokazov izhaja, da je bila nepremičnina pridobljena s premoženjem nezakonitega izvora, ki ga uporablja prvo toženec oziroma, da sredstva za nakup nepremičnine izvirajo iz njegove nezakonite dejavnosti. S stopnjo verjetnosti je namreč ugotovilo, da iz zapisov prvo toženca v njegovem rokovniku izhaja, da je za hišo plačal kupnino kot tudi plačeval za kasnejša vlaganja vanjo (zapisi o posameznih stroških obrtniškega dela in investicij), v hiši je tudi opravljal kriminalno dejavnost in v njej z družino živi od leta 2020, torej od dveh let pred formalnim nakupom. S stopnjo verjetnosti je nadalje ugotovilo, da je nepremičnino preko objavljenega spletnega oglasa za 245.000,00 EUR prodajal C. C., zet A. A. (oglas za prodajo hiše, priloga A42). A. A. je bil zgolj formalni lastnik nepremičnine, ki jo je v celoti prepustil C. C. in hčerki, sam pa je zgolj podpisoval listine po naročilu C. C. Na nepremičnini je C. C. postavil hišo, ki jo je prodal prvemu tožencu v mesecu januarju leta 2020, za kupnino v višini 140.000,00 EUR (kot izhaja iz Uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od C. C., priloga A23). Pogodba ni bila sklenjena, dogovor je bil ustni, prvo tožencu pa so bili izročeni tudi ključi hiše. Od takrat dalje je prvi toženec plačeval položnice za hišo. Iz pogodbe o dobavi električne energije izhajajo kontaktni podatki prvo toženca.

17Glede pritožbenih trditev, da drugi toženec nepremičnine ni pridobil od prvega toženca, ampak jo je kupil na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa; da je za nepremičnino plačal 135.000,00 EUR, kot izhaja iz priložene prodajne pogodbe; da je iz pogodbe razvidno, da je drugi toženec že pred podpisom pogodbe izplačal prodajalcu, to je A. A., 80.000,00 EUR; da je preostanek kupnine drugi toženec plačal po sklenitvi prodajne pogodbe, in sicer najprej 13. 04. 2022 znesek 40.000,00 EUR, dne 5. 5. 2022 znesek 10.000,00 EUR in dne 19. 5. 2022 znesek 5.000,00 EUR višje sodišče ugotavlja, da gre le za ponovitev ugovornih navedb, ki jih je obrazloženo in prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Višje sodišče se z argumenti sodišča prve stopnje v celoti strinja.

18Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, čemu so trditve drugega toženca o razpolaganju s prihranki v gotovini in zlatu (ter izposoji denarja in prejetih darilih) ostale povsem na ravni pavšalnih; drugo toženec ni niti pojasnil, v kakšnem obdobju in kakšnih zneskih naj bi sredstva privarčeval. Navedbe o njegovih virih premoženja (zaposlitev, dve vrsti dodatnega dela iz neregistriranih dejavnosti) pa so bile tudi povsem splošne (kot so tudi še v pritožbi), brez podatkov o višini tako pridobljenih sredstev, podlagah za opravljanje dodatnega dela in časovnih okvirih tega.

19Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo obstoj očitnega nesorazmerja med prihodki drugega toženca in njegovim premoženjem (nepremičnino, ki je predmet postopka zavarovanja) v preiskovanem obdobju, pri čemer je predhodno s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da je bilo navedeno premoženje nanj preneseno. Ne drži, da bi bila ključna zgolj sorodstvena povezava med prvim in drugim tožencem, kot očita pritožba.

20Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje (s stopnjo verjetnosti) glede obstoja objektivne nevarnosti. Sodišče prve stopnje odločitve ni sprejelo na podlagi gole možnosti, da lahko drugo toženec kot formalni lastnik z nepremičnino razpolaga, temveč je odločitev o obstoju objektivne nevarnosti sprejelo upoštevaje s stopnjo verjetnosti ugotovljena pretekla ravnanja drugega toženca (da je prevzel formalno lastništvo nepremičnine, ki je bila kupljena z nezakonito pridobljenimi sredstvi).

Sklepno

21Glede na vse povedano višje sodišče ugotavlja, da niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22Ker bo šele po končanem pravdnem postopku jasno, katera stranka je v postopku uspela, je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.